Vir: PixabayKadar otrok v nakupovalnem središču ali na sprehodu izgine, nas starše hitro zajame panika pred ugrabitelji. Strah spodbujajo medijske zgodbe in objave na družbenih omrežjih, prek katerih se širijo informacije o voznikih »belih kombijev«, ki naj bi prežali na otroke in jih vabili s seboj.
Kako (ne)racionalen je v Sloveniji strah pred ugrabitvijo in katere so oblike zlorab, na katere starši nismo dovolj pozorni, smo se pogovarjali z Robertom Tekavcem, višjim kriminalističnim inšpektorjem specialistom, vodjo oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije.
Primera ugrabitve s strani belega kombija do sedaj še ni bilo
V Sloveniji je verjetnost ugrabitve (odvzema svobode s strani neznanca, ki otroka odpelje neznano kam) k sreči izredno majhna.
»Ugrabitve, ki bi bila povezana z belim kombijem, v Sloveniji sploh še ni bilo« pojasnjuje kriminalistični inšpektor Robert Tekavec. »Vsake toliko prejmemo prijavo, vsako jemljemo resno in primer natančno preučimo, a do sedaj se niti enkrat ni izkazalo, da bi šlo za poskus ugrabitve otrok ali vabljenja v vozilo z namenom, da bi otroka nekam odpeljali.«
Od kod torej strah pred belimi kombiji? »Otroci poslušajo najrazličnejše zgodbe. Ko pred šolo zagledajo parkiran bel kombi, se ga lahko ustrašijo in zbežijo,« pravi Robert Tekavec. »Poznamo primere, ko dostavljavec otroka vpraša, kje je vhod v šolo, otrok pa se tega prestraši. Policija odreagira na vsako takšno prijavo, saj gre za resno stvar, a do zdaj se še nikoli ni izkazalo, da bi šlo za poskus kaznivega dejanja.«
In kako to, da se zastrašujoče zgodbe tako hitro razširijo? Lahko gre za domino efekt, odgovarja Robert Tekavec. Otrok se prestraši in o tem pripoveduje, zaskrbljeni občani novico hitro razširijo po družbenih omrežjih, še preden jo kdo preveri, kar vzbuja še več strahu in razpihuje domišljijo. »Takšne zgodbe se razširijo, še preden policija ugotovi, da ne gre za kaznivo dejanje,« pojasnjuje Robert Tekavec.
Primeri neslanih šal in pogrešanih otrok
Iz preteklih let poznamo primere grozljivih klovnov, ki so na javnih mestih strašili otroke. Ideja je k nam prišla iz ZDA. K sreči v nobenem primeru ni šlo za poskus ugrabitve, ampak je bil namen klovnov zastraševanje. »Takšni primeri spadajo med prekrške, v primeru konkretnih groženj pa lahko govorimo tudi o kaznivem dejanju,« pojasnjuje Robert Tekavec. »Policija se je na klovne odzvala z vso resnostjo, saj gre za nedopustno ravnanje, a k sreči se je izkazalo, da njihov namen ni bila ugrabitev ali zloraba otrok.«
Ker ima večina otrok pametne telefone in tablice, se v zadnjih letih večina zlorab s strani neznanca začne na spletu.
Kadar se otrok oz. mladoletnik izgubi ali iz različnih razlogov sam pobegne od doma, govorimo o pogrešanih otrocih. »Takšne otroke največkrat najdemo v roku nekaj ur,« pojasnjuje Robert Tekavec. »Pri otrocih, ki izginejo, gre lahko tudi za starševski odvzem otroka, kar ne spada pod ugrabitve. Otroka na primer odpelje starš, ki živi v drugi državi, starš v Sloveniji pa prijavi odvzem.«
V zadnjih desetih letih je bila v Sloveniji zabeležena ena sama ugrabitev otroka v pravem pomenu besede, in sicer pred devetimi leti. »Otroka smo k sreči še isti dan našli,« pravi Robert Tekavec.
Resnična nevarnost spolnih zlorab – večina se začne prek spleta
Osebe, ki otroka lahko zlorabijo, žal vseeno obstajajo. Včasih gre za neznance, lahko tudi voznike, ki ob cesti ogovarjajo otroke in zraven masturbirajo. Nekateri poskušajo otroka zvabiti k sebi domov s slaščicami, prigovarjanjem ali s silo. Precej več spolnih zlorab pa se zgodi doma ali s strani sorodnikov in drugih otroku bližnjih oseb.
Za posebne vrste zlorabe gre, ko si fant in dekle izmenjata fotografije, na katerih sta gola, ki potem zaidejo na splet in začnejo krožiti.
»Ker imajo že mlajši otroci pametne telefone in tablice, se v zadnjih letih večina zlorab s strani neznanca začne na spletu,« opozarja Robert Tekavec. Storilec preko različnih portalov, klepetalnic, spletnih iger ali družbenih omrežij z otrokom vzpostavi zaupen odnos. »Mladoletnika prepriča, naj mu pošlje svoje gole fotografije ali pa ga prepriča v osebno srečanje, kjer ga nato spolno zlorabi. Že dogovarjanje za takšno srečanje je kaznivo,« opozarja Tekavec.
Fotografije, na katerih so goli otroci, in posnetke zlorab storilec navadno uporabi za potešitev lastnega spolnega nagona in za izmenjavo s podobno mislečimi preko zaprtih kanalov.
Za posebne vrste zlorabe gre, ko si fant in dekle, lahko že v zgodnjem najstniškem obdobju, izmenjata fotografije, na katerih sta gola, ki potem zaidejo na splet in začnejo krožiti. »Kakršno koli pridobivanje in razširjanje gradiva, na kateri je gol mladoletnik (govorimo o osebi, mlajši od 18 let), je kaznivo,« ob tem opozarja Tekavec.
Ko se neprimerne fotografije znajdejo na spletu, tam tudi ostanejo
Otroci so bolj vešči uporabe tehnologije od svojih staršev, hkrati pa se ne zavedajo nevarnosti, zato največkrat sami posnamejo fotografije in jih objavijo na spletu. Tudi starši se nevarnosti spleta ne zavedajo dovolj, zato se z otroki o tem premalo pogovarjajo.
Z otroki se je treba o varnosti na spletu pogovarjati, še preden otrok dobi v roke pametno napravo in vsekakor preden se sreča s spletnimi plenilci. Otrok mora vedeti, da se lahko v primeru težav vedno obrne na svoje starše.
Robert Tekavec opozarja, da gradivo, kakršne so fotografije, na katerih so goli ali zlorabljeni otroci, na spletu ostanejo za vedno. »Tudi če preiskovalci uspemo zajeziti širjenje določenega pornografskega gradiva, se zgodi, da takšna fotografija čez leto ali dve ponovno zaokroži.«
Starostna meja, pri kateri otroci postajajo tarča spletnih plenilcih, je vse nižja. »Imamo primere otrok, starih šest ali sedem let, ki se posnamejo s pametnim telefonom in posnetek objavijo,« opozarja Robert Tekavec.
Ključno je zaupanje med starši in otrokom
Z otroki se je treba o varnosti na spletu pogovarjati, še preden otrok dobi v roke pametno napravo in vsekakor preden se sreča s spletnimi plenilci. Opozoriti jih moramo na nevarnosti in odgovorno obnašanje. »Ne le fotografije, ki prikazujejo gole otroke, ampak kakršno koli fotografiranje tujih otrok brez soglasja ni dovoljeno. Če opazimo, da kdo preži na otroke in jih fotografira, npr. na plaži ali igrišču, pokličimo policijo,« svetuje Robert Tekavec.
»Ključno je zaupanje med otrokom in staršem,« dodaja Tekavec. »Otrok mora imeti s staršem tako tesen odnos, da mu bo zaupal, če pride do poskusa zlorabe. Ko ob preiskovanju spolnih zlorab s tem soočimo starše, tega skoraj nihče prej ni vedel niti opazil. Žalostno in zaskrbljujoče je, da se otroci v primeru težav ne obrnejo na svoje starše.«
