»To je tako, kot bi rekli, da je tudi pomen avtomobila leteti nad oblaki«

Thumbnail

France Cukjati, upokojeni poslanec, ravno prav oddaljen od aktivne vpetosti, a prekaljen v letih udejstvovanja v politiki, o tistem, kar trenutno vznemirja in deli Slovence: zgodovini nastajanja in nedavni redefiniciji zakonske zveze.

France Cukjati ima dovolj kilometrine, da odstre nekaj tistega, kar je državljanom večinoma medijsko servirano le toliko, da običajno “skrega” nasprotnike in povzroči razdor. Ob tem ostane korekten, a kritičen do obeh strani.

Za začetek: kako gledate na istospolno usmerjene? Kako ocenjujete njihov položaj glede pravic in hkrati dejanskega stanja v družbi? So še diskriminirana skupina državljanov, ki se bori za svoje pravice?

Ker zasnovanje družine v svojem bistvu predpostavlja izhodiščni potencial spočetja, rojstva in vzgoje otrok, bo gejevski ali lezbični par lahko sledil temu pomenu le ob izdatni pomoči države z umetnim oplojevanjem, nadomestnim materinstvom in posvojitvijo otrok.

Niso diskriminirani ne v javnosti ne v zakonu. Istospolno skupnost imamo zakonsko zgledno urejeno in država je ne obravnava diskriminatorno. Julija 2009 je Ustavno sodišče reklo: »O diskriminacijski obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah. Če položaja, ki ju primerjamo, v bistvenem nista enaka, ne moremo govoriti o neustavni diskriminaciji.« To pomeni naslednje: Ker glede medsebojnih pravic in dolžnosti med zakonskim parom in istospolnim parom ni bistvenih razlik, so te določbe za oba para lahko podobne ali enake. Ker pa je glede reproduktivnega in vzgojnega potenciala med obema paroma bistvena razlika, ju (na primer glede posvojitve otrok) lahko oziroma ju mora država različno obravnavati.

Kako bi po vašem mnenju morala biti v zakonodaji urejena problematika homoseksualnih oseb, ki živijo v partnerski skupnosti?

Problematika je že urejena v Zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti, pri čemer pa je res treba popraviti člene o dedovanju, ki smo jih v skladu z opozorilom Ustavnega sodišča želeli popraviti že leta 2009, pa so nam takratne leve stranke to preprečile.

Ampak poročiti se pa ne morejo, pa si želijo …

Kako da ne? Prav tako se lahko vpričo zastopnika države s podpisom zavežejo k skupnemu življenju. Slovesno in veselo ohcet si pa nekateri že sedaj priredijo.

Ima slovenska desnica vizijo oziroma premore dovolj politične kreativnosti, da na tem področju ne bo le odgovarjala na napade, ampak sama aktivno ustvarjala rešitve, ki bodo odgovorile na družbeno realnost s čim večjim konsenzom ljudi?

Vedno, ko so se zakoni sprejemali, smo zelo prisluhnili ter tudi upoštevali stališča tistih, ki so predmet zakona. Zdaj pa ni bilo popolnoma nobenega usklajevanja z družinami.

Ne samo desnica, ampak signifikantna večina slovenskega naroda podpira naravno, da ne rečem tradicionalno pojmovanje zakonske zveze in družine, saj je bil marca 2012 Družinski zakonik na referendumu zavrnjen s 55 proti 45 odstotki prav zaradi tega, ker je istospolno skupnost enačil s zakonsko zvezo v vsem, tudi v posvojitvi otrok.

Kako ste osebno doživeli sprejem zadnje spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih? Ste pričakovali, da bodo poslanci v tako velikem številu podprli tako radikalno spremembo?

Obravnavo in sprejem te novele sem doživel kot še eno noro ideološko draženje in razdvajanje naroda prav v času, ko bi se morali posvečati gospodarski krizi, begu mladih možganov v tujino, politični korupciji, krivični državi, moralnemu razsulu itd. Glasovanje pa me ni presenetilo, saj je že dolgo znano, da glede ideoloških oziroma vrednostnih vprašanj sestava parlamenta še zdaleč ne odraža čutenja naroda. Če bi, bi morali novelo poslanci zavrniti, kot je bil zavrnjen zakonik na referendumu, 55 : 45.

Poleg tega je koalicija novelo zakona želela pripeljati v proceduro hitro, s čim manj “pompa”. A ni šlo tako zlahka. Umanjkal je širši družbeni diskurz, vse ostaja na ravni polarizacije ljudi.

Eden od osnovnih problemov je, kako se spreminja etika sprejemanja zakonov. Vedno, ko so se zakoni sprejemali, na primer zakon o invalidih, smo zelo prisluhnili invalidom in invalidskim organizacijam ter na koncu tudi upoštevali stališča tistih, ki so predmet zakona. Zdaj pa ni bilo popolnoma nobenega usklajevanja z družinami. Gre za edini primer, ko so tako surovo izločili mnenja poročenih in sedanjih družin. Posluša se samo kak odstotek druge populacije, ki pa že ima svoj zakon. Rušiti pojem družine ni nedolžna stvar …

Gre za spremembe, ki so še veliko bolj radikalne, kot je bil Družinski zakonik. Lahko razložite, v čem? Kakšne posledice dolgoročno prinašajo?

Fokus se je s homoseksualnosti prenesel na vprašanje spola, moškosti in ženskosti.

Po dveletnem pregovarjanju v parlamentu o Družinskem zakoniku je takratni minister Svetlik nekoliko popustil in ohranil definicijo zakonske zveze kot življenjske skupnosti moža in žene. Je pa v naslednjih členih po ovinku v to zvezo pripeljal tudi istospolno skupnost. Sedanja sprememba zakona pa kar naravnost in na začetku popolnoma izenači obe skupnosti in tudi istospolni partnerski skupnosti priznava pomen, ki je v zasnovanju družine. To je tako, kot bi izenačili avto in letalo ter rekli, da je tudi pomen avtomobila leteti nad oblaki. Taka vratolomna bedarija pa ni samo smešna, ampak zelo nevarna. Ker zasnovanje družine v svojem bistvu predpostavlja izhodiščni potencial spočetja, rojstva in vzgoje otrok, bo gejevski ali lezbični par lahko sledil temu pomenu le ob izdatni pomoči države z umetnim oplojevanjem, nadomestnim materinstvom in posvojitvijo otrok.

S spremenjeno definicijo zakonske skupnosti se dogaja tudi eliminacija spola. Kaj to potegne za sabo?

Morda se ne zavedamo, kaj to pomeni, ampak to prinese posledice za nazaj – tudi tisti, ki so se poročili kot moški in ženske, bodo tretirani kot dve osebi – in za naprej – v rojstnih listih bomo označeni le kot osebe. Fokus se je tako s homoseksualnosti prenesel na vprašanje spola, moškosti in ženskosti. In to so ogromne posledice, ki zadevajo tudi vprašanja dostojanstva, to pa se tiče tudi ustave, ki ga sicer ščiti.

Kako je lahko prišlo do tega pod predsednikovanjem Mira Cerarja, ki bi kot pravni strokovnjak te posledice moral predvideti?

Nikoli se doslej še ni tako jasno pokazalo, da nam vlada nekdo drug. ​

Poglejmo nekaj zgodovine. Leta 1976 je bil sprejet Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je določil, da je zakonska zveza skupnost moža in žene. Kdaj in kako so se začele spremembe?

Kmalu po osamosvojitvi se je začelo govoriti, najprej previdno, nato pa vse bolj glasno in agresivno, kako zelo so istospolni diskriminirani, napadani in preganjani. Mednarodne primerjave pa jasno kažejo, da smo Slovenci nadpovprečno strpni do tujcev, Romov in drugače versko ali spolno usmerjenih. Imam občutek, da tudi danes nikogar ne moti, če se imajo geji ali lezbijke radi in živijo skupaj ter zahtevajo spoštovanje zakona, ki ureja njihove medsebojne odnose enako kot odnose med možem in ženo. Zelo pa nas moti, če se skuša ignorirati pomen očetovstva in materinstva za otroka.

Zakon, ki bo predmet referenduma, globoko protiustaven.

Družinski zakonik se je začel pripravljati že v času Drnovškove vlade v obdobju 1996 – 2000, pripravljen pa je bil v času Janševe vlade, 2004 – 2008. Zakaj takrat ni šel v parlamentarno proceduro?

Po letu 1976 se je na področju družine nabrala vrsta vprašanj, ki bi jih bilo treba zakonsko razrešiti. Tam nekje leta 1996 je Drnovškova vlada pripravo osnutka družinskega zakonika zaupala Inštitutu za primerjalno pravo pri pravni fakulteti s prof. dr. Karlom Zupančičem na čelu. Ta osnutek, ki je bil končan okrog leta 2004, ni vseboval izenačitve zakonske zveze z istospolno skupnostjo, za katero je bil načrtovan poseben zakon, ki je bil leta 2005 tudi sprejet.

Zupančičev osnutek zakonika je takrat skrivnostno izginil v predalih ministrstva. Takoj z nastopom Pahorjeve vlade, novembra 2008, so tisti predali oživeli in kmalu za tem smo v parlament dobili predlog zakonika, ki je bil tako izmaličen, da so se prvotni avtorji praktično odpovedali avtorstvu in ga niso hoteli komentirati. Dve uslužbenki ministrstva sta namreč popolnoma spremenili definicijo zakonske zveze, jo degradirali in izenačili z istospolno skupnostjo.

S tem javnost seveda ni bila seznanjena. Na splošno ostaja vtis, da desnica pogosto le reagira, brani, nima pa neke jasne vizije, ustvarjalnosti in odločnosti za pomembne spremembe na tem področju.

Res je. Mnogo stvari smo spustili, ker so bili nekateri naši ministri premalo odločni. Bilo je mnogo zamujenih priložnosti. Upam, da smo se iz tega kaj naučili.

Po drugi strani je tedanja Janševa vlada z zakonom vendarle uredila položaj istospolnih partnerskih skupnosti. Zakaj?

Ja, v vsaki življenjski skupnosti mora država zaščititi šibkejšega. Ker tudi v Sloveniji obstajajo istospolne partnerske skupnosti, ki še niso imele pravne zaščite, je parlament že pol leta po nastopu Janševe vlade sprejel Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, s katerim je uredil medsebojna razmerja med partnerjema. Kot rečeno, pa dedovanje ni bilo ustrezno urejeno, zato smo kar dvakrat hoteli zakon popraviti v skladu z opozorilom Ustavnega sodišča, a nam je Pahorjeva koalicija to preprečila. Kasneje smo ugotovili, da zato, ker so upali, da bo Ustavno sodišče prepovedalo referendum o zakoniku, če bi šele ta zakonik reševal to ustavno zahtevo. Ta pritlehni manever jim ni uspel, saj ustavno sodišče referenduma ni prepovedalo.

Že zdrava pamet pove, da po izhodiščnih bioloških in psiholoških parametrih istospolna skupnost nikoli ne bo enakovredna skupnosti moža in žene.

Kdo je bil glavni arhitekt spremenjenega Družinskega zakonika, ki ga je skušala uveljaviti Pahorjeva vlada? Kateri krogi so nanj najbolj odločilno vplivali?

Gre predvsem za dve uslužbenki na ministrstvu, ki sta iz meni neznanih razlogov oziroma pobud tudi pri razpravah na parlamentarnem odboru skrajno zagrizeno in pristransko zagovarjali in podpirali stališča gejevskih aktivistov. Taka ozko pristranska stališča bi si lahko privoščili poslanci, ki predstavljajo vso mavrico različnih stališč, ne pa predstavnik ministrstva.

Sedanja sprememba je tako velika in pomembna, da se mnogo ljudi (ne le na desnici) čuti prizadete, ker so z njim tako rekoč pohodili na referendumu izraženo voljo ljudi izpred treh let (kar ni dolgo nazaj). Kako gledate na to?

Sedanja novela hoče naravnost in odločno zabetonirati prav tisto nenaravno pojmovanje družine, zaradi katerega je pred komaj tremi leti padel zakonik na referendumu. To je dokaz nespoštovanja referendumske odločitve oziroma večinskega mnenja državljanov.

Recimo, da sledi še en referendum in zakon pade. Kaj to pomeni? Se lahko zgodi, da bomo na vsakih nekaj let hodili na referendume?

Nikoli se doslej še ni tako jasno pokazalo, da nam vlada nekdo drug.

Ob taki politični (ne)kulturi je tudi to možno. Če tisti, ki je tako ali drugače prišel na oblast, ravna po načelu, »če ne gre zlepa, gre pa z grda« ali »svoje bomo gnali toliko časa, dokler se narod ne izčrpa«, potem lahko to presekamo samo v času volitev. Če nas bo do takrat seveda srečala pamet.

Je po vašem mnenju možna ustavna presoja tega zakona? Bi ga Ustavno sodišče lahko razveljavilo?

Po mojem bi ga moralo! Menim, da je zakon, ki bo predmet referenduma, globoko protiustaven. Tudi za vse že poročene pare bo namreč veljalo, da njihova zakonska zveza ni več življenjska skupnost moža in žene, ampak skupnost »dveh oseb«, čeprav so takrat, ko so se poročili, sklepali zvezo moškega in ženske. Pa tudi novi pari ne bodo mogli več sklepati življenjske skupnosti »moškega« in »ženske«, čeprav bi to želeli. In v rojstnih listih njihovih otrok ne bo več pisalo »oče Janez« in »mati Marija«, ampak »starš 1« in »starš 2«, pa čeprav bodo starši temu še tako nasprotovali. Ta zakon po moje pomeni resno kršitev 34. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja »pravico do osebnega dostojanstva«.

Pa obstaja potem možnost, da bi ustavno sodišče zavrnilo možnost posvojitve v istospolno partnersko skupnost?

Ustava v 56. členu res zagotavlja, da »otroci uživajo posebno varstvo in skrb«. A če bo v tako imenovani strokovni javnosti prevladalo uradno mnenje, da je za otrokov razvoj vseeno, ali živi v homoseksualni življenjski skupnosti z dvema moškima ali v klasičnem družinskem okolju z očetom in materjo, potem tudi ustavna presoja ne bo pomagala. Čeprav že zdrava pamet pove, da po izhodiščnih bioloških in psiholoških parametrih istospolna skupnost nikoli ne bo enakovredna skupnosti moža in žene, to je naravni družini.

Zakaj istospolna skupnost ne bi mogla biti družina?

Agresivna manjšina vztrajno in sistematično vsiljuje protinaravno miselnost večini.

Ker je družina osnovna celica naroda. Celica pa je lahko le tista živa tvorba, ki je na nek način samostojna in v načelu nosi v sebi temeljni potencial reprodukcije (razmnoževanja). Je nekako samozadostna, saj predstavlja najbolj kakovostno in vsestransko naravno okolje za življenje, vzgojo in socializacijo otroka, to je narodovega naraščaja.

Kakšno je pri tem poslanstvo civilne družbe? Kako se bomo lahko branili pred posledicami take družinske politike?

Trenutno z referendumom, kasneje z volitvami, vseskozi pa s pisanjem, govorjenjem in osveščanjem.

Je strah, ki ga občutimo ob posledicah, ki jih sprejete spremembe zakona prinašajo, upravičen ali pretiran?

Še premalo se zavedamo posledic, ki se dokončno razgalijo šele z leti, podobno kot so se v Massachusettsu. Živimo v dobi, ko na različnih področjih agresivna manjšina vztrajno in sistematično vsiljuje protinaravno miselnost večini. S tem zakonom, če ne bo padel na referendumu, se tudi vse bolj odpirajo vrata umetnemu oplojevanju, nadomestnemu materinstvu, genskemu inženiringu in trgovini s človeškimi zarodki, na katere številni dobičkonosni inštituti komaj čakajo.

Čudna je ta naša družba! Zavračamo gensko spremenjeno hrano, odpiramo pa vrata – slikovito rečeno – proizvodnji »gensko spremenjenih otrok«. Istospolna skupnost namreč lahko le na umeten način uresniči svoj pomen, ki je po tem zakonu v »zasnovanju družine«.

 

Članek je bil prvotno objavljen v marčevski številki časopisa DOMOVINA. Jo želite prejeti? Kliknite tukaj.

Številka prinaša še številne druge zanimive članke. Osrednja tema je DRUŽINSKA ZAKONODAJA:

  • Blaž Karlin: Totalnost, ki napoveduje totalitarnost
  • Barbara Kastelec: Mož in žena sva ob spočetju eno; jezik uslug ob tem obmolkne
  • Marjana Debevec: Ponosna, da sem žena in mati
  • Vilma Siter: Verjamem v moč slovenske družine
  • Nikoli doslej se še ni tako jasno pokazalo, da nam vlada nekdo drug (intervju z nekdanjim poslancem Francetom Cukjatijem)
  • Je narobe, da hrepenim po očetu, kot ga imajo prijatelji? (izkušnje otrok, ki so odraščali v istospolnih skupnostih)
  • Andreja Poljanec: Temeljne potrebe za poln in zdrav otrokov razvoj
  • Štefan Kržišnik: Ne borimo se samo PROTI ideologiji, ampak predvsem ZA osebo
  • Igor Vovk: Vrnite nam domovino in družino 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.