Foto: CanvaVlada je prejšnji teden potrdila spremembe zakona o osnovni šoli. Kar nekaj stvari se bo spremenilo. Mnogi ocenjujejo, da na bolje. Nekateri tudi, da na slabše, a oglejmo si najprej, kaj vse se bo spremenilo.
Več pravic za šole v primeru kršitev pravil
Najbolj očitna sprememba je ta, da bodo odslej imele šole več pristojnosti v primeru disciplinskih prekrškov. Zakon po novem uvaja strožja pravila šolskega reda in ukrepov ob neopravičenih odsotnostih. Omejuje se tudi možnost zlorabe pravic učencev in staršev, ki svojim otrokom dajejo potuho. To vključuje predvsem področja, kot so izostajanje od pouka, ocenjevanje in vzgojni ukrepi. Po novem razrednikom ne bo več treba vztrajno prositi staršev za opravičila, prav tako pa bo izogibanje ocenjevanju z namernim izostajanjem postalo nekoliko težje. Učence, ki s svojim obnašanjem ogrožajo varnost sošolcev in učiteljev, bo po novem mogoče prešolati brez soglasja staršev, vzgojni opomin pa bo veljal eno leto in ne le do konca šolskega leta.
Če otrok dlje časa ne bo obiskoval pouka in za to ne bo opravičljivega razloga (in opravičljivi razlog ni zgolj dejstvo, da mu starši pišejo opravičila v nedogled), se bo vključil Center za socialno delo.
Ravnatelji zakon pozdravljajo odprtih rok. Kot je povedala ravnateljica Osnovne šole Šmarje -SAP Pavlina Antolič, “vsi, ki v praksi delamo z otroki, pozdravljamo te spremembe. Niso še popolne, vsekakor pa gredo v pravo smer. Zakon se odziva na konkretne težave v šolah, kjer imamo največ problemov na vzgojno-disciplinskem področju. Opažamo namreč, da je, zaradi nediscipliniranosti otrok, pouk vedno težje izvajati. Pozdravljamo tudi to, da je v zakonu jasno določeno, kaj je tisto hudo dejanje, zaradi katerega lahko šola takoj vzgojno ukrepa.”
Naša sogovornica je mnenja, da mora biti vzgojno sporočilo zelo jasno, če naj bo učinkovito: “Jasno mora biti, kaj so manjše kršitve, ko moramo otroka le usmeriti na pravo pot. Če pa vse te usmeritve ne pomagajo ali pa gre za hujše kršitve, kot je pretepanje, žaljenje, onemogočanje, da bi se izvajal pouk, takrat pa mora biti jasno, da je to hudo narobe in da mora otrok svoje vedenje nujno in nemudoma spremeniti. Ne po stotih pogovorih in sestankih. Takoj!”
Opažamo, da je, zaradi nediscipliniranosti otrok, pouk vedno težje izvajati.
Omejitev elektronskih naprav
Velika novost je tudi zakonska podlaga za omejitev uporabe vseh elektronskih naprav (tudi pametnih ur) na območju šole. Kot je povedala ravnateljica Pavlina Antolič, “večina šol že sedaj pri pouku ne dovoljuje telefonov in drugih pametnih naprav. Do zdaj so šole to imele le v internih pravilnikih, ki pa bi in so v primeru inšpekcijskega nadzora padli. Ker je telefon zasebna lastnina, ki je šola po do sedaj veljavni zakonodaji ne sme zaseči. Tudi če s to zasebno lastnino škoduje drugim.”
Slednje se v praksi tudi dogaja kot pojasnjuje naša sogovornica: “Zagotovo je vsak odrasli že videl kak posnetek pouka. Otroci snemajo preko pametnih ur, preko telefona … velikokrat učitelja namerno sprovocirajo in ga potem snemajo. To ni majhna stvar, čeprav je učitelj javni uslužbenec. Tudi snemanje sošolcev je lahko za mlade zelo obremenjujoče. Zato je enostavno bolje, da sploh nimajo dostopa do teh naprav, ker v tej starosti zelo slabo presojajo, kaj s tem povzročajo. Enostavno še nimajo meril, kako pametno in modro uporabljati te naprave. Druga stvar pa je ta, da če ima otrok telefon v šoli in tudi če samo med odmorom pogleda malo na Snapchat, Instagram, preveri kako igrico … ostaja v virtualnem svetu in ni zbran za pouk.”
Otroci enostavno še nimajo meril, kako pametno in modro uporabljati te naprave.
Nov predmet ali nova navlaka?
Spremembe na področju zakonskega omejevanja pametnih naprav in večje pristojnosti šol glede disciplinskih težav pozdravlja tudi vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v ZD Nova Gorica Miha Kramli. Opozarja pa, da je nujno, da novi obvezni predmet Informatika in digitalne tehnologije, za katerega je sicer predvideno, da bo zaživel šele leta 2028, ne bo zgolj pridobivanje tehničnega digitalnega znanja, ampak da je nujno vanj vključiti tudi in predvsem “kulturo uporabe novih tehnologij, ki zajame tudi časovno in prostorsko omejitev. Če bodo to spregledali, je uveljavljanje tega predmeta nesmiselno.”
Miho Kramlija smo tudi povprašali, kakšno stanje opaža pri svojem delu glede zasvojenosti z novimi tehnologijami: “Močno se pozna obdobje, ko ni bilo nobenih smernic. Imamo velike posledice pri otrocih. Že v vrtcih, kaj šele v šoli. Vsaj 3000 slovenskih otrok in mladih je zaradi nepravilne rabe nove tehnologije nefunkcionalnih in nesposobnih zaključiti izobraževanje. V porastu je tudi digitalna demenca, ko možgani zaradi preveč dražljajev niso več sposobni za daljše obdobje obdržati podatkov. Ne razvije se kritičnost in taki ljudje brez premisleka sledijo umetno ustvarjenim potrebam.”
Upravni postopek, ki ga poznamo, ko pridobivamo gradbeno dovoljenje ali pa ob prometnih prekrških … v vzgoji ni najboljša pot.
Te spremembe zakona so šele začetek potrebnih sprememb
Čeprav ravnateljica Pavlina Antolič spremembo zakonodaje ocenjuje kot pozitivno, pa opozarja, da ta še zdaleč ni popolna: “Za nas, šole, vse te stvari še vedno pomenijo zelo veliko birokracije. Zakon namreč še vedno ohranja vzgojno postopanje po upravnem postopku. Kar pomeni – ko nekdo krši pravila, ga je treba vprašati ali jih je res prekršil, kaj ima povedati v svojo obrambo, obvestiti je potrebno starše, da oni zagovarjajo svojega otroka, pravico se imajo pritožiti na vzgojno postopanje … Žal tak upravni postopek, ki ga poznamo, ko pridobivamo gradbeno dovoljenje ali pa ob prometnih prekrških … v vzgoji ni najboljša pot. Smo jo pa v zadnjih 20 letih zelo utrdili in ta zakon jo ohranja.
S tem ko je vlada določila hujše ukrepe, s tem ko je omogočila, da se lahko agresorje, ki motijo pouk odstrani iz razreda, s tem ko je jasno, da bo opomin trajal eno leto … to vse so prvi koraki v pravo smer, da se vzgoja končno že reši upravnega postopka, ki v praksi pomeni večno pregovarjanje, kaj se je v resnici zgodilo. Posledica tega pa je, da pogosto ni mogoče optimalno izvesti pouka.”
Zagotovo se bo velika večina staršev in najbrž prav vsi učitelji teh sprememb razveselila. Vnašajo namreč vsaj nekaj reda v pogosto nevzdržno stanje po šolah. Ravnateljica Pavlina Antolič namreč pravi, da ne pozna nobenega ravnatelja, ki ne bi pozdravljal teh sprememb.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Miha Kramli: “Danes imamo ogromno otrok, ki so dlje časa na ekranih, kot so starši v službi”
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
To so lahko počeli že sedaj (mislim na pregled torb), ob morebitnem sumu na kaznivo dejanje, telefoni pa itak med poukom nimajo kaj za delati v rokah učencev.
Če bi v šolah ravnatelji in učitelji že od začetka dogovorili pravila, do teh težav ne bi prihajalo.
Jaz res ne vem, ali ni več zdrave kmečke pameti, ali je res treba vsa pravila, družbene dogovore spraviti v zakone, ki pa vemo, da imajo vedno tudi luknje 🙂
Tak komentar lahko napiše samo nekdo ki nikoli ni niti nosu pomolil v šolsko poslopje.
Učitelji torb niso smeli pregledovati. Pravila glede telefonov so jasno dogovorjena in predstavljena staršem. Že nekaj let. Ampak ker ni takšnega zakona, so starši in zato tudi otroci lezli skozi luknje.
Anuška, prosim vas, že 4 leta spremljam našo osnovno šolo, v katero hodi moj sin. Pa verjemite, da so taka pravila vzpostavljena že zelo dolgo, tako o pregledovanju torb kot uporabi telefona. Vendar je to seveda odvisno najprej od ravnatelja, koliko si upa.
Štiri leta že spremljate vašo osnovno šolo? Potem ste pa res poznavalka. Jaz že 15 let spremljam šolski sistem v Sloveniji, v njem delujem in nad njim obupujem. Dragi starši, milo rečeno, nimate pojma, kaj vse morajo vaši otroci v šolah potrpeti, ker “ima vsak po pravico do osnovnošolskega šolanja”. Če bi vedeli bi že včeraj stali na ulici in zahtevali pravico do šolanja vaših otrok v normalnih razmerah.
Štiri leta osebno spremljam OŠ, ker je sin v 4. razredu. Prej je pač nisem mogla spremljati. Drugače pa sem že 20 let aktivna v spremljanju šolskega sistema, saj delam z mladoletniki. Zato prosim, ravnatelj, ki si upa biti načelen, pogumen, lahko naredi veliko. In v tistih šolah so pravila od vedno.
Barbara, se strinjam, da je zelo veliko odvisno od ravnatelja. Ampak vsak ravnatelj se zaleti v zid, ko se sreča z zakoni. Kaj to pomeni v resničnem življenju? Ko bo sošolec vašega otroka napadel z ostrim predmetom (nožem) in ga bo zabodel, temu sošolcu ravnatelj ne more izreči opomina, če se prej z njim vsaj 1 mesec ne pogovarja (ja, ti bogi bogi, ko si napadel sošolca). Kdo bo zaščitil žrtev? Nihče. Bo kdo žrtvi ponudil psihološko pomoč? Ne bo.
Skrajni čas! Ena pravila morajo biti, drugače pride do anarhije!