Sneg in posvečen čas – tako malo je potrebno

V zadnjih letih, ko nam zima le redko postreže z dobro pošiljko snega, me prvi sneg vedno spomni na zime mojega otroštva. Spominjam se, kako smo s sosedovima fantoma ob vsakem snegu hiteli na bližnji travnik »štamfat« in tako pripravljali teren za smučanje, sankanje ali pa spuščanje z napihnjeno zračnico (če se je le dalo, smo našli traktorsko, da je bila čim večja). Obvezna je bila seveda tudi izdelava skakalnice, da smo lahko pomerili moči v smučarskih skokih. Ko sem se običajno ves premražen, že v temi vrnil domov, sem zlezel na toplo krušno peč in hvaležen popil skodelico toplega čaja.

Včeraj je pri nas zapadel prvi sneg in najini otroci so bili navdušeni. Tako kot jaz v otroštvu so komaj čakali, da gremo ven … kaj pa jaz? Pogledam skozi okno … zunaj sneži, v hiši pa je tako prijetno toplo. Utrujen sem … utrujen od skrbi, ki jih prinese svet odraslih. Pomislim kako prijetno bi se bilo zlekniti na kavč in … »Ati, gremo! Kaj čakaš?«

Sneg bo v nekaj dneh skopnel, spomin na zimske dni v družbi staršev pa jih bo spremljal do konca njihovega življenja.

V naslednjih minutah se počasi prebijamo skozi posamezne sloje zimskih oblačil in ko že pridemo do zavezovanja čevljev, se oglasi najmlajši: »Ati, lulat!« Kaj naj rečem? Če te že besede na pogrejejo, pa ponovno slačenje ter oblačenje vseh zimskih slojev poskrbi za ustrezen dvig telesne temperature in potem svež zrak dobro dene.

Končno smo zunaj, otroci se takoj zaženejo v lopo po bobe ter sani in v naslednjem trenutku mi je dodeljena vloga vlečne službe. Posadim starejšega na en bob, mlajša dva na drugi bob, poprimem za vrvi in povlečem. Sprva nekoliko previdneje, kot se to spodobi za odraslega, resnega in odgovornega očeta, v naslednjih minutah pa otroško veselje in razposajenost začneta prebujati otroka v meni. Sprostim se, pozabim na skrbi, na čas, na obveznosti, … šteje samo še tukaj, z otroki in zdaj. Sankamo se, kepamo, naredimo snežaka, otroci se kotalijo po hribu, delajo angelčke v snegu … navdušenje ob aktivnostih na snegu je takšno, da se otroci še skregati nimajo časa. Hvaležen pomislim, da bo sneg v nekaj dneh skopnel, spomin na zimske dni v družbi staršev pa jih bo spremljal do konca njihovega življenja. Tako malo je potrebno.