Šla sva na terapijo

Vir: Shutterstock

Ljudje smo ustvarjeni za ljubezen. Da bi ljubili in bili ljubljeni. Zaradi človeške ranjenosti pa ljubezni, ki je sicer v nas, ne zmoremo udejanjiti, saj smo v sebi mnogokrat prešibki, nemočni in prestrašeni.

Mnogo posameznikov in parov čuti, da se morajo za ljubezen boriti. V odnose vlagajo svoj čas, prizadevanja in nenazadnje tudi denar, saj že sam trud človeku daje vero vase, da zmore postati boljši človek in graditi bolj osrečujoče odnose. Ko je težko, je ena izmed možnih vrst pomoči tudi zakonska in družinska terapija.

Problemi v starševstvu se mnogokrat zrcalijo v partnerskem odnosu ali obratno.

Na terapiji terapevt skupaj s posamezniki raziskuje temeljna čutenja in vedenja, ki jih ljudje v svojem življenju izražajo skozi različne načine. Ta čutenja in reakcije niso le last posameznikov, ampak se razpasejo po celotnem sistemu in v vse medosebne odnose, v katere je posameznik vključen.

Zato se problemi v starševstvu mnogokrat zrcalijo v partnerskem odnosu ali obratno, nezadovoljstvo v zakonu se prenese v nezadovoljivo starševstvo ali nezadovoljive odnose med sorojenci.

Razlogi za iskanje pomoči

Pari, ki so obiskovali relacijsko zakonsko terapijo, so nam zaupali razloge za iskanje terapevtske pomoči ter svoja doživljanja ob tem.

1. Napačna pričakovanja in nepripravljenost za zrel odnos

Mnogi pari pravzaprav niso pričakovali težav, s katerimi se morajo v odnosu soočati. Nihče jih ni pripravil na vse pasti, ki jih v odnosu čakajo. Imeli so idealne predstave o prihodnosti in ljubečih odnosih, nato pa so doživeli razočaranja, konflikte, jezo, strahove in predvsem nemoč, kajti niso videli izhoda iz obupne situacije.

Janez in Petra sta obiskovala terapijo, ko še nista bila poročena. Janez pravi takole: »Osebno sem takrat menil, da sem odrasel / dorasel vsemu – pa se danes samo nasmejim, ko vidim, koliko življenjskih izkušenj mi je manjkalo in kako sploh še nisem vedel, kaj je oz. kaj vse je življenje ali pa odnos, kaj šele družina. Sedaj ocenjujem, da sva pred terapijo prišla v najinem odnosu do točke, ki ji nisva bila dorasla – zadeve so se tako zakomplicirale, da jih midva nisva mogla / znala predelati. Nisva bila sposobna nadaljevati poti in logična posledica je, da so stvari šle samo še navzdol. Potrebna je bila neka tuja intervencija, ki je presekala spiralo navzdol.«*

2. Obremenjenost s preteklostjo

Pretekle izkušnje, pridobljene tako v odnosu s starši kot širšim socialnim okoljem, so posameznike zaznamovale v njihovem mišljenju, vedenju in doživljanju samih sebe, drugih in odnosov nasploh.

Ob krizi v odnosu ljudje nemalokrat obstojijo na mestu. Življenje teče dalje, problemi se ne odpirajo in o njih se ne pogovarja.

Za mnoge so zlasti pereči odnosi s sorodniki, s taščami in tasti. Tadejo so recimo zelo obremenjevale moževe pretekle izkušnje in odnosi z njegovimi starši. Sama pravi takole: »Pomoč sem se odločila poiskati, ker preprosto v tistem trenutku nisem čutila ob sozakoncu nikakršnega najinega prostora. Vtikovali so se sorodniki po moževi strani s precej hudimi manipulacijami in izsiljevanji, ki pa jih nisva nosila skupaj, temveč v veliki meri samo jaz. Mož je mojster za rezanje občutkov in nosi tudi obrambni mehanizem zanikanja, tako da sem bila res srečna in olajšana, ko sem lahko stvari, ki jih sozakonec niti slišal ni, povedala nekje, kjer jih je terapevt slišal in mi marsikje dal sočutje.«

3. Začaran krog razočaranj, strahu, jeze in obupa

Ko se v odnosu pojavi kriza, ljudje nemalokrat obstojijo na mestu. Življenje teče dalje, problemi se ne odpirajo in o njih se ne pogovarja, v ljudeh pa ostaja strah in razočaranje. Pojavi se tudi misel na ločitev. Če se začne pogovor, pa se kaj rado zgodi, da ne pride do razrešitve, saj pravi vzroki za krizo niso odkriti in se vedno znova pojavljajo občutki nemoči (Ali ne bi bilo bolje vse skupaj končati?), jeze (Kaj mi je tega treba?) in žalosti (Zakaj se to dogaja prav meni?).

Tudi Veronika se je odločila iskati pomoč terapevta, ker s partnerjem v določenem trenutku nista več vedela, kako naprej. »Upala sem, da bova s pomočjo pogovorov s tretjo osebo razčistila tiste stvari, ki so najin odnos bremenile, pa jih sama nisva znala konkretno opredeliti.« Njen mož Anton dodaja: »Imela sva resno krizo v odnosu in sva se odločala, ali je najin odnos sploh prava življenjska odločitev. S terapijo sva želela odnos dolgoročno popraviti. Terapijo sem doživljal kot pogovor in razreševanje kompleksov ter predsodkov iz mladosti in dotedanjih življenjskih izkušenj.«

4. Problemi v partnerstvu in starševstvu so povezani

Mnogokrat se težave v partnerstvu pokažejo s prihodom prvega otroka, ki prebudi vsa zatrta in boleča čutenja, vedenja in reakcije, ki sta jih mož in žena doživljala in uporabljala že od otroštva dalje. Gre za ranljivo področje in potreben je pogum, da se soočimo z resnico. Vendar pa terapija ni hitra in enostavna rešitev, saj je potreben določen proces, da dozorimo kot partnerji in kot starši.

Jožef opisuje srečanje s terapijo kot nekaj pozitivnega, a nedokončanega: »Sam sprva nisem iskal pomoči, ampak je terapevtsko pomoč iskala žena. Velikokrat sva se prepirala o stvareh, ki se jih ni dalo spremeniti, krivila sva drug drugega in vojne med nama se kar ni dalo ustaviti. Žena je sprva odšla na terapijo sama, domov je hodila srečna in vesela, hkrati je govorila o ločitvi, jaz pa sem postajal vse bolj jezen in živčen. Nekega dne pa sem se le odločil in sem šel z njo. Povem vam, še danes mi ni žal. Oba z ženo sva terapevtu zaupala svoj pogled, pogovarjali smo se o najini preteklosti in otroštvu, videl sem ženo jokati. Izvedel sem marsikaj koristnega, zlasti to, da imava oba obremenjujočo zgodovino. Po tej terapiji sva zopet našla ljubezen, a se je kmalu pojavila nova kriza …«

Mnogokrat se težave v partnerstvu pokažejo s prihodom prvega otroka.

Tudi Alenka nam je zaupala svoj osebni proces soočanja s seboj in partnerjem: »Terapijo sem najprej doživljala kot veliko olajšanje, potem tudi kot muko, saj sva v samem začetku res začutila marsikaj v najinem prostoru, tako da sva po terapijah ostajala 3 dni skregana, jezna drug na drugega … Šele z leti (cca. 3 leta) postajava bolj povezana, bolj prijatelja. Izhajava iz težkih družinskih dediščin in računanje, da nama bo cikel 12 terapevtskih srečanj spremenil življenje, je utopija. Terapijo sva zastavila na dolgi rok in to je zelo pomembno. Če danes gledam nazaj, se v tisti čas najinega odnosa, ko sva začela s terapijo, nikoli ne bi vrnila, vesela pa sem, da že pobirava sadove vloženega truda, odprtosti za pomoč in predvsem tega, da sva verjela, da bo bolje.«

Terapija ni čudežno zdravilo, ki bo odnos ozdravila vseh težav in neprijetnosti. Lahko pa z njeno pomočjo začnemo graditi drugačne odnose in drugačen pogled na lastne stiske. Naučimo se rokovanja s težavami, ki niso več tako boleče in postanejo obvladljive. Je pa to proces in hkrati izziv, ki traja vse življenje.

* Imena so izmišljena zaradi varovanja osebnih podatkov. Zahvaljujemo se vsem sodelujočim parom in posameznikom, ki so nam z iskrenostjo zaupali svoje izkušnje. Naj jih na njihovi poti spremlja božji blagoslov. 

Mag. Janja Grilc je specialistka zakonske in družinske terapije, poročena in mati petih otrok. Na Zavodi Iskreni je del ekipe Terapevtskega centra, kjer vodi terapije za posameznike, pare in družine.