V pričakovanju sestre smrti

Foto: Shutterstock

Zadnje mesece naša razširjena družina živi v posebnem obdobju. Počasi, čisto počasi se od tega sveta poslavlja moj oče. Doživel je lepo število let, bolezen napreduje in ga vedno bolj onemogoča, jaz pa stojim ob njem in se sprašujem, kam in kdaj je izginilo telo moškega, s katerim sem se kot majhna deklica počutila tako varno.

Naša izguba

Še kot precej mlada ženska sem nepričakovano izgubila mamo. Takrat sem bila že poročena. Njena nenadna in hitra bolezen je sovpadala z rojstvom in prvimi meseci življenja moje prve deklice. Babice po mamini strani in njenega crkljanja moji otroci nikoli niso spoznali. Materinske podpore in človeškega razumevanja s strani svoje mame nikoli nisem prejela. Zato pa sva se trdno povezovala z očetom. Bil je še poln življenja, ko je ovdovel. Vedno na voljo, vedno je vedel odgovore na tisoč vprašanj.

Morda je prav zaradi maminega odhoda v večnost, vez z očetom postajala trdnejša in močnejša. Živiva vsak na svojem koncu Slovenije, zato so v vseh teh letih veliko peli telefoni. Drug drugega sva spraševala za praktične nasvete v zvezi z gospodinjstvom, drug drugemu sva včasih potožila, predebatirala sva politiko in vrtnarske zadeve, ki naju oba zelo privlačijo in zanimajo, podelila sva si razmišljanja in ugotovitve.

Veliko sva se smejala ob domislicah in anekdotah otrok, včasih sva skupaj potočila kakšno solzo. Vse pa je vodilo do teh zadnjih mesecev, ko oče ve, da se bliža njegova ura, mi pa vidimo, kako suh, utrujen in obnemogel postaja.

Zgled vztrajanja

Veseli me, da se tako z lahkoto pogovarja tudi o bližajoči se smrti. Pravi, da se ničesar ne boji, da zdaj prihaja vrsta nanj. Da je pripravljen. Čutim, da tega ne govori kar tako.Moj oče ni nič posebnega. Velikokrat sva se tudi sprla. Pa vendar mi je izreden zgled v mnogih stvareh. Zgledno se trudi za vzdrževanje stika z vedno manj vrstniki med sorodniki in prijatelji. Čeprav na obiske sam ne more več, vez preko telefona ostaja. Izredno se trudi, da bi ostajal čim bolj samostojen, razgiban, sam sposoben svoje osnovne osebne nege. Vidim, da mu je hudo, ko se seznam stvari, ki jih ne more več početi, vztrajno daljša in daljša.

Ko sem mu to jesen opisovala kakšno lepo bero jurčkov sva nabrala z možem, je s solznimi očmi zavzdihnil – oh, ko bi lahko še enkrat … Vem, kako je oboževal gozdove in pohajkovanja po njih, kako ga je to napolnjevalo. Zdaj zmore kratke, nekaj desetmetrske sprehode po asfaltu. A pri njih vztraja. Ko niti tega ne bo zmogel več …

Zorenje za večnost

Ko ga gledam in poslušam v zadnjih mesecih, vidim in čutim, da je dozorel. Mnenja so se mu omehčala, ničesar več ne sodi na ostro, veliko prizanesljivejši je do dogodkov in ljudi. Že za časa aktivnega življenja je imel lepo navado, da je pred vsakim novim letom poravnal stvari z ljudmi, ki jim je bil kaj dolžan ali si je z njimi prišel kakorkoli navzkriž. Zdaj ima te stvari urejene vsak dan sproti. Ure nespečnosti izkoristi za molitev, veliko najinih pogovorov se suka okoli večnosti, priprave nanjo.

Veseli me, da se tako z lahkoto pogovarja tudi o bližajoči se smrti. Pravi, da se ničesar ne boji, da zdaj prihaja vrsta nanj. Da je pripravljen. Čutim, da tega ne govori kar tako.

Mi, ki ostajamo

Ko bo zares odšel, bo ostala neizmerna praznina. Ne vem, na koga se bom obračala z vprašanji. Ne vem, komu bom potožila svoje skrbi in težave. Ne vem, kdo bo tako zavzeto molil zame, za nas.

Imam dobre prijateljice, imam čudovitega moža, a vez z očetom je posebna, drugačna od vseh ostalih. Po drugi strani pa vem. Oče ne izginja. Kot se nikoli ni zares poslovila mama, se tudi oče ne bo. Iz čisto drugega, novega sveta bosta skupaj spremljala naša življenja, na svoj način »navijala« za nas, molila in prosila in nam tu in tam v mislih kaj prišepnila. Kako neskončno sem hvaležna za milost vere v večno življenje.

Ko bo prišel čas, da greš k Očetu, varno potuj, ati!