Urška Petak: “Če se zavedamo, da je smrt nekaj realnega, kar pride, potem si tudi dovolimo v polnosti živeti.” (1. del)

Foto: Peter Merše

Urška Petak je mama osmih otrok, po izobrazbi pa psihosocialna svetovalka, edukantka psihoterapije, ki dela v lastni praksi, prostovoljno pa tudi v Slovenskem društvu hospic. Je tudi avtorica knjige Tvoja pot – Sopotnik skozi izkušnjo žalovanja, ki je lani izšla pri Zavodu Iskreni in prinaša sopotnika, ki lahko vsakomur pomaga skozi proces žalovanja.

Čeprav o smrti ni vedno lahko govoriti, Urška o njej govori sproščeno, a z obilico modrosti iz teorije in prakse, še posebej na področju žalovanja otrok in mladostnikov. V prvem delu pogovora sva se dotaknili tako njene knjige kot tudi žalovanja in družbenega odnosa do smrti.

Kako je prišlo do knjige Tvoja pot – Sopotnik skozi izkušnjo žalovanja? V njej piše, da je bila povod zanjo vaša osebna izkušnja …

Knjiga je zaključen krog moje lastne izkušnje, ko sem morala odžalovati izgubo brata in očeta. Nastala je iz potrebe, ki je bila zelo izražena posebej v času karanten. Ob spremljanju otrok z izkušnjo žalovanja oz. smrti bližnje osebe sem začutila še večjo stisko, ker so bili takrat socialni stiki zelo omejeni. Proces žalovanja lahko človeka odpre tako, da poišče pomoč, da so njegove potrebe slišane. Ravno v času zapore pa nam je bila fizična bližina odvzeta.

Omenili ste spremljanje otrok, ko žalujejo. Gre za otroke, ki ste jih spremljali v okviru Slovenskega društva hospic?

Ja, pri Slovenskem društvu hospic sedaj že nekaj let opravljam prostovoljsko delo. Na začetku sem delovala predvsem na področju žalovanja otrok, trenutno pa vodim skupino odraslih z izkušnjo žalovanja. Veliko sem se ukvarjala s tem, tudi individualno spremljala otroke z izkušnjo žalovanja v svoji praksi in delala predvsem z otroki, ki so doživeli raznovrstne izgube. Izguba namreč ni samo smrt, je tudi ločitev, izguba odnosa in varnosti. Lahko gre tudi za izgubo zdravja, neke sposobnosti. Proces žalovanja bi bilo dobro izvesti ob vsaki izgubi, da bi se lahko na novo postavili in sestavili.

Izguba ni samo smrt, je tudi ločitev, izguba odnosa, varnosti, zdravja, sposobnosti. Proces žalovanja bi bilo dobro izvesti ob vsaki izgubi, da bi se lahko na novo postavili in sestavili.

Tudi starejši, ki so knjigo brali, a so izgubo svojca doživeli že pred leti, so dejali, da je bilo zanje blagodejno iti skozi proces žalovanja s Sopotnikom. Še posebej, če človek koga izgubi v otroštvu, mladostništvu ali zgodnji najstniški dobi, se pogosto zgodi, da je v svoji izkušnji prezrt in šele čez leta, ko odraste, čuti, da je še nekaj v njem in se proces v njem še ni zaključil. To ga tudi spremlja pri nadaljnjih odnosih.

Žalovanje je zdravilna izkušnja, če si posameznik dovoli, da jo izkusi. Vsak odnos, ki se zaključi, potrebuje tudi fazo žalovanja – dovoliti si občutiti, da se je nekaj zaključilo in dovoliti si občutiti, da ti je za to težko, da ti to manjka, da to pogrešaš. Potrebno je iti skozi vse faze žalovanja ter priti do faze hvaležnosti za to, kar je bilo, da si imel priložnost biti s to osebo in ta odnos predrugačiti. Kot se zgodi z vsakim umrlim – odnos ne izgine, ampak se predrugači in je vpet v vse pore življenja tistega, ki je ostal. Tudi pri otroku, ki je na primer izgubil starša, ta odnos vedno znova prihaja na površje v obliki manjka v določenih situacijah (npr. na valeti, maturi, poroki). In to si moramo dovoliti.

Vseeno se zdi, da je v družbi, kjer je veliko truda vloženega v preseganje tabujev, smrt še vedno močno tabuizirana.

Kakšne vse bolečine ljudje zmoremo premakniti! In kakšne dragocenosti te bolečine rodijo!

Mene vedno znova žalosti, da se imamo za tako napredno družbo, a smo hkrati do zelo osnovnih vprašanj tako mačehovski, jih porivamo v kot in se delamo, kot da jih ni. Ko kot družba ne bomo potrebovali društev, kot je Slovensko društvo hospic in sorodna, da bi bili sposobni podpreti posameznika, bili vsak posebej dovolj odprti in odkriti do sebe v odnosu do smrti in minljivosti, šele takrat bomo kot družba zreli in odgovorni.

Zakaj pa je temu tako, ne vem. Morda je tudi sodobni način življenja, ko mislimo, da smo večni, se starost podaljšuje, je medicina napredovala in mislimo, da bomo večni. Hkrati pa je to tudi past, kljub temu da so vprašanja smrti in minljivosti navidezno strašljiva in vsem malo vzamejo dih, pa so na drugi strani osvobajajoča. Ko se človek enkrat spusti v iskrenost do teh vprašanj, lahko najde zelo bogat smisel. Ravno pravilen donos do smrti daje življenju pravi pomen, nas daje v strast do življenja. Če imamo v ozadju zavedanje, da je smrt nekaj realnega, kar pride, potem si tudi dovolimo biti ukoreninjeni v življenje in v polnosti živeti.

Kakšen je torej pravilen odnos do smrti, tako za posameznika kot za družbo?

Iskren. Dejstvo je, da smo si ljudje različni in je tudi žalovanje je zelo unikaten proces, tako kot je bil unikaten odnos z osebo, ki je umrla. Tudi pogled na smrt in minljivost je unikaten. Ključna je iskrenost, da si dovolimo občutiti vse občutke. Tudi, da je nekaj za nas strašljivo, nas bega, je morda za nas pretežko.

A iskrenost lahko nekoga pahne tudi v velik strah pred smrtjo. Iskreno soočanje je lahko za marsikoga hud zalogaj …

Ravno zato potrebujemo nekoga ob sebi, nekega sopotnika. Otrok ob tem potrebuje odraslo osebo, varen odnos. Tudi odraslih ne sme biti strah priznati, da nas je strah. Dovoliti si moramo v nekem odnosu počutiti se varno, imeti ob sebi nekoga, ki zdrži tudi ta vprašanja in nas opogumi, da nadaljujemo lastno raziskovanje svojega odnosa do smrti in bivanja. Potrebno je poiskati nek odnos, kjer bo za to dovolj varno.

Morda za mnoge niti ni bilo priložnosti, da bi kot otroci, mladostniki ali pa odrasli lahko rekli, da jih je strah. Pogosto se dogaja, da tudi v zakonu ni vedno prostora, da bi lahko to izrazili. A potreben je odkrit pogovor, da lahko pride tudi bolezen ali pa nenadna smrt. Ne pravim, da je to tema, o kateri bi morali govoriti vsak dan, a na neki točki bi o njej morali spregovoriti.

Kako na nek preprost način razložiti, kako žaluje otrok?

Močna lastnost otroškega žalovanja je, da otroci veliko lažje preklapljajo med različnimi čustvi in občutki. Lahko so v stanju zelo globoke žalosti, v naslednjem trenutku pa, ko bodo videli metulja ali mehurčke, bodo v stanju velike igrivosti in veselja. Odrasli se v občutjih žalovanja zataknemo. Tako se lahko od otrok veliko naučimo v smislu, da si tudi kot odrasli dovolimo biti veseli in srečni kljub žalosti.

Otrok na določeni razvojni fazi lahko oddela en del procesa žalovanja. Čez nekaj let se bo procesa žalovanja zopet dotaknil, a na drug način.

Sicer je pa žalovanje pri otrocih precej odvisno od starostnega obdobja, v katerem so. Pomembno pa je tudi, kakšen je bil odnos z umrlo osebo. Hkrati je pomembno zavedanje, da se pri otroku proces žalovanja ponavlja. Otrok na določeni razvojni fazi lahko oddela en del procesa žalovanja. Čez nekaj let se bo procesa žalovanja zopet dotaknil, a na drug način. Majhni otroci niti ne razumejo, da je smrt dokončna in imajo velikokrat zelo drugačne predstave kot odrasli. Proces žalovanja tako pri njih poteka v spirali. In se premikajo po tem procesu glede na svojo starost.

Kakšen je vpliv verovanja na žalovanje?

Vera, pa kakor že posameznik veruje, da človeku nek smisel, upanje nekega ponovnega snidenja. Moja izkušnja je, da mi je prav izkušnja žalovanja dala zelo oseben, konkreten, jasen in otipljiv odnos z Bogom. Mislim, da v tej izkušnji nisem osamljena. Je pa res, da se tudi pri delu srečujem z ljudmi z različnimi nazori, vero, verovanji. In tudi če ne naslovimo neke vsemogočnosti, nam ravno ta proces, odnos in spremljanje nakazuje, da je nekje nekdo, ki nas spremlja. Pa ni nujno, da mu damo ime.

Mislim, da je zelo dobrodošlo, če ima človek izkušnjo vere. Če ima človek neko konkretno lastno vero, je to absolutno dobra popotnica. Bi pa tukaj poudarila nekaj, kar se tudi znotraj krščanskih krogov zelo izgublja: V prvi vrsti je pomembno, da smo mi tisti prostor, ki nas napolnjuje navzočnost Boga, in da v tem prostoru navzočnosti tudi tisti, ki je ob nas, lahko začuti, da je spremljan in da ni spremljan z našimi lastnimi močmi, ampak z nečim, kar nas presega. To se mi zdi zelo bistveno. Ni treba, da imamo na ustih velike besede. Lahko pričujemo iz čiste tišine in gole navzočnosti. Ob tem, ko nekoga spremljamo in nekomu pomagamo, lahko damo veliko več kot vsi razredi verouka in vse besede.

Kot mama osmih otrok ste že sicer precej obremenjeni s skrbjo za svojo družino, potem pa v sklopu Slovenskega društva hospic skrbite še za druge ljudi, ki jim ni najlažje. Kaj vam pomeni in daje to delo ter kaj ob njem prejemate?

Ob tem, ko nekoga spremljamo in nekomu pomagamo, lahko damo veliko več kot vsi razredi verouka in vse besede.

Velik razkorak je med življenjem v moji družini, kjer je toliko življenj in na drugi strani z delom, ki ga v zadnjih letih opravljam tako prostovoljno kot v svoji praksi. Hkrati se mi pa zdi, da sta rojstvo in smrt dve veliki gotovosti v življenju. Vse ostalo med njima pa je neka negotovost. Je pa res, da je bilo tudi v moji primarni družini ogromno smrti in izgub. Morda sem ravno zaradi tega tudi podzavestno toliko odprta v življenje.

Kar pa zadeva delo, je v prvi vrsti pomembno, da človek zna poskrbeti zase, se zna ohraniti. Da dobro ve, kje je on in kje se začne drugi. Moje lastne izkušnje morajo biti tako zelo dobro prečutene, preživete, da zmorem ob nekom ostati sočutna in odprta, da v nekom ne vzbujam še težjih občutij in ne črpam iz neke bolečine, zmorem ostati tam cela in v polnosti nekoga spremljati. Delo z ljudmi, ki imajo izkušnjo s smrtjo oz. so v procesu žalovanja, je meni neizmerna dragocenost. Včasih se počutim zelo ponižna nad veličino življenja in zdravilnimi močmi v človeku. Kakšne vse bolečine zmoremo premakniti! In kakšne dragocenosti vse te bolečine rodijo! Kaj vse velikega lahko pride iz ene take bolečine!