Sv. Jožef je znal prav krmariti med delom in družino

Foto: Canva

Ljudsko praznovanje 1. maja sega v predkrščansko dobo in je fantovski praznik. Sprva je bilo postavljanje mlaja namenjeno počastitvi pomladanske drevesne rasti, sčasoma pa so postali znamenje skupnostnega veselja ob raznih praznikih in praznovanjih. Mlaje so po slovenskih pokrajinah fantje postavljali dekletom v čast, povečini smreko, v tržaški okolici pa češnjo, bor, topol ali brezo. Kjer se je šega še ohranila, pomeni majenca največjo prireditev v letu.

Katoličani na današnji dan praznujemo praznik sv. Jožefa delavca. Prvega maja leta 1955 ga je za svetnika razglasil papež Pij XII., kot odgovor na prošnje, ki so zlasti iz vrst krščanskega delavstva prihajale v Rim z vseh strani sveta. Praznik sv. Jožefa delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. Praznik nas tako uči, naj vsakdo s svojim delom, na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsak izpolnjevati svoje poslanstvo. Delo mora biti cenjeno in spoštovano, ker človeku omogoča dostojen način življenja in zagotavlja materialne pogoje za preživetje.

Razpeti med kariero in družino

Mnogo očetov nas je danes razpetih med kariero in družino. Medtem, ko družba slavi in poveličuje prvo, srce hrepeni po družini in odnosih, ki jih v njej živimo. Krmarjenje med delom in družino mi zato predstavlja svojevrsten izziv. Možje smo, zgodovinsko gledano, svoj razvoj začeli kot lovci in pozneje kot poljedelci. Skozi celotno zgodovino so naši predniki s svojim delom omogočali preživetje njihovih družin in ta skrb po varnosti družine je zapisana globoko v nas.

Tudi sv. Jožef ni sedel križem rok in čakal na boljše čase, ampak je s trudom svojih rok skrbel za vsakdanji kruh. Po mnenju nekaterih raziskovalcev je sv. Jožef poleg dela tesarja opravljal tudi delo kamnoseka. Oba poklica sta fizično naporna in zahtevata veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti. Tega zgleda je bil deležen Jezus, ko ga je sv. Jožef vzgajal in pripravljal na življenje.

Potrebna je privzgoja delovnih navad

Ob tem se mi poraja vprašanje: “Kakšen zgled jaz dajem svojim otrokom?” Poleg časa, ki ga terja služba, mi tempo dela narekuje tudi življenje na kmetiji. V otroštvu se je zaradi strmine večino opravil delalo ročno. Ob tem se spominjam, kako so nas večja opravila povezovala, saj so na pomoč priskočili praktično vsi sorodniki. Možje radi delamo z ramo ob rami in ob tem ne potrebujemo nič drugega. Delo nas povezuje in nam daje občutek pripadnosti. Ob delu se čutimo koristne, ustvarjalne in žive. Življenje na kmetiji po eni strani omogoča vse to, po drugi strani pa glede na letni čas narekuje tempo življenja in dela. To pogosto pomeni, da bi svoj čas rad preživljal z družino, pa je potrebno pokositi travnik, poskrbeti za živali, … Zato poskušam otroke čim bolj vključevati v delo. Na ta način smo lahko skupaj, hkrati pa se otroci učijo različnih spretnosti in delovnih navad, ki jim bodo v življenju prišle še kako prav.

Delo ne sme biti beg od odnosov

Krmarjenje med delom in družino mi predstavlja izziv tudi zato, ker pogosto čutim skušnjavo, da mi delo postane izgovor za beg od odnosov. Kako lažje je zagnati kosilnico in se sprehajati po travniku, kot pa braniti postavljene meje, ki jih otroci tako radi preizkušajo. Ali pa skušnjava, da moramo več delati, da lahko preživimo, v resnici pa danes pogosto delamo za vzdrževanje in doseganje višjega standarda. V praksi je žal tako, da več dela običajno prinese več denarja, a posledično manj časa za odnose in obratno.

Kakšna je torej prava pot? Odgovor na to vprašanje nam podaja sv. Jožef. On je zgled moža, ki zna delati in, kar je zelo pomembno, zna se tudi ustaviti. Je zgled moža, ki zna v tihoti srca prisluhniti navdihom in je v svoji notranji umirjenosti zmožen prisluhniti besedam drugega, začutiti njegovo misel, utrip njegove duše, ker ve, da je molčanje in poslušanje nemalokrat pomembnejši del pogovora, kot govorjenje. Je zgled moža, ki ni veliko razglabljal, pač pa je s srcem, ki Gospodu zaupa, prisluhnil, ter Božje naročilo izvršil v prepričanju, da je to najboljše za njegovo družino.