Vzgojna moč in nemoč šol

Foto: Shutterstock

Živimo v hudo protislovnih časih: po eni strani smo družba z najvišjim deležem visoko izobraženih posameznikov v zgodovini, po drugi strani lahko opazujemo razcvet teorij zarot na vseh področjih življenja. Prav tako smo po eni strani družba z najvišjo stopnjo demokratičnosti, po drugi strani pa javno in glasno oznanjamo in poveličujemo načelo »oko za oko, zob za zob«.

Vsa ta protislovja so utrujajoča, bolj kot si včasih priznam. Prav tako pa me utruja opazovanje strmega upada zaupanja ljudi v izobrazbo, v institucije in pravila.

Mladi so naše ogledalo

Mediji nas dnevno »seznanjajo« z dogodki po šolah, ki se berejo kot kak kriminalni roman ali znanstveni fantastični scenarij za enega izmed holivudskih filmov. »Učenec grozil, da bo vse pobil«, »če mi boš dala cvek, te bom ustrelil s pištolo«, »nekdanji učenec pretepel učitelja«, »učitelj potisnil učenca ob zid«, »starš napadel sinovega sošolca« … senzacionalističnim naslovom ni videti konca in po komentarjih sodeč so ravno taki članki dobra prodajna strategija medijev.

Ob vseh teh zgodbah, ki se odvijajo po učilnicah med učenci in učitelji ter starši, pa se odvija tudi druga bitka na družbenih omrežjih in portalih v obliki komentarjev. Tam odrasli bralci drug drugega pod krinko anonimnosti javno zasramujejo, verbalno napadajo in si prostodušno grozijo. In ravno ti odrasli se sprašujejo, kaj je z današnjo mladino. Zakaj so tako nasilni? Kaj se dogaja po šolah, da ne mine dan brez nasilnih zgodb?

Vsemu temu običajno sledi kopica receptov in navodil, kako bi se morale šole preoblikovati in uvesti ponovno vse tiste »dobre stare prijeme« iz ‘tapravih’ časov, ko si mladi niso upali dvigniti roke nad učitelja ali drugega učenca. Takrat je bilo legitimno, da je učitelj lahko dvignil roko nad učenca, pa četudi samo zaradi tega, ker je le ta imel umazane roke ali ni vedel odgovora na kako vprašanje.

Je bilo nekoč res bolje in za koga?

Kako so se tisti učenci takrat počutili v svoji koži? Kako je bilo 7-letnim otrokom, ki so bili doma in v šoli tepeni s strani odraslih? A je verjeti nekomu, ki trdi, da je bil pogosto tepen, pa mu zdaj čisto nič ne manjka?  Ali pa je vse to le krinka, ki zakrije žalostno in boleče obdobje odraščanja, ko so bili otroci le malo vredni in je bila beseda »spoštovanje« namenjena le odraslim.

Odrasli bralci drug drugega pod krinko anonimnosti javno zasramujejo, verbalno napadajo in si prostodušno grozijo. In ravno ti odrasli se sprašujejo, kaj je z današnjo mladino. Zakaj so tako nasilni?

Ali nas ni ravno naša nerešena generacijska travma pripeljala v to obdobje protislovja v katerem danes živimo? V obdobje, v katerem se šola boji stati za jasnimi in trdnimi pravili brez predhodnega posveta z odvetnikom. V obdobje, v katerem se je v šolstvo tako brezsramno vrinila pravna terminologija, ki jo obvladajo le tisti, ki so pravo tudi študirali.

Kaj je torej vzgojno izobraževalni smoter današnje šole? Delovati pravično, moralno in učenca pripraviti na odgovorno, samostojno življenje ali morda učenca že zgodaj naučiti, da si lahko človek z družbeno močjo in pravnim znanjem privošči moralno dvomljive ovinke po načelu »cilj opravičuje sredstva«?

Sistem ne deluje

Glasno upiranje učencev, porast nasilništva na šolah in apatičnost posameznikov so jasni pokazatelj, da šolstvo ne more vztrajati v tirnicah sistema izpred 100 ali več let, da pa tudi sistem, kot je današnji, ki se ukloni vsakemu zunanjemu pritisku, ni dobra izbira.

Veliko težje je iskati rešitve in se zavedati, da vsak od nas pomembno prispeva k temu, da bodo naše šole varna in spodbudna okolja za učence in dijake.

Šolski sistem je potrebno prenoviti od temeljev naprej in spodbudno je, da si mladi želijo drugačnih odnosov, drugačne šole. Tako na primer v vsakoletni anketi o zadovoljstvu dijakov s poučevanjem učiteljev, dijaki zelo enotno izpostavljajo, da pri učiteljih najbolj cenijo ravno spoštljiv, pošten in enakopraven odnos do njih ter jasna, razumna pravila. Vse to lahko nudi samo učitelj, ki je osebnostno dovolj zrel, ima pozitivno samopodobo in učiteljski poklic opravlja s srcem. Tak učitelj od otrok in mladostnikov ne zahteva brezkompromisne poslušnosti in priznavanja avtoritete zgolj zaradi položaja učitelja, temveč je pripravljen avtoriteto graditi preko dobrega odnosa z mladimi.

Šola prihodnosti

V šoli prihodnosti bi zato morala biti pozornost v prvi meri usmerjena v učitelja: kakšni posamezniki se odločajo za ta poklic, npr. z ponovno uvedbo sprejemnih izpitov na pedagoških študijskih smereh. Nadalje v podporo učiteljem v obliki brezplačnih supervizij, intervizij, kjer bi lahko stalno reflektirali svoje pedagoško delo in kot tretje, v spodbujanju k sodelovanju in povezovanju učiteljev na šolah v timski pouk. V drugi meri pa, seveda, v take načine dela in pouka, ki bi učencem omogočali, da so čim bolj aktivno vključeni v učenje in čim manj le pasivni poslušalci.

Zaključimo z mislijo, da je venomer najlažje iskati krivce za nastale nasilne situacije v šolstvu, kazati s prstom na učitelje, učence ali starše ter posploševati rešitve zgolj na predloge glede kazni za ene ali druge. Veliko težje je iskati rešitve in se zavedati, da vsak od nas pomembno prispeva k temu, da bodo naše šole varna in spodbudna okolja za učence in dijake. Starši k temu skupnemu cilju prispevajo z odgovorno vzgojo lastnih otrok, učitelji z veliko mero posluha za učence in dijake, učenci in dijaki pa z odgovornim in kritičnim opravljanjem obveznosti. Vsi mi v družbi pa z zavestnim ustvarjanjem dobrih zgledov.