Tako učitelji kot starši delamo napake

Foto: Canva

Sedim na roditeljskem sestanku, že četrtem v zadnjem tednu. Med učiteljevo razlago, kako bo potekalo delo v tem šolskem letu, ter poslušanjem, kaj od šole želijo in pričakujejo starši, se mi vedno bolj utrjuje misel, da starši in učitelji vendarle nismo tako zelo različni, kot se rado sliši v pogovorih med kolegi v zbornici ali bere v starševskih facebook skupinah.

Tako starši kot učitelji smo pogosto (pre)obremenjeni

In pogosto hodimo po robu svojih zmogljivosti. Prav vsak dan se večina izmed nas znajde v stresni situaciji: opraviti vse službene in gospodinjske obveznosti ter kljub prometnemu zamašku priti domov dovolj zgodaj, da bomo imeli na razpolago še kaj časa za pogovor in/ali igro z otroki. Ko že tako poln vsakdan zadenejo najrazličnejše preizkušnje (težka bolezen, izguba finančne varnosti, ločitev …), se nad nas zgrinja še večji občutek nemoči in strahu, da ne bomo zmogli.  Vse to močno vpliva na naše delo in odnos z otroki.

Tako učitelji kot starši delamo napake

Zato se kdaj zgodi, da pri izbiri vzgojnih ali učnih metod sprejmemo napačno odločitev in ne izpeljemo stvari tako, kot se od nas zahteva oziroma pričakuje. Svojo napako oboji radi prekrijemo, tudi s prelaganjem odgovornosti, iskanjem krivcev in igranjem vloge žrtve. Ker za sedmošolca starši nismo prejeli obvestila, da gre za cel dan na ekskurzijo (najstnik pa nam ga je pozabil pokazati), slabo voljo stresemo na vodjo dejavnosti. Več kot polovica razreda je pri slovenščini dobila negativno oceno, ker snov ni bila utrjena, učitelj pa za takšen rezultat išče vzroke zgolj v nedelu otrok.

Svojo napako oboji radi prekrijemo, tudi s prelaganjem odgovornosti, iskanjem krivcev in igranjem vloge žrtve.

Tako starši kot učitelji se z odprto in iskreno komunikacijo lažje soočamo z izzivi

Smo samo ljudje, ki nas v trenutku napake zgrabi panika pred odzivom okolice. Ker zagotovo že imamo izkušnjo, da s pometanjem pod preprogo problem ne bo izginil, temveč postal čedalje težje obvladljiv, tako eni kot drugi na sestankih poudarjamo, da si želimo iskrene, odprte komunikacije. In ko pride do problema, lahko resnično drug drugemu odvzamemo breme, a le pod pogojem, da si namesto obtoževanja ponudimo medsebojno oporo in pomoč (s spoštljivim postavljanjem vprašanj, jasno obrazložitvijo, iskrenim opravičilom, odpuščanjem in trudom, da se stvari ne ponovijo).

Tako učitelji kot starši se ubadamo s stvarmi, ki niso v naši moči

Da imata domači kot šolski sistem polno vrzeli, ni nobena skrivnost. V obeh zija velik razkorak med tem, kako naj bi bilo, in kako v resnici je. A če starši in učitelji drug drugemu odpravljamo napake in se ubadamo s stvarmi, ki ne spadajo v obveznosti (učitelji) ali presegajo znanje (starši), izgubljamo čas, veselje in energijo za naše poslanstvo.

Tako starši kot učitelji se lahko drug od drugega učimo

Starši ne poznamo vseh metod, ki otroku lahko pomagajo pri izboljšanju šolskega uspeha, tudi nimamo celotnega vpogleda v razredno dogajanje. Smo pa tisti, ki najbolje poznamo otroka, njegove posebnosti, močna in šibka področja; zanj smo tudi najboljši učitelji vrednot, kot na primer lepega vedenja, kulture oblačenja in prehranjevanja, primerne rabe tehnologij, zdravega načina življenja … Učitelji, ki sprejemajo našega otroka takega, kot je, ter se tudi sami trudijo za dober zgled, so nam v veliko oporo in pomoč pri domači vzgoji. Na drugi strani pa so učitelji usposobljeni za kvalitetno posredovanje znanja in imajo ogromno izkušenj za delo s skupino najrazličnejših posameznikov. Ker z našim otrokom niso v čustveni navezi, mu lažje postavijo mejo ter ovire, s katerimi se mora soočiti, da se preko njih uči doslednosti, discipline, vztrajnosti. Kadar starši zaupamo v njihovo usposobljenost ter z zanimanjem spremljamo otrokov napredek, smo učiteljem v veliko pomoč.

Kadar starši zaupamo v usposobljenost učiteljev ter z zanimanjem spremljamo otrokov napredek, smo učiteljem v veliko pomoč.

Tako učitelji kot starši smo na poti

Čeprav moramo biti usmerjeni v skupni cilj (to je pripraviti otroka na samostojno in odgovorno življenje), pa tako učitelji kot tudi starši ne smemo pozabiti gledati na pot. Pri vzgoji in poučevanju ni bližnjic. Da bi našli tiste najbolj prave poti, potrebujemo kažipote. To so naši otroci, ki nas vsak dan s svojim (ne)odzivom spodbujajo in dajejo priložnost, da izpopolnimo svoje načine vzgoje in poučevanja. Ne dovolimo si, da nam padci odvzamejo pogum, temveč utrdijo upanje. Nobena ovira, ki se nam postavi na pot, namreč ni previsoka, da je ne bi zmogli premagati s skupnimi močmi.

Ne, starši in učitelji zagotovo ne moremo, pa tudi ne smemo učiti in vzgajati otrok na popolnoma enak način. Le z roko v roki, s sodelovanjem, medsebojno oporo in podporo, obžalovanjem napačnih odločitev, željo po stalnem izboljšanju samih sebe ter hvaležnostjo nad prehojeno potjo jim lahko, vsak na svoj edinstven in poseben način, damo najboljšo in največjo popotnico v uspešno in izpolnjeno življenje.