Sedem debelih in sedem suhih krav v najinem zakonu

Foto: Shutterstock

Če potegnem črto, lahko povsem mirno rečem, da živim v zelo srečnem zakonu. Z možem se lepo razumeva, v vseh skupnih letih sva se dodobra spoznala, znava si priti blizu in si na mnoge načine ugajati.

Pred poroko

Zgodovina najine zgodbe je pravljična. Skupna pot je bila vseskozi naravnana na to, da se bova nekoč poročila.

Že takoj v prvih mesecih sva se zelo temeljito posvetila pripravi na skupno pot. Pogovorila sva se, tudi s pomočjo dvoletnega obiskovanja šole za zakon, pravzaprav o vseh vidikih bodočega skupnega življenja. In leta, ki so sledila, so pritrjevala temu, da sva se na zakon zares dobro pripravila.

Končno poročena

Za naju je poroka pomenila začetek skupne poti in oba sva se je zelo veselila. In če so mnogi prijateljski pari na svojih začetkih tarnali, da se veliko »usklajujejo«, je nama šlo kot po maslu.

Ni naju vznemirilo gospodinjsko delo, ni naju pretresal odnos s starši, ni nama tal pod nogami zares zamajal ne prvi, niti katerikoli naslednji otrok.

Na kaj nisva bila pripravljena

Skoraj dvajset let so se nama vrstila »leta debelih krav«. Vse je šlo dokaj dobro, imela sva čas in energijo za naju, zase, za otroke in za druge.

Dokler … Začelo se je z zadnjo nosečnostjo, ki je bila ves čas na robu mojih zmožnosti, sledilo ji je leto selitve, za njo je prišla huda bolezen in najprej ena, nato še druga smrt v ožji družini.

Vmes nismo niti vdihnili, ko je za dobro leto težko zbolela hči. Pojavile so se še hujše najstniške težave drugega najinih otrok. Pa spet bolezenske tegobe obeh še živih staršev in hude zahteve in napetosti v službi.

Se sploh lahko pripraviš na vse?

Pomanjkanje časa in spanca, skrbi, kako se bo določena stvar iztekla, žalost, nemoč, nočno čakanje na spanec, prepleteno z molitvijo, negotovostjo in vprašanji, stiskanje v prsih, soočanje z nebogljenostjo, teža na ramenih … Se na to sploh lahko pripraviš?

Včasih imam občutek, da že nekaj časa živiva iz zalog. K sreči je ta zaloga obilna.

Od nikoder se občasno pojavi vprašanje – kdaj sem nazadnje počela kaj, od česar živi moja duša, kdaj sva nazadnje kam šla? Prejšnji mesec, lani? In hitri odgovor – samo, da se me ne loti kak prehlad, kdo me bo nadomestil?!

Življenje iz zalog

Včasih imam občutek, da že nekaj časa živiva iz zalog. K sreči je ta zaloga obilna.

1. Na zalogi imava najprej najino obljubo, da se bova ljubila in spoštovala ne glede na to, kaj nama prinese življenje.
2. Na zalogi imava privzgojeno in skrbno negovano potrebo po bližini z Bogom. Vse, kar počneva, skušava prelivati z njegovim blagoslovom.
3. V najinem skladišču so mnogi težji pogovori, razčiščevanja in tudi solze. Pa tudi prelepa skupna doživetja in globoko razumevanje drugega. Vse to nama zdaj predstavlja trdne kamne, po katerih stopava.
4. Živiva iz zaloge védenja, da je dobro redno hoditi na duhovne vaje. Na noben način si jih ne moreva več privoščiti vsaj enkrat na leto, kar sva počela dolga leta. Ampak vsake toliko pa nama vseeno uspe pobegniti.
5. Najine življenjske izkušnje nama govorijo tudi to, da se najbolj spočijeva v objemu drug drugega, odloživa breme in ga potem s skupnimi močmi lažje vlečeva in porivava naprej.
6. Vsa leta sva veliko vlagala v rast najinega medsebojnega odnosa. Zato zdaj z vsem zaupanjem veva, da drugi v najino zakonsko in v naše družinsko življenje vlaga vse, kar zmore in zna. In sva zato dobrohotna do napak zaradi preutrujenosti. Dobrohotna sva tudi, če je drugi kdaj nataknjen in »bolj kratek« v odgovorih.
7. V najinem zalogovniku je tudi vedenje, kaj vse sva prestajala – in zmogla. Vse težke izkušnje človeka naredijo trdnejšega in močnejšega.

Tihi pomisleki iz ozadja

Po naravi sem optimističen človek. V veliko pomoč sta mi tudi vera in zaupanje v Božjo pomoč. Vseeno pa se včasih prikrade strah – bova res zmogla? Kaj, če se kdo zlomi? Kaj če zboliva? Kaj če bo pritisk prevelik in stres prehud? Koliko časa bova še lahko? Bo kdaj konec, ali nas čaka še kaj?

Velikokrat me begajo tudi pomisleki o tem, koliko je tako stanje v družini pošteno do odraščanja otrok. Kaj bodo ponesli v svoje življenje? Spomin na prepogosto pomanjkanje časa zanje? V resnici niti sama ne vem, ali nama bodo zamerili, ali pa je to, kar počneva v zgled?

Tako težko je včasih loviti ravnotežje med dolžnostmi, klicem otrok in ukazu utrujenega telesa in duše, ki potrebujeta počitek.

Adventna svetloba

Ko ob večerih pogasimo luči, na našem družinskem adventnem venčku eno za drugo prižgemo svečke. In vsak teden je svetlobe nekoliko več. Tolažim se, da pravzaprav ni treba veliko, da se tema spremeni v svetlobo. Samo en droben plamenček. Oče, ne prosim te za velik ogenj ali celo ognjemet, prosim te samo za kakšno drobceno lučko, da ne zgrešimo poti.