Tjaša in Uroš Steklasa: “Piševa in pojeva o življenju, kot ga živiva.”

Foto: osebni arhiv

Zakonca Tjaša in Uroš Steklasa sta vse bolj priljubljen glasbeni in pevski duet. Znana sta tudi po globokih besedilih, ki opevajo ne le zaljubljenost, ampak tudi in predvsem ljubezen. Z njima smo govorili o njunem družinskem in zakonskem življenju, glasbenem ustvarjanju in načrtih za prihodnost. 

Kako združujeta kariero in čas za družinsko življenje?

Uroš: Težko (smeh).

Tjaša: Res je. Včasih bolj uspešno, včasih manj. Oboje zelo rada počneva, oboje se nama tako zelo prepleta in sva primorana poskrbeti za eno in drugo. Seveda imava okoli sebe tudi dober krog ljudi, ki nama pomagajo, da lahko živiva tako kot živiva. Gre pa to velikokrat na račun naju, najinega odnosa in najine utrujenosti, saj želiva biti hčerki starša v pravem pomenu besede. Se mi zdi, da morava sedaj ta krizna leta malo potrpeti in bo lažje.

Kako ohranjata svoj zakonski odnos živ?

Tjaša: Loviva trenutke za naju. Trenutno je zelo veliko porok in sva si uspela zorganizirati stvari tako, da sva v avtu med vožnjo sama. Včasih sva to zelo veliko prakticirala, potem smo začeli poroke in nastope na njih tudi snemati in nas je bilo že več v ekipi. Na neki točki sva opazila, da sva nehala uživati v teh sobotah, ki so nekoč pomenile tudi čas za naju.

Uroš: Včasih je bil to delovni zmenek. Med nastopi sva se običajno kje ustavila, kaj dobrega pojedla, se malo razvajala, se pogovarjala … Potem je pa prišla lanska sezona, ko se niti skregati nisva mogla normalno, ker je bil vedno kdo zraven.

Tjaša: Res je. Jaz sem v avtu delala, montirala videe … Vse je postalo podrejeno delu. In sva potem na neki točki rekla, da če želiva to početi na dolgi rok, to ni prava pot. In sva določila prioritete. To sva midva.

Kako se je vajina zveza spremenila, ko sta postala starša?

Tjaša: Zelo se je spremenila. Kar naenkrat si kronično utrujen. Se mi zdi, da je ravno ta utrujenost tista, ki botruje k največ prepirom, razdraženosti … Nisi enako sočuten in razumevajoč, kot si bil prej, ko si imel več energije. Sedaj, ko je hčerka stara dve leti in pol, se je ta čisto fizični vidik utrujenosti nekoliko izboljšal. Še vedno pa imamo zelo zgodnje jutranje vstajanje, midva pa sva oba bolj nočna tipa in hodiva bolj pozno spat …

Ne glede na to, pa ne bi tega obdobja zamenjala za nič na svetu. To je pač realnost, ki pride z otrokom. Ki je občasno težka, ampak istočasno nekaj najlepšega, kar se nama je zgodilo.

Kar se tiče ostalega življenja, pa nismo nikoli nehali živeti zaradi otroka. Še vedno potujemo, delamo, kar nas je veselilo … Je drugače, prilagojeno hčeri, ampak tudi super.

Poznana sta po ljubezenskih skladbah z globokim sporočilom. Opevata pristno in dolgotrajno ljubezen in ne zgolj prvih tednov zaljubljene vzhičenosti kot 90 % popularnih pesmi. Kdo piše besedila? Dobita navdih v vajinem osebnem življenju?

Uroš: Večinoma besedila pišem jaz. Že od nekdaj, od osnovne šole je bila moja želja pisanje. Teme ti prinese samo življenje, v njih se najdeš, se vanje poglobiš in jih skušaš spraviti v obliko pesmi. Obema je besedilni del najinega ustvarjanja zelo pomemben. Ne želiva plehkosti in površnosti. Vedno sva stremela k temu, da bova čez nekaj let še vedno lahko poslušala najino glasbo in bova lahko ponosna na najine izdelke. Je pa res, da včasih odločitev za tako pot terja malo daljše vzpenjanje in počasnejši proces ustvarjanja.

Nikoli nismo nehali živeti zaradi otroka. Še vedno potujemo, delamo, kar nas je veselilo … Je drugače, prilagojeno hčeri, ampak tudi super.

Večina vajinih pesmi govori o ljubezni, družini, o podpori, predanosti in zvestobi. S tem sta nekoliko posebna na slovenski estradi. Tudi ne polnita medijev z nekimi škandali. Kljub temu pa se ljudje izjemno odzivajo na vaju. Koncert v Cankarjevem domu sta razprodala v nekaj urah. Bi lahko sklepali, da imamo glede na to Slovenci še vedno zdrave družinske vrednote?

Uroš: Ja, to z razprodanim koncertom je dalo misliti tudi nama. Karte smo dali v prodajo že septembra, da bi bilo dovolj časa, da se do februarja, ko je bil koncert, dvorana napolni. Karte pa so pošle v nekaj urah.

Tjaša: Zdi se mi, da so glavnina publike najini vrstniki. Znajo se poistovetiti z nama, gredo trenutno skozi podobne stvari kot midva, poroka ali otroci … Se mi zdi, da se najdejo. Tudi oni gredo skozi vzpone in padce. Midva piševa o življenju, kot ga živiva. Ko pridejo ljudje na najin koncert, začutijo to sproščenost, ki jo imava midva tako na odru kot v zasebnem življenju. Nimava neke odrske prezence. To sva midva. Veliko se vračajo na najine koncerte, nekako skupaj zavibriramo in midva sva zelo hvaležna za to. In že pripravljava novo glasbo, da se ne bodo naveličali istega repertoarja.

Kaj je po vajinem potrebno za srečno in uspešno dolgoletno razmerje? Da nekoga najdeš in se zaljubiš, ni treba veliko. Da pa imaš leta, desetletja srečen zakon, pa je že potrebnega več truda.

Uroš: Mislim, da si največ težav na dolgi rok prihraniš, če si čisto na začetku popolnoma iskren. Če pričakuješ, da se bo nekdo spreminjal zate ali če to od tebe kdo pričakuje, lahko zelo hitro naletiš na težave.

Tjaša: Res je. Da ne igraš nekoga drugega, ko želiš na začetku nekoga očarati. Da ne greš zelo daleč iz svoje cone udobja samo s tem razlogom, da boš nekoga pridobil zase. Ko ga dobiš, se nehaš truditi in daš dol fasado … Drugi je seveda razočaran, ker si želi nazaj tistega, v katerega se je zaljubil. Veliko parov že na začetku pogrne pri tej točki oziroma se obsodi na propad.

Pozneje v odnosu pa je potrebna vztrajnost in da ne obupaš zlahka. Težave se rešujejo sproti.

Obema je besedilni del najinega ustvarjanja zelo pomemben. Ne želiva plehkosti in površnosti.

Tjaša, vi ste po izobrazbi učiteljica otrok s posebnimi potrebami in tudi delali ste na tem področju. Kakšen vpliv ima glasba na otroke s posebnimi potrebami? Je lahko tudi v pomoč pri delu z njimi?

Tjaša: Mislim, da je glasba za vse otroke odličen pripomoček. Lažje se sprostijo s pomočjo glasbe, lažje se izražajo preko nje. Zdravilna je v več pogledih. Tudi ples. To, da sem pevka in glasbenica, je bila gotovo prednost pri pedagoškem poklicu. Večkrat sem prinesla kitaro ali flavto in smo igrali, peli, se urili v ritmu … Otroci so mojo kariero tudi zelo spremljali. Še sedaj mi je lepo, ko se kje srečamo in mi pritečejo v objem. Veliko mi pomeni, da sem pustila tudi jaz nek lep pečat v njihovih življenjih.

Tudi to je pomemben vidik, kot je prej dejal Uroš, da delava tako glasbo, da nama ni nerodno pred nikomer. Kot učiteljici mi je bilo in mi še vedno je zelo pomembno, da lahko najino glasbo poslušajo tudi otroci in da so tudi moji nastopi takšni, da si jih vedno lahko ogledajo tudi otroci. Tako glede primernih vsebin kot najine zunanjosti.

Kakšno glasbo in katere glasbenike rada poslušata v prostem času?

Tjaša: Priznam, da velikokrat vozim z ugasnjenim radiem. Drugače pa spremljam slovensko glasbeno sceno. Spremljam svoje kolege. Eva Boto, Žan Serčič, tudi narodnozabavno glasbo … Se mi zdi, da je ta naša generacija glasbenikov zelo taka, da se podpiramo med sabo in ni nekega komolčarstva, ampak iskreno veselje nad uspehi drugih. Dovolj prostora je za vse.

Kje smo Slovenci glasbeno? Imamo glasbeni okus? Smo dobro izobraženi na tem področju?

Uroš: To je zelo relativno. Tudi o tem, kaj je kvalitetna glasba se da razpravljati.

Tjaša: Pomembna je raznolikost, da se lahko vsak najde.

Eno od pesmi ste posvetili tudi svoji pokojni mami. Kako ste se soočili z žalovanjem?

Tjaša: Žalost ob izgubi se nič ne zmanjša, tudi po štirih letih ne. Samo življenje raste okrog tega. Vse manjkrat me preseneti misel na to. Ko pa me, me pa strese z vedno isto intenziteto. Še vedno se mi zdi krivično, da sem pri teh letih ostala brez mame. Predstavljam si, kakšno bi bilo življenje z njo danes. Kako bi se razumela z mojo hčerko. Sprejemam to, da je ni. Skušam tudi v tej izgubi najti nekaj “dobrega”. Ne znam natančno ubesediti tega. Morda pa se sedaj toliko bolj sama trudim kot mama, dam več od sebe … Skušam se obnašati, kot da je še vedno tukaj in gleda in spremlja, kako mi gre. Sem prepričana, da je ponosna.

Kot učiteljici mi je bilo in mi še vedno je zelo pomembno, da lahko najino glasbo poslušajo tudi otroci in da so tudi moji nastopi takšni, da si jih vedno lahko ogledajo tudi otroci.

Kakšni so vajini načrti na glasbenem področju? In kakšni na zasebnem?

Tjaša: Imava velike načrte. Nedavno je ravno izšel najin nov komad Letela. Za ta videospot smo si vzeli res veliko časa, snemali smo na Hrvaškem, v Sloveniji … Posnel ga je režiser Žiga Kukovič. Cel videospot je zasnovan kot roadtrip z avtodomom in sploh ni videospot, ampak kar film.

Trenutno smo precej vpeti tudi v postprodukcijo koncerta v Cankarjevem domu, ki bo 5. 7. predvajan na RTV Slovenija.

Uroš: Hkrati pa sva tudi v pričakovanju nastopov prek poletja. Na začetku septembra, 5. in 6., bo program koncerta iz Cankarjevega doma ponovljen v letnem gledališču Studenec. Tudi tukaj je bil prvi dan v razprodan v nekaj urah, za drugega pa je na voljo še kar nekaj kart.