V Sloveniji nimamo zagotovljenih niti temeljev dostojanstvenega umiranja razvitega sveta

Foto: Shutterstock

V strahu pred bolečo smrtjo v trpljenju, marsikdo takoj podpre ideje o »usmiljeni« smrti, pomoči smrti in samomoru. Tako tudi v Sloveniji sedaj že tedne spremljamo razpravo o evtanaziji, ki nam jo s pomočjo medijskih kampanj in peticij predstavljajo kot rešitev, do katere bomo prišli, če kolikor se da hitro uzakonimo evtanazijo.

Včerajšnji simpozij o evtanaziji je prikazal povsem nasprotno plat medalje. Poslušanje enajstih strokovnjakov iz področij medicine, prava, etike, filozofije, teologije in oskrbe starejših in bolnih ter razprava, ki je sledila njihovim predavanjem, dajeta jasen znak, da Slovenija potrebuje zakonodajo, ki bi celostno uredila oskrbo starejših, paliativno in hospic oskrbo, nikakor pa uzakonitve evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru.

Pasti, tveganja in zlorabe

Strokovnjaki so navedli številne primere zlorab in pasti evtanazije iz Nizozemske, Belgije in Kanade, kjer prihaja do številnih nepravilnosti: ljudi evtanazirajo brez prehodne zahtevane paliativne oskrbe, evtanazija je povezana s pridobivanjem organov za transplantacijo in velikimi finančnimi koristmi države, opravlja se tudi brez soglasja bolnih in umirajočih, le s privoljenjem svojcev, ki se pri tem znajdejo v konfliktu interesov, saj doma skrbijo za umirajočega in pri tem ne žrtvujejo le svojega časa, finančnih sredstev, energije in kvalitete življenja, temveč imajo od smrti lahko tudi finančne koristi.

Hkrati povsod, kjer evtanazijo izvajajo, evtanazirajo čedalje več ljudi, evtanazijo pa države iz neozdravljivo bolnih v trpljenju širijo tudi na duševno bolne, otroke, starejše in »utrujene od življenja«, pri čemer so po navedbah dr. Pavla Poredoša, predsednika Slovenske medicinske akademije, na Nizozemskem že evtanazirali ljudi samo zaradi starosti in “utrujenosti od življenja”, ki so bili starejši od 70 let. Naveden je bil tudi primer dementne bolnice, ki so jo evtanazirali s privoljenjem svojcev, čeprav se je evtanaziji fizično upirala. Prakse iz držav, ki so evtanazijo uzakonile, kažejo na množico zlorab, slab nadzor sistema in širjenje evtanazije, s katero umre oz. je ubitih vse več ljudi. Kot pravi poredoš, je evtanazija pogosto klic bolnika na pomoč, ki kliče po lajšanju trpljenja in bolečin.

Strah ljudi pred umiranjem je upravičen

Ljudi evtanazirajo brez prehodne zahtevane paliativne oskrbe, evtanazija je povezana s pridobivanjem organov za transplantacijo in velikimi finančnimi koristmi države, opravlja se tudi brez soglasja bolnih in umirajočih.Dr. Manca Košir, ki je kot prostovoljka v hospicu spremljala že preko 300 umirajočih, je izpostavila podatek, da je leta 2010 45% Američanov umrlo v sklopu hospica. »Več kot polovica je prejemala paliativno in hospic oskrbo doma, preostali pa v ustanovah, največkrat v hišah hospica in negovalnih oddelkih, ki jih na Slovenskem praktično nimamo. Tako da se ne bi slepili, da imamo to, kar je temelj dostojanstvenega umiranja v razvitem svetu. Nimamo,« je dejala in opozorila, da je prav zato strah ljudi pred umiranjem upravičen.

V Sloveniji je stanje na področju oskrbe neozdravljivo bolnih in umirajočih precejza razvitim svetom. Ljudje o paliativni oskrbi vedo premalo, premalo je razvita in dostopna. Z njeno pomočjo lahko medicina neozdravljivo bolezen lajša od diagnoze dalje. Prav tako napredek medicine prinaša vse boljše možnosti lajšanja trpljenja. Predsednik Slovenskega zdravniškega društva dr. Radko Komadina je dejal, da se 80% bolnikov na paliativni oskrbi po oceni svetovnega zdravniškega združenja zdravi nepopolno, hkrati pa ima le 20% svetovnega prebivalstva dobro dostopnost do paliativne oskrbe. Poudaril je, da zdravniki ne bodo evtanazirali ali nudili zdravniške pomoči pri samomoru, »saj sta obe dejanji v nasprotju s kodeksom zdravniške etike in z ženevsko deklaracijo in drugimi akti«.

V Sloveniji bi še bolj verjetno prihajalo do zlorab, kot v državah, ki so evtanazijo že uzakonile

Dr. Borut Ošlaj iz ljubljanske Filozofske fakultete je dejal, da približno 90% klasičnih samomorov spodleti, večina ljudi, ki so poskušali narediti samomor pa kasneje najde pot v normalno življenje, past zdravniške pomoči pri samomoru pa je prav v tem, da ta ne more spodleteti. Opozoril je, da je pri hitrem psihiatričnem pregledu težko odkriti psihične motnje, ki bi bile lahko razlog za željo po samomoru, še večje tveganje pa predstavlja za Slovence visoka stopnja samomorilnosti.

Kot meni Ošlaj, bi v Sloveniji najverjetneje še pogosteje prihajalo do zlorab in rahljanja prvotno strogih kriterijev evtanazije ter kontrole celotnega sistema, kot v državah, katerih zdravstvo ni v hudih sistemskih in finančnih težavah, države pa ne tako ideološko razklane, kot je naša. Že če bi prihajalo do enakega deleža zlorab, bi bil to zadosten razlog proti uzakonitvi evtanazije, meni Ošlaj.

Vse manj vredno življenje

»Uzakonitev evtanazije bi bila pri nas možna samo na plečih ponovno razplamtelih ideoloških bojev in končnega preglasovanja,« je povedal profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki opozarja, da bi tak zakon pomenil močan posredni pritisk na vse trpeče, umirajoče, invalidne in zlasti z življenjem nezadovoljne osebe ter poglobitev procesa spreminjanja vrednotenja življenja, ki je »danes čedalje man konstruktivna vrednota, vrednota na sebi in čedalje pogosteje zgolj skupek subjektivnih in arbitrarno izbranih določil, ki delajo življenje prijetno, zadovoljno in s strani širše družbe in njenih modnih tendenc spoštovano.«

»Namesto, da se vsa družba ukvarja z vprašanjem, kako dobro umreti, bi mnogo višjo stopnjo družbene odgovornosti, pa tudi pameti pokazali, če bi s skupnimi močmi delali v smer tega, kako dobro živeti. Potem bo tudi trpljenja in bolečin bistveno manj,« je sklenil Ošlaj.