Ste veseli sosedovih otrok?

Thumbnail

Ko sosedje zvečer prihajajo k nam po svoje otroke, se običajno opravičujejo. Zakaj vendar? Pri nas otroke v hiši razumemo kot kompliment!

»Sem mislil, da bo to prišlo na vrsto šele čez nekaj let,« je komentiral mož, ko je prvič (z velikim veseljem) za večerjo pekel palačinke za svoje in sosedove otroke hkrati. Glede na to, da starejši sin nima še niti štirih let, mlajšega pa morajo občasno še pobirati s tal in z igrač brisati slino, ki mu kaplja iz ust, je pogost obisk starejših otrok iz okolice pri nas doma morda res presenetljiv.   

Sprva jih je prignala radovednost – novi sosedje, novi otroci, nova hiša, nove igrače … Kdo pa ne bi prišel pogledat! A všeč mi je, ker še vedno prihajajo. Še bolj pa je to všeč starejšemu sinu, ki v njihovi družbi kar žari. Ko pritečejo izza ovinka »otročki«, postane kar naenkrat drugačen, spremeni se njegova igra, zavzetost, samostojnost, ideje kar vrejo iz njega … In ko se kam odpravljamo, je njegovo prvo vprašanje, ali bo njegova najljubša mala soseda še zunaj, ko se vrnemo. Če je ni, žalosten sede na stopnice pred hišo in na vso moč kliče njeno ime čez cesto … Ko bi bil nekaj let starejši, bi gotovo rekli, da je čisto zatreskan! Mlajši pa podobno navdušeno caplja za njimi in jih v vsem posnema …

Kako torej pri nas ne bi bili veseli družbe otrok? Zato pa mi je vsakokrat čudno, ko starši zvečer pridejo k nam po svoje otroke, se opravičujejo, jih včasih celo okarajo in nam namignejo, da jih lahko, če ne bodo pridni, kar naženemo. Mar gre le za neke vljudnostne fraze? Ali jih zares skrbi, da nas njihovi otroci preveč obremenjujejo? Ne vem, ali mi verjamejo, ko jim zagotavljam, da niti slučajno ni tako.

Breme …

Morda bi nam res lahko bili odveč. Ker znajo biti glasni. Ker pohodijo travo in stopijo na rože. Ker polomijo igrače. Ker so vedno lačni in žejni. Ker se kar ne znajo posloviti. Ker se je treba z njimi tudi ukvarjati. Ker je treba odgovarjati na njihova radovedna vprašanja. Ker kar vstopijo v hišo in raziskujejo po njej … Ampak nas vse to ne moti!

… ali blagoslov?

Veseli smo jih najprej zato, ker sta jih vesela naša otroka. Z njima se namreč ukvarjajo in igrajo na način, kot se starši sploh ne znamo. Imajo tudi vedno nove ideje, kaj vse je mogoče početi. V njihovi družbi sploh ni potrebno skrbeti, da bi najmlajši odtaval kam proč ali na cesto (drži se jih kot klop). Na naš vrt prinašajo življenje, smeh, živ žav, kričanje … ter dajejo smisel in vsebino zelenici pred hišo (čemu je pa sicer namenjena???). Veseli smo jih, ker so ustvarjalni in s kredami mimogrede polepšajo našo potko ali kak dolgočasen betonski podstavek (včasih tudi avto, okna, fasado …). Nezanemarljivo pa je tudo to, da nam pomagajo vzgajati. Koliko bolj zaleže, če kdo od njih starješemu sinu odločno pove, da mora lepše ravnati s svojim bratcem!

Preko tega, kako vidijo in komentirajo nas in naš dom, marsikaj tudi sama uvidim ali ovrednotim na nov način.Včasih lahko enostavno pozabiš na to, da so otroci sploh tam, saj so sami sebi dovolj. Včasih pa se malce dogločasijo in takrat potrebujejo le majhno spodbudo, idejo, pripomoček. Set plastičnih krožnikov, recimo, ki si jih potem podajajo kot frizbije. Škatlico kred! Ali pa idejo, da je s kamenčki mogoče zgraditi zanimive stvari …

Zabavno je tudi, če se nam pridružijo pri malici ali večerji. V poseben izziv mi je ponuditi jim prigrizke, ki jih morda še ne poznajo in opazovati odzive. »Joj, spet je kar zmanjkalo tistega ta belega!« mi z nedolžnimi očmi šestletnica kaže prazno skledico, potem ko je odkrila (in pospravila) čare kokosovega čipsa. In kako naj njeno prijateljico prepričam, da v borovničevem sladoledu res ni rozin, ko pljuva borovničke v skledico? Naj jo prepriča naš mali!

Sosedovi otroci so lahko tudi nadvse zagnana in uporabna delovna sila (vse dokler nas kdo ne obtoži izkoriščanja)! Zadnjič so nam recimo dobro zribali stopnice pred hišo, ki jih je naš mali pred tem namazal s sončno kremo. Set krp, nekaj kanglic vode in po 10 minutah so bile stopnice čiste. Če bi moral mali umetnik vse skupaj počistiti sam, bi za to potrebovali 10 ur težkih bojev … Domisliti se moram samo še ideje, kako jih uspešno naščuvati proti plevelu v vrtu (a tako da bi zelenjava vendarle ostala v njem)!

Zanimivi pa so tudi pogovori z njimi. Izmenjujemo si novice, zgodbice, informacije, predvsem pa vprašanja. Preko tega, kako vidijo in komentirajo nas in naš dom, marsikaj tudi sama uvidim ali ovrednotim na nov način. Ja, tista oranžna skodelica je res prikupna, čeprav sem prej v njej vedno videla le cenen kos plastike … In s kakšnim iskrenim zanimanjem deklica, ki nima bratcev in sestric, opazuje dojenje in previjanje. Ko zamenjava pokakane pleničke postane dogodek dneva …  

Kompliment, ki nalaga odgovornost

To, da k nam kar prihajajo, razumem tudi kot sporočilo, da jim je pri nas lepo. In sem ob tem počaščena. Verjetno čutijo, da smo jih veseli. Veselje prinašajo in odnašajo s seboj. Sama pa čutim tudi odgovornost, da na našem vrtu in v našem domu zanje odpiramo prostor lepih, ustvarjalnih in zanimivih lekcij za življenje.

Morda pa se v meni nerazumljivih komentarjih staršev skriva tudi želja, da bi ta vir veselja privabili na svoj vrt. In čutim, da sem bo tudi to nekoč zgodilo. Da bodo otroci – z našimi vred – našli nekje v soseski nov, zanimiv vrt in se preselili tja. Pogrešali jih bomo! Želim pa si, da bi vedno vedeli in čutili, da so pri nas dobrodošli!