Ste bili do otroka kdaj grobi? Ste mu rekli nekaj, kar ste potem obžalovali? Ste kdaj izgubili živce in eksplodirali? Ste naredili kaj, na kar niste bili ponosni? In kaj ste storili potem?
Priznam, velikokrat se mi zgodi, da izgubim potrpljenje. Nisem človek, ki me stvari ne bi spravile iz tira, in potrpežljivost je ena od stvari, na kateri se kot mama veliko brusim. In sem še daleč od cilja, ki si ga želim.
Običajno se že takoj po svojem izbruhu zavem, da nisem dobro odreagirala, in si želim, da bi čas lahko zavrtela za minuto nazaj in ravnala drugače. Pa ne morem. Ostanem tam, kjer sem, ranjena.
Naj se pred otroki pretvarjam, da se ni nič zgodilo? Ali naj priznam, da nisem ravnala prav?
Otroci morajo videti, da smo tudi starši samo ljudje.
Tudi starši delamo napake
Otroci morajo videti, da smo tudi starši samo ljudje. Morajo videti, da nismo popolni, da delamo napake. Vendar to ni dovolj. Videti morajo tudi to, kako »popravimo« te napake.
Opravičiti se ni lahko, vendar lahko le z lastnim zgledom otroku pokažemo, kako naj ravna v takšni situaciji. Če se sami otroku nikoli ne opravičimo, kako lahko potem od njega pričakujemo, da se bo opravičil, ko bo naredil kaj narobe?
Kako se opravičiti?
Ker pogosto delamo napake, ko smo jezni, je nujno, da si najprej vzamemo »timeout«. To je priložnost, da se umirimo in trezno razmislimo o svojem dejanju. Šele nato se pogovorimo z otrokom.
Če se sami otroku nikoli ne opravičimo, kako lahko potem od njega pričakujemo, da se bo opravičil, ko bo naredil kaj narobe?
Preden se opravičimo, se »spustimo« na otrokov nivo: počepnimo, da si bomo lahko gledali iz oči v oči. S tem mu pokažemo, da nam je res mar zanj in da mu ne govorimo s svojega visokega starševskega položaja.
Pogovorimo se, kaj se je zgodilo. Kaj se je zgodilo pred dogodkom, med njim in po njem. Kaj nas je tako razburilo, da smo reagirali tako, kot smo? Če smo imeli slab dan, če nas nekaj skrbi, povejmo to otroku. Razložimo mu, da nismo reagirali tako, kot bi morali. In da si želimo, da bi ravnali drugače. Skupaj poiščimo možnosti, kako bi lahko v prihodnje v podobni situaciji bolje ravnali.
Ko se otroku opravičimo, bodimo iskreni. Pokažimo mu, da nam je mar zanj in kako bomo v prihodnje poskušali preprečiti podobne situacije.
Otrok naj vidi, da vsi delamo napake, da pa je pri tem pomembno, da se iz njih tudi kaj naučimo.
Foto: alysonschafer.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
