Sestra Emanuela Žerdin: “Ne bojte se napak pri vzgoji, samo radi imejte svoje otroke.”

Sestra Emanuela Žerdin je ena najbolj znanih slovenskih redovnic. Je medicinska sestra in teologinja, ki je predana tako delu z umirajočimi v hospicu kot pastorali otrok. Je gostja številnih predavanj, kjer pričuje o lepoti življenja in ljubezni Boga. V pogovoru je z nami delila svoje bogate izkušnje in razmišljanja.

Dolga stoletja je v Cerkvi veljalo, da je svetost dostopna predvsem posvečenim ljudem. Za svetnike so bili razglašeni večinoma duhovniki in redovnice. Zakonsko in družinsko življenje ni imelo v sebi toliko svetniškega potenciala. Sedaj pa je videti, da se ta trend obrača. Kako postati svetnik v svojem zakonu, v svojem starševstvu, v materinstvu …?

Tako, da si to, kar si. Mati, žena, prijateljica, tista, ki ima oči za vse. Podobno velja za moža. To je skupno življenje, ki se zliva iz dveh izvirov v eno novo reko.  Umirajoči so me naučili, kaj je v življenju najvažnejše. Niti izobrazba niti premoženje, ampak medsebojni odnosi. Po šolah bi morali otroke učiti medsebojnih odnosov. Da najdejo neko pot tudi takrat, ko je težko, tudi ko se odnosi skrhajo. Otroci tako zelo hrepenijo po družini, po starših, ki se razumejo. Pri verouku imam polovico otrok iz ločenih družin, še več takih, katerih starši niso poročeni. Vseeno vidiš, da hočejo poslušati o lepoti zakona. Da hrepenijo po tem.

Če v svojem zakonu vedno znova iščeš lepoto medsebojnega odnosa, si na poti svetosti. Ni vedno lahko. Ravno tako kot nam posvečenim ni. Nas je v Črni gori skupaj živelo trideset sester. Nek zdravnik se je pošalil, če imamo pištole, da zdržimo skupaj. Smo rekle, da nimamo, imamo pa rožne vence.

To je še močnejše orožje …

Ja. In zavest, da je Bog z nami. So tudi situacije, ko ne gre drugače, kot da greš narazen. Ampak teh ljudi ne smemo zapustiti. So se pač ločili, so pač taki in taki.  Naši so! Božji so. In Bog bo naredil, česar mi ne moremo.

Pri verouku se močno vidi, da tisti, ki nimajo očeta, pogosto iščejo očeta v duhovniku. Se preveč navežejo. Iščejo očeta, ki ga ni. Tako zelo pomembno je govoriti o tem, da otrok brez očeta ni cel. Nikoli se ne smemo nehati boriti za dobre medsebojne odnose. Tudi če so še tako težke stvari, ne obupajmo. Tudi če pride do ločitve, tudi če te mož ali žena zapusti. Bog te ni zapustil. Bog je tisti, ki je z nami in daje upanje v vsaki situaciji. Tudi ločen človek lahko postane svetnik. Naprej moraš živeti svoje življenje in naprej moraš iskati Božjo ljubezen. Bog lahko dela čudeže. In jih dela. Tudi iz ločenih, kljub vsem predsodkom, lahko naredi velike svetnike.

Tudi če pride do ločitve, tudi če te mož ali žena zapusti. Bog te ni zapustil.

Veliko delate z umirajočimi. Obstaja razlika med spoloma tudi pri tem zadnjem dejanju življenja? Kako odhajajo ženske in kako moški? 

Ja, je razlika. Najtežje umirajo mlade mame. Ker se bojijo, kaj bo z njihovimi otroki. Šele ko nekako uredijo, da bo za njih poskrbljeno, lahko v miru odidejo.

Na splošno se na koncu življenja človek vedno bolj obrača od zunanjega sveta v notranjost. Išče to, kar je bilo smiselno v njegovem življenju. Ženske so nosilke življenja in jim je na koncu življenja nekoliko lažje, ker so običajno bolj v stiku s svojo notranjostjo.

Predvsem pa je bolj od spola odločilno to, koliko si v svojem življenju sposoben sprejeti minljivost. Je čas rojstva, je čas življenja in je čas smrti. Vse življenje počasi odhajamo in se poslavljamo. Od rojstva smo vsak dan bližje smrti. Razlika pa je, da ženske morda lažje govorimo o tem.

Zagovorniki evtanazije govorijo o neki strašni smrti. Velika večina ljudi vendarle umre drugače. Zadnji trenutki so tako zelo dragoceni, da smo spremljevalci počaščeni, da smemo biti zraven. Smrt je edinstven trenutek, nikoli več ga ne bo. Zadnji dnevi so milostni. To je pa enako pri moških kot pri ženskah.

Ta proces se verjetno lahko odvije pri naravni smrti, ne pri tem, da bi se dogovorili, da gremo naslednji teden po injekcijo …

Res je. Še bolj kot strah pred bolečino je pri Slovencih prisoten strah, da ne bomo komu v breme. Tako veliki individualisti smo. Pa ne bi smeli biti. Noben otrok ne bi odrasel, če ne bi nekdo skrbel zanj. Ljudje smo narejeni tako, da skrbimo drug za drugega. Tudi star človek si zasluži našo skrb. Mora pa jo sprejeti. Ne bojmo se tega, da nam drugi pomagajo. Ne bodimo tako vzvišeni in oholi. Še zlasti moški imajo težavo s sprejemanjem pomoči od drugih.

Ženske so nosilke življenja in jim je na koncu življenja nekoliko lažje, ker so običajno bolj v stiku s svojo notranjostjo.

Na smrt se v bistvu pripravljamo vse življenje. To je izziv tudi za ženske. Pozno v starost si prizadevamo vzdrževati videz mladosti in plodnosti. Kako živeti svojo ženskost v tretjem življenjskem obdobju in kako preiti od telesnega k duhovnemu materinstvu?

V generaciji naših mam so ženske pogosto res zaživele šele v tretjem življenjskem odboju. Prej so garale, skrbele za otroke, moža … Čas za njih je prišel šele v starosti. Moja mama je šele takrat, ko smo ji uredili pokojnino, prvič dobila svoj denar. Prerodila se je in zacvetela.

Za ženske je to, da skušajo zadostiti nekim lepotnim idealom, lahko zelo velika obremenitev. Starejši se s tem več ne obremenjujemo. Nihče ti ne zameri, če nisi več tako fit in imaš gube. Lahko se sprostiš.

Sprejeti je treba to, da je eno obdobje minilo in da prihaja novo. Prav tako lepo in bogato. Mnoge ženske v menopavzi prav zacvetijo. Morda je do zdaj skrbela zase predvsem na zunanji način. In je to tudi v redu in naj bo. Sedaj pa čuti, da je poklicana h globljemu in bolj pristno živi svojo notranjost. In tista notranjost jo obsije. Ve, da je še vedno dragocena.

Vem, da ni lahko mladim staršem. Koliko obveznosti imate. Nič vam ne zamerim, če kdaj ne zmorete priti k maši v nedeljo zjutraj. Ali pa sploh ne. Ampak kako lepo pa vas je videti, ko pridete.

Starejši smo poklicani, da smo v oporo mladim. Tudi če ne razumemo vsega, tudi če nam ni vse všeč. Ampak da smo v ljubezni na razpolago. Da smo ‘backup’ za njihove projekte. Še vedno smo potrebni. Bog nas zelo potrebuje.

Veliko delate tudi z otroki. Imate kot zunanja opazovalka kak nasvet za starše glede vzgoje? Kaj otroci najbolj potrebujejo, kaj najbolj pogrešajo od svojih staršev?

Vedno znova me globoko pretrese, kako zelo otroci potrebujejo družino. Otrok najbolj rabi družino. Saj vem, da je veliko vzgojnih nasvetov … Ampak jaz bi rekla, da vzgajajte tako, kot mislite, da je najbolj prav, in ne bojte se, tudi če ni vse po predpisih in priporočilih kogarkoli že. Vi imate svoje otroke, vi ste jih rodili, vi jih vzgajate. Tudi če naredite kakšno napako, ni konec sveta. Samo ohranite jim ljubeč družinski prostor. To je tako dragoceno. Otrok rabi oba, očeta in mamo. Tudi če so starši ločeni, otrok še vedno rabi oba.

In pa še to bi rekla, da sprejmite vso pomoč, ki jo lahko dobite. Ne pretvarjajte se, da lahko vse sami naredite. Pocukajte dedke in babice, vzgojitelje, katehete … Naj vam pomagajo.

Če imate ljubezen, imate vse. Ne bojte se napak pri vzgoji, samo radi imejte svoje otroke. Tudi ko so najstniki in so še tako nemogoči. To mine. Če se otroci zavedajo, da jih imajo starši radi, je to največ. Ne bojte se jim pokazati ljubezni. Bog je z vami. Ne pozabite, da ima On vaše otroke še rajši, kot jih imate vi. Lahko se obrnete Nanj, ko so težave rekoč: »Ti si nama ga dal, sedaj pa ga malo pocukaj in se ti pobrigaj tudi zanj.«

Vi imate svoje otroke, vi ste jih rodili, vi jih vzgajate. Tudi če naredite kakšno napako, ni konec sveta. Samo ohranite jim ljubeč družinski prostor.

Smo v adventnem času in božič je tik pred vrati. Kako se v družini dobro pripraviti na božič?

Pripravimo tudi lučke in okrasimo, toda še bolj pa pripravimo srce. Kaj narišemo, kaj napišemo, preberemo, kakšno dobro delo naredimo. Gremo v cerkev. Naj tudi otroci sami dajo idejo, kako bi se želeli sami dobro pripraviti na božič. Vsaka družina ima svoj način. Vključimo tudi otroke. Tudi če večer ni popoln, tudi če se nekdo skrega. Vseeno. Skupaj smo, to je važno. Ni treba, da je vse popolno, naj pa bo srčno.

Vam družinam, ki dajete, nosite in varujete življenje, želim, da bi res sprejeli Jezusa. Tako ljubeče, kot ste sprejeli svoje otroke. Nič ni lepšega kot to, ko pride Bog v vaše družine. Tudi On je tu najraje. Med vami, med takšnimi, kot ste. Neskončno vas ima rad. Naj vam bo blagoslovljen in čudovit božič.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec