To mladi želijo in potrebujejo od svojih staršev!

Foto: Shutterstock

Se še spomnite sebe, ko ste bili stari 16 let?

Morda v pomanjkanju ali prekipevanju samozavesti, začudeni nad naglim razvojem lastnega telesa, nad nenadnimi burnimi čustvi in mislimi, ki kar prihajajo in ne potihnejo, ter metuljčki v trebuhu, ki ne prenehajo plapolati niti med testom matematike? Se še spomnite, koliko vsega se je takrat v vašem življenju dogajalo, kako pomembno vam je bilo mnenje drugih, predvsem vrstnikov drugega spola, in koliko časa ste porabili za stvari, ki bi se vam danes zdele zgolj banalne? Se še spomnite svojih staršev? Zagotovo so se vam kdaj pri teh letih zdeli pošteno starokopitni, staromodni, preveč togi ali celo brez razumevanja za vaš svet.

In naenkrat ste postali starši vi, stari 30, 40, 50 ali več. Stopili ste v te velike čevlje življenjsko najpomembnejše naloge, ki nam jo je Bog zaupal.

Trda tla lastnega starševstva

Pred več kot 10 leti sem prekipevala od samozavesti glede znanja o vzgoji otrok, ki sem si ga pridobila na študiju in pri branju raznoterih priročnikov in vsem prijateljicam delila vzgojne napotke. No, potem sem z lastnim materinstvom tudi jaz pristala na trdnih realnih tleh. Spoznanje, da vzgoja ni enaka branju kuharskih receptov, kjer gre ob natančnem upoštevanju navodil vse kot po maslu in si na koncu poplačan z odlično jedjo, me je dodobra katapultiralo v odraslost.

Izkušenjsko sem spoznala, kar mi na fakulteti pri študiju pedagogike ni bilo povsem jasno. Kaj točno pomeni, da je se v vzgoji srečata nezavedno otroka in starša, ki stalno delujeta drug na drugega. Spoznala sem, da moram najprej »prevzgojiti« sebe, če želim vzgajati svojega otroka. Spoznala sem tudi, da je edino bitje, ki zna pritisniti na najbolj boleče gumbe moje ranjene podzavesti, prav moj ljubljeni otrok.

Spoznala sem, da je edino bitje, ki zna pritisniti na najbolj boleče gumbe moje ranjene podzavesti, prav moj ljubljeni otrok.

Ob spoznanjih lastnega materinstva so zame še posebej dragocena spoznanja, ki jih pridobim pri delu z mladostniki v svetovalni službi. In ravno ta spoznanja bi želela deliti tukaj z vami.

Mladi nosijo na plečih vso bolečino lastne družine

Pojmovanje mladostništva se je skozi zgodovino precej spreminjalo. Od prehitrega izenačevanja mladostnika z odraslim do druge skrajnosti, ko se mladostnika predolgo tretira kot otroka. Ob tem me že dolga leta spremlja misel Leva Tolstoja iz njegovega romana Ana Karenina: “Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje,” ki kaže ravno na to razliko v odnosu do mladostnikov in težav, s katerimi se srečujejo mladi, ki nosijo na svojih plečih vso bolečino lastne družine.

Po drugi strani se je z leti spreminjalo tudi zavedanje, kako naj odrasel igra svojo starševsko vlogo: od brezpogojne poslušnosti do popustljivosti in spoštljivega medsebojnega odnosa. Biti starš mladostniku ob poplavi priročnikov, »dobronamernih« nasvetov sosed in sorodnikov, vsakdanjem hitrem tempu življenja vsekakor ni enostavna naloga.

V pogovoru z mladostniki vedno znova srečujem podobne želje, ki jih čisto po tiho gojijo do svojih staršev.

Le na videz odrasli

Zavajajoč je že mladostnikov zunanji videz, zaradi katerega prehitro pomislimo, da je enak nam odraslim ali celo pričakujemo, da bo razmišljal zrelo, odgovorno in racionalno. Žal se ob tem pogosto ne zavedamo, da pred nami stoji človek, ki nas je po rasti morda že prekašal, a ima še vedno nepopolno razvit prefrontalni korteks v možganih, ki je odgovoren ravno za vse malo prej naštete funkcije.

Po čustveni in miselni plati zato pogosto mladostniki delujejo naglo, zaletavo in impulzivno, hkrati pa nas odrasle pogosto prekašajo v neposrednosti, ustvarjalnosti in empatičnosti ali celo v moralnosti. In ravno to naredi mladostnike občudovanja vredne posameznike, ki pa iz enakih razlogov močno potrebujejo našo skrb in oporo.

Iskrene želje mladostnikov

V pogovoru z mladostniki vedno znova srečujem podobne želje, ki jih čisto po tiho gojijo do svojih staršev:

• željo po starševskem zaupanju – takem trdnem in neomajnem, v sposobnosti in odločitve mladostnika,
• željo po postavljanju meja v vzgoji,
• željo po iskrenem zanimanju zanje, njihove konjičke, življenjske načrte, prijatelje,
• željo po priznavanju s strani staršev, po tem, da so videni, slišani in upoštevani,
• željo po tem, da bi bili starši ponosni na njih,
• željo po tem, da bi si starši vzeli za njih čas,
• željo po tem, da bi starši z njimi ravnali kot z odraščajočim posameznikom in ne kot z otrokom,
• željo po podpori v njihovih odločitvah in sprejemanju,
• željo po brezpogojni ljubezni, ki bi jo starši izkazovali besedno in z dejanji.

Ta čisto tiha pričakovanja in želje kličejo po tem, da se jih na glas izreče in da najdejo svoj prostor v grajenju skupnega odnosa, ki se v naglici vsakdanjika sicer lahko prehitro razvrednoti.

Obenem pa ravno ti mladostniki s temi plemenitimi željami ne želijo obremenjevati ali vznemirjati svojih staršev, ne želijo jim biti v breme. In zato se raje obračajo vstran, k prijateljem ali v osamo, a z notranjim upanjem, da bi jih starši vendarle začutili in jim nudili podporo.

Veliko poslanstvo – biti starš mladostnika

Starši, zavedajmo se, da smo izjemno pomembni in da nas naši mladostniki potrebujejo v dobrem in slabem. Tudi ko nas na videz odrivajo, ko se zapirajo v svojo sobo, odhajajo od nas in ne želijo z nami preživljati časa. Ravno takrat je najpomembnejše, da na tankočuten način poiščemo pot nazaj k njim. Otroci so nam bili zaupani v varstvo in velik dar ter blagoslov je, da smemo hoditi skupaj z njimi po poti življenja. Na nas pa je, da ozavestimo naše poslanstvo in se vsak dan znova in znova trudimo.