Sestra Emanuela Žerdin: “V Cerkvi potrebujemo evangeljski feminizem.” (2. del)

Sestra Emanuela Žerdin je ena najbolj znanih slovenskih redovnic. Je medicinska sestra in teologinja, ki je predana tako delu z umirajočimi v hospicu kot pastorali otrok. Je gostja številnih predavanj, kjer pričuje o lepoti življenja in ljubezni Boga. V intervjuju je spregovorila o vlogi ženske v Cerkvi, o ženski duhovnosti in o izzivih redovništva. 

Kako vi kot ženska živite svojo vero, duhovnost?

Duhovnost je za mene kot dihanje za življenje. Brez duhovnosti ne bi zmogla živeti. Ljudje smo ljudje zaradi duše, ki je v nas najlepša podoba Boga Stvarnika. In Bog se ne vidi, ne sliši, Boga doživiš in dotakneš le skozi vrata duhovnosti.

Lahko sploh govorimo o ženski duhovnosti in kako jo lahko ločimo od moške?

Ja, lahko. Ker smo ljudje na dva načina. Na ženski in na moški način. Smo enakovredni, a različni in drugačni. Je pa to lepa drugačnost. Čudovito je, da je Bog človeka ustvaril kot moškega in kot žensko. V moškega je dal več moči, več voditeljstva, več tistega, kar žene naprej … in v žensko je dal več topline, mehkobe. Gre za dve dimenziji, ki pa seveda prehajata med seboj.

Za prejšnja stoletja je bilo značilno, da so teologijo oblikovali starejši moški. Ji morda zato nekoliko manjka ženska duša?

V letih, ko sem se jaz odločala za samostan, so iz Slovenije že prve ženske odhajale v Nemčijo študirat teologijo. To je bilo po drugem vatikanskem koncilu. V zraku je bila želja, da bi se Cerkev osvežila, pomladila. To me je zelo navdušilo. Ko sem šla potem v samostan, sem si zelo želela, da bi tudi študirala teologijo. A zaradi potreb skupnosti sem morala končati medicinsko šolo, delati v bolnišnici in šele po večnih zaobljubah sem kot mnogo drugih sester lahko izredno študirala teologijo v Zagrebu. To je bilo nekaj tako zelo svežega. Zdelo se nam je, kot da je teologija obrnila nov list.

Ne bi rekla, da so v preteklosti teologijo oblikovali le starejši moški. Vsi veliki redovni ustanovitelji so imeli tudi žensko vejo svoje duhovnosti. Že v mračnem srednjem veku. Veliko svetnikov je čutilo potrebo, da nagovori tudi žensko populacijo in to z njej lastno duhovnostjo. Sveti Frančišek in sveta Klara, sveti Vincencij Pavelski, sveti Janez don Bosco … Pa sveta Terezija Avilska – kaj je ta ženska naredila! Obnovila je moški karmeličanski red. Naj poizkuša danes kakšna ženska obnoviti kateri moški red …

Svoje malo navadno življenje lahko prepojiš z globoko duhovnostjo.

Največje odkritje ženske teologije pa je bilo zame delo Male Terezije. Kot štiriindvajsetletnica je že umrla, za sabo pa pustila teologijo, ki gre v največje globine človeške duše. Pokazala je, da lahko na zunaj živimo, kakor že pač živimo, lahko tudi ritke brišemo in pleničke menjamo, toda v sebi pa nosimo globoko povezanost z Bogom. Svoje malo navadno življenje lahko prepojiš z globoko duhovnostjo.

Skozi stoletja Cerkve in tudi danes je za ženske teologija velik izziv. A moramo same najti pot. Ne bodo nam je pokazali moški teologi. Oni gredo v razumsko teologijo, ki je močna, polna bistroumnih modrosti, ampak praktično življenje rabi ženski dotik. Ženska oseba duhovnost porine v življenje, med otroke, med starce, med uboge … med tiste, ki ne bodo nikoli brali Tomaža Akvinskega.

Kakšna je Marijina vloga v tem? Pogosto jo idealiziramo do skrajnosti … Se lahko moderna žena še poistoveti z Devico Marijo?

Ja, pogosto jo idealiziramo kot boginjo. Pa je njena vloga drugačna. Neki teologi so svoj čas celo razlagali, da je bil Marijin porod brezmadežen in da ni trpela porodnih bolečin. Meni je to razmišljanje tuje. Nikjer ne piše, da bi se Jezus, naš Odrešenik, rodil tako, da Marija ne bi čutila nobenih bolečin. Bog je hotel priti na svet na način kot se rodi vsako človeško bitje.

Marija je bila gotovo čudovita ženska, a je za časa njenega življenja niso dali na oltar. Kot frančiškanka Brezmadežnega spočetja, Marijo vidim kot poveličano ženo. Toda najbližje mi je njena zemeljska podoba, ki govori, da ona razume nas ženske. Da razume dekle, ki prihaja v puberteto, razume skrbi nosečnice, mlade mame, razume žensko, ko prihaja v menopavzo … Marija je te naše vsakdanje stvari posvetila. Posvetila je vsakdanje žensko življenje in nam uhodila to pot svetosti. Verjamem, da če je Jezus šel skozi vsako obdobja življenja, tudi čez trpljenje, umiranje in smrt, je šla tudi Marija. In ženskam pokazala pot svetosti skozi vsakdanje življenje. Marija ima rada navadne ljudi. Tudi na romanja – Medžugorje, Lurd … hodijo navadni ljudje. Ne hodijo visoki teologi, hodijo preprosti ljudje. Marija jih pritegne.

Marija razume dekle, ki prihaja v puberteto, razume skrbi nosečnice, mlade mame, razume žensko, ko prihaja v menopavzo … Marija je te naše vsakdanje stvari posvetila.

Obstaja katoliški feminizem? Feministična teologija? Jo sploh potrebujemo?

Socializem nam je vcepil misel, da bi morale ženske biti, ne enakopravne, ampak enake moškim, v vsem v poklicih, športih … Vse dejavnosti, vse isto kot moški. Ženske smo  zasedle skoraj vse visoke svetovne položaje, od evropskega parlamenta dalje. Le v Cerkvi so duhovniki lahko le moški in je to še zmeraj le moški svet. Včasih se mi zdi, da je tu nek strah, da bo sedaj ženska vdrla še sem in jim uničila to njihovo moško dostojanstvo.

Temu smo nekoliko krive tudi same ženske, saj želimo biti preveč kot moški. Ampak nismo moški. Smo ženske in imamo svoje dostojanstvo, ki ni v posnemanju moškega. Poglejmo samo moderne ženske, ki so večinoma vse zaposlene. Še vedno pa so žene in matere. V službi delajo osem ur ali več, pridejo domov, jih čakajo otroci in vse obveznosti … Pogosto je moderna ženska bolj obremenjena kot tiste iz prejšnjih časov.. Če si mati, tukaj ne gre za to, kar je zunaj. Tukaj gre za tvojo notranjost. To je tvoje telo, to je tvoja duhovnost, duša …  Feministke se ne borijo, da bi lahko matere delale manj. Da bi bila porodniška dlje časa. Pa bi se morale.

Ko je razpadla Jugoslavija, sem bila odgovorna za sestre iz bivših držav in sem veliko potovala. Presenetilo me je, koliko feminizma je bilo med redovnicami zahodne Evrope. Redno so bile brez uniforme. Samozavestne, urejene še lepše kot laikinje. Vedele so, kaj hočejo. To se je čutilo. Meni je bilo to sicer tuje. Ne me narobe razumeti, katoliški feminizem je potreben. Tako pri redovnicah, kot poročenih ženah, kot pri ločenkah. Skozi kakšne kalvarije gre ločena žena, tudi s strani Cerkve. Potrebno je, da se ženske katoličanke združimo, izmenjamo izkušnje in jih povemo glasno. Povemo to, da nam je ženskam dal Jezus dostojanstvo in nočemo ga izgubiti. Če je bil kdo dober do žensk, je bil to Jezus. Od njega prihaja naša samozavest.

Rada se spomnim pokojnega barskega nadškofa, to se pravi iz Črne gore, ki je nas sestre zelo cenil. Večkrat je rekel: »Redovnica konča teologijo ravno tako kot duhovnik. Potem pa ona temu duhovniku čisti, kuha, morda še uči otroke verouk. Duhovnik je šef, ona pa nič.« Nadškof je čutil to stisko mnogih redovnic. Ker brez žensk, Cerkve ni! Zamislite si cerkve med tednom. Prazne bi bile  brez žena. Tega se morajo zavedati duhovniki, predvsem pa me žene, ki se ne cenimo dovolj.

V mnogih državah so redovnice še zmeraj služkinje duhovnikom. To je resnica in to ni daleč od nas. To ni nekje v Afriki. To je v Evropi. Potrebno jih je zaščititi, potrebno je, da se združijo in da so slišane.  Poglejmo Karitas, ali bi sploh deloval brez žena?

V Cerkvi potrebujemo EVANGELJSKI FEMINIZEM, ki ne želi da bi bile ženske moški, ampak da bi se jim priznalo njihovo žensko dostojanstvo, kot ga je Jezus priznal in posvetil v evangeliju.

Smo ženske in imamo svoje dostojanstvo, ki ni v posnemanju moškega.

Morda je feminizem v zadnjih desetletjih zaradi aktivizma pridobil nek negativen prizvok. Kako bi razložili Pavlovo navodilo, da naj bodo ženske v cerkvi tiho? Je to veljalo v tisti konkretni situaciji v Korintu ali je to univerzalno navodilo za vse čase?

Ja, Pavel je bil takšen, kot bi rekli naši južni bratje »kar na umu to na drumu«. Kar mu je padlo na pamet, je povedal. Verjamem, da je šlo za kakšno konkretno situacijo.

Ko sem kot redovnica prišla v Slovenijo sem prejela prav poseben dar in poslanstvo od Cerkve. Hodim po župnijah in pričujem. O življenju, o delu z umirajočimi, o minljivosti … in sem presenečena, koliko župnikov me povabi, koliko ljudi me pride poslušat in kako lepo me sprejmejo. Prav ganjena sem. Vidim, da je potreba in da je potrebno, da tudi ženske spregovorimo.

Saj vidimo tudi pri Pavlu, kako se pozneje uklonil Lidiji in kako je sprejel njeno pomoč. Je pa seveda pomembno, da ženske ne skušamo prevzeti vloge duhovnika. V župniji je po hierarhiji župnik tisti, ki vodi. Tako je pač v Cerkvi, nismo demokracija, ampak hierarhija. Veliko se še moramo naučiti glede medsebojnega sodelovanja. Eden drugega moramo spoštovati, se sprejeti in si dati mesto. Sprejemanje različnosti in sodelovanje, predvsem pa globoko spoštovanje. O tem bi morali duhovnike poučevati še preden nastopijo svojo službo..

Ne smemo pa tudi pozabiti, da imamo vsi krščeni tudi duhovniško službo. Vsi smo del Cerkve in na nek način izvršujemo to službo.

Potrebno je, da se ženske katoličanke združimo, izmenjamo izkušnje in jih povemo glasno.

Kje naj sodobna ženska najde svoje mesto v Cerkvi?

Zelo sem vesela, da so na zadnji sinodi aktivno sodelovale tudi ženske in  da imamo papeža Frančiška, toplega, človeškega, ne brez napak, ampak iskrenega in odprtega za delovanje Svetega Duha. On je res zaščitnik žena v Cerkvi!  Me pa skrbi nasprotovanje temu, ki ga večkrat opazim med mladimi duhovniki. Kot bi imeli nek strah, da jim bodo ženske vzele njihovo mesto in dostojanstvo.

Kje je torej pot za več razumevanja?

Zelo potrebno je, da se med seboj odprto pogovorimo. In to ne le o zunanjih odnosih, ampak o teh v naših domačih cerkvenih skupnostih, v škofijah, župnijah. Kot je povedal naš škof dr. Matjaž: na sinodi so se učili poslušati, razlikovati, odločati.  Tega se moramo učiti. Duhovniki in redovnice. Duhovniki in poročene žene, ločene, vdove … kakšni so naši medsebojni odnosi? To odkritost pogrešam.

Duhovniki potrebujejo sporočilo, da jih mi potrebujemo, da jim želimo pomagati, da lahko dobro delamo samo skupaj. Skupaj lahko ustvarjamo duhovnost.

Seveda smo priča odkritju mnogih, pod preprogo pometenih zlorab, na žalost tudi v Cerkvi. Tudi duhovniki zlorabljajo redovnice. Človeka boli duša, ko to počnejo ljudje, ki so se posvetili Bogu. Toda zdravljenje se lahko prične le v naših majhnih odnosih. Da se ustvari ena odprtost, v kateri se lahko odkrito pogovorimo o vsem. Brez strahu, da bom jaz zasedla tvoje mesto. In brez strahu, da me boš izkoristil kot služkinjo ali še kaj hujšega.

V mnogih državah so redovnice še zmeraj služkinje duhovnikom. To je resnica in to ni daleč od nas.

Videti je, da so redovne skupnosti, zlasti ženske – vsaj na zahodu v krizi. Kakšno bo redovništvo prihodnosti?

V samostanu  slovenskih klaris, sem bila do dna duše presenečena, koliko mladih redovnic je tam. In to niso ženske, ki bi bežale pred svetom, to so izobražene ženske, ki so se popolnoma posvetile Bogu.

Je pa kriza v aktivnih redovih. Nekako iščemo svojo pot naprej. Prej smo imele svojo mesto, recimo v Črni gori smo bile vse v bolnišnicah. Sedaj nas več ne rabijo. Naše sestre so bile prej v Gradcu v šolah. Tudi tam jih več ne rabijo. Kaj je sedaj naše področje?

V sami Cerkvi je ogromno področje, kjer bi lahko bile aktivne. Iščemo svojo pot, kako v spremenjenih okoliščinah sodobne družbe živeti svoje Bogu posvečeno življenje. Bistvo je v tem, ali smo se sposobne prilagoditi in vzeti seboj v prihodnost svojo posvečenost Bogu. Morda je sestram klarisam lažje navdušiti mlade za  življenje v zaprtem prostoru, kot pa nam, ki gremo v svet in moramo v svetu najti mesto za svoje poslanstvo.

Nastajajo tudi novi redovi in gibanja, ki  zelo povežejo družine in posvečeno življenje. Neokatehumeni, fokolari … Pri neokatehumenih, ko gre duhovnik v neko novo mesto, se z njim vedno preseli vsaj ena družina. Povezanost je tu močna in to je čudovito.

Po drugi strani pa je to čudovit izziv, ker gremo med ljudi. Jaz zmeraj rada hodim v  redovni uniformi. V Srbiji in Črni gori sem bila navajena, da sem imela zaradi uniforme neke privilegije. Vsi so mi govorili, preden sem prišla v Slovenijo, da tukaj ne bo tako. Potem pa sva s sodelavko iz hospica šli enkrat na kavo v znano kavarno, pa hočeva plačati in mi pravi natakar: »Nekdo je plačal za vas.« Bila sem prijetno presenečena. Z uniformo spominjaš na Boga. Ne, da se jaz delam važna, ampak da druge spomnim na Boga.