»Samo malo dodatka«

Drage porodnišnice! Stopite na stran novopečenih mamic in začnite skrbeti za vstop v materinstvo, ki bo zaznamovan z nežnostjo, opogumljanjem in podporo pri dojenju.

Ko se spomnim vzpostavljanja dojenja pri prvem otroku, me še vedno stisne. Kot da ostaja rana s hrasto, ki še ni odpadla, v spominu na obdobje, ki je bilo sicer eno najlepših v mojem življenju – prva, dolgo želena in neproblematična nosečnost, podpora pri izobraževanju o naravnem porodu, izpolnjujoč prvi(!) porod, potem pa dojenje … Nočna mora!

»Iz dojenja pa res ni treba delati znanosti!«

Moj domet razmišljanja o »dojenčkastem obdobju« je pri prvem otroku žal segel le do poroda. Tako kot pri marsikateri ženski (v to sem po številnih pogovorih z mamami prepričana).

Potrošniška miselnost, ki se že tako ali tako zažira v vse pore našega vsakdana, nima kaj iskati v dojenju. Naredi le ogromno škode in zmede v občutljivem poporodnem obdobju mamic.

»Dojenje je pa res nekaj najbolj naravnega, važno, da sem se odločila dojiti,« so bile žal moje besede v času nosečnosti. Pravim žal, ker bi sicer za to morali poleg lastne iniciative skrbeti v porodnišnici, saj so prav oni tisti, ki so z mamicami po porodu v najbolj občutljivem obdobju vzpostavljanja dojenja, kjer šteje vsaka minuta in od katerega je odvisen njegov potek v prihodnosti in s tem otrokovega zdravega razvoja.

Večina mamic ob odpustu dojenčke doji. Podatek, ki malo pove.

Žal pa sem namesto soodstotne podpore dojenju doživela tisto čudno mešanico informacij bolnišničnega osebja, ki me je kasneje po porodu dvojčkov samo še utrdila v bolečem prepričanju, da slovenske porodnišnice svojega dela, kar se tiče dojenja, ne opravljajo dovolj kakovostno. In s tem ne mislim na to, da se ne ukvarjajo z dojenjem, daleč od tega, ampak da ne podajajo popolnih in verodostojnih informacij, predvsem pa tako kot pri porodu podlegajo sodobni potrošniški miselnosti, ki se je zažrla praktično v vse pore našega vsakdana. Tudi v dojenje. In tja ne bi smela imeti vstopa.

Kar jim gre zares priznati, je predvsem podatek (za podatki se vedno skrivajo ljudje!), da slovenske porodnišnice zapusti 97 % mater, ki dojijo. Žal pa ta podatek zelo malo pove o tem, ali gre za izključno dojenje (mati svojega dojenčka hrani zgolj z lastnim mlekom, ne dodaja niti drugih tekočin, kot je na primer voda ali nesladkan čaj), kakšno popotnico jim glede dojenja preda osebje porodnišnice, kako se počutijo matere, ki jim dojenje ne steče brez naporov, s kakšnimi težavami se srečujejo ob vzpostavljanju idr.

Morda res ni treba delati znanosti iz dojenja, a ker smo se tako zelo oddaljili od tega, kar je včasih prehajalo iz roda v rod ali se je prenašalo po učenju z zgledom, je danes skrito za štiri stene (hvala Bogu vedno manj) in skorajda stvar vsake posameznice. Zato pa je včasih treba delati (na pol) znanost, da pridemo nazaj do tistega, o čemer se nekdaj niso niti spraševali, ker so to preprosto živeli.

Preidimo k bistvu …

Kaj se je zgodilo? In zakaj si drznem pisati o tem? Prvorojenec se je rodil po naravni poti brez težav razen z nečim, kar se pogosto pojavlja pri novorojenčkih in lahko bistveno vpliva na potek vzpostavljanja dojenja – zlatenico.

Nas res samo tabele, grami in mililitri delajo mirne in prepričane v to, da delamo prav?

Dojenček z zlatenico je (povedano poenostavljeno) zaradi povečane razgradnje rdečih krvničk in nezrelosti encimov v jetrih, ki skrbijo za izločanje bilirubina (ki nastane iz rdečih krvničk po razpadu) zaspan, njegova koža pa dobi rumenkast odtenek. Posledično se zaspan dojenček manj doji in dobi manj hrane, kar se seveda pozna na njegovi teži, ki jo do grama natančno budno spremljajo v porodnišnici.

Moj otrok je »zahiranček«?!

V naših porodnišnicah je ta »premalo« vezan na tabele in če otrok toliko in toliko ne poje in ne pridobi toliko in toliko gramov, porodnico hitro opozorijo, da se otrok lahko spremeni v »zahirančka« in zato ji predlagajo »malo dodatka« (= adaptiranega mleka).

Kakšen mislite, da bo učinek na novo mamico, ko ji bodo rekli, da lahko njen otrok shira, če mu ne bo dodala nekaj adaptiranega mleka? Ne gre samo za vsebino, gre tudi za način.

Ne bolj pogostega pristavljanja ne razlage, kakšno in koliko je mleka pri vzpostavljanju dojenja, ne moralne podpore ne več kožnega stika ne omogočanja njenega sproščanja in še bi lahko naštevala, ampak preprosto »flaško« (običajno še v kombinaciji z dudo): »Bomo malo dodali, pa bo, gospa.« Te besede mi odzvanjajo še danes.

Seveda sem takrat mislila, da sem le jaz tista nesrečnica, ki zdaj ne zna in zmore dojiti, vse okrog pa so same srečne mamice, ki le uživajo s svojimi sončki.

Veste, kakšen je učinek besede »zahiranček« na hormonov in posledično občutkov polno mamico prvega(!) novorojenčka? Ni treba ugibati. Katastrofalen. Iz tistega obdobja se spomnim samo tega, kako sem v trenutku, ko sem prestopila prag svojega doma, planila v jok in možu zahlipala, da najin otrok ne bo preživel, ker bo zahiranček, če mu ne dodava nekaj adaptiranega mleka. In danes vem, da sem bila le ena od mnogih.

Zdrava kmečka pamet ali resnično »normalno«

Namesto da bi govorili o tveganjih adaptiranega mleka, govorimo o prednostih dojenja. Kot bi govorili o tem, zakaj je bolje hoditi brez bergel.

In smo tam. Tam, kjer se sklene krog napačnega razmišljanja, da nam bo zgolj adaptirano mleko rešilo otroke pred »zahiranostjo«. Žal je ta informacija ne le enostranska, upam si trditi, da tudi manipulativna. Vem, da osebje tega ne dela s slabim namenom, vsekakor pa je o dojenju premalo poučeno. Tako kot na mnogo področjih, smo zašli v ulico tehnologiziranja vsega po vrsti, tudi dojenja.

To pa še zdaleč niso le mililitri mleka in dojenčkovi grami, ampak mnogo več: je proces, ki se ne vzpostavi v prvi minuti po rojstvu, zanj je potreben čas, psihološka, moralna in strokovna podpora, česar pa v naših porodnišnicah po mojih in izkušnjah drugih mamic manjka.

Prav ta podpora je tista, ki bi lahko predvsem prvorodkam ali materam, ki niso mogle vzpostaviti dojenja, dale zagon in voljo, da se je zanj vredno in izpolnjujoče potruditi. Kar ne pomeni, da bi izključno dojenje vsem tudi steklo, a odstotek mamic, ki bi lahko sproščeno vstopale v svet materinstva, bi se zagotovo dvignil. Sproščena mama, ki svojemu otroku nudi vse, kar potrebuje, pa je verjetno največ, kar lahko mami damo v tem občutljivem poporodnem obdobju, kajne?

To je tisto »normalno«, če že tako radi govorimo o tem, kaj je še v mejah (tabel) in kaj ne. Ni pa normalno, da govorimo o prednostih dojenja, če bi pravzaprav morali govoriti o pasteh dodajanja.

Adaptirano mleko nikoli ni bilo in ne bo enakovredno materinemu mleku, predvsem pa ni nedolžna snov, za katero bi lahko zagotovili, da pri njegovem uživanju ni verjetnosti za posledice na dojenčkovo zdravje. Tega mi v dveh porodnišnicah, kjer sem rodila svoje otroke, ni nihče niti omenil.

Porodnišnice, na potezi ste!

In tukaj, drage porodnišnice, vas čaka delo. Menim, da je za to, da se v porodnišnicah neha širiti polresnice o dojenju kljub krizi in dejstvu, da vam finančno stalno prirezujejo krila, pravi čas: Ne le, da boste imeli v sobah več mirnih in zadovoljnih mamic ter dojenčkov (in posledično manj dela), prihranili boste pri porabi adaptiranega mleka, bistveno manj obremenjene pa bodo tudi patronažne sestre, ki se po domovih srečujejo s prestrašenimi mamicami, ki ne dobijo odgovorov. Prav zato se potem po informacije zatekajo na splet, kjer je tiste prave v veliki poplavi podatkov zares težko najti.

Kdo opravlja vaše delo?

Ne morem se sprijazniti s tem, da civilna družba opravlja delo, ki bi ga morali “posvečeni”, tj. zdravstvena stroka.

Toda ker smo ženske po naravi take, da ne obupamo hitro, se na mnogih življenjskih področjih odločimo za to, da se povežemo in skupaj najdemo tisto, kar nam manjka.

Hvaležna sem, da obstajajo podporne skupine za dojenje, ki so mi pomagale na tej poti (poleg najpomembnejše, tj. moževe podpore). Te so me utrdile v prepričanju, da se dojenje večinoma da vzpostaviti brez bližnjic, ki so v resnici daljšnice, kar mi je kasneje izredno pomagalo pri vzpostavljanju dojenja pri dvojčkih, ki me je v tem prepričanju le še utrdilo.

In te podporne skupine (bodisi uradne bodisi tiste, ki so nastale na pobudo posameznic na spletu) so tiste, ki so zaslužne za to, da je delež naših dojenih otrok višji, kot bi bil, če bi se zanašale na podporo v instituciji, ki je v svoji osnovi namenjena pomoči ženskam v poporodnem obdobju.

Volk sit, koza cela?

Ne. Ne morem se sprijazniti s tem, da civilna družba oziroma, recimo bobu bob, uporabnice zdravstvenega sistema opravljajo delo tam, kjer bi ga po »vseh pravilih« morali njegovi nosilci in za kar mesečno namenim kupček pridelanih cekinov.

Kljub kritiki sem vam vendarle tudi majčkeno hvaležna – če me takrat ne bi pustili na cedilu, danes ne bi toliko vedela o dojenju, se o tem ne bi izobraževala, predvsem pa tudi po vaši zaslugi danes dobro vem, kaj pomeni t. i. informirana izbira, ki je zapisana v Zakonu o pacientovih pravicah (v branje ga priporočam vsem, ki se imajo namen kdaj pa kdaj srečevati z našim zdravstvenim sistemom).

Foto: theguardian.com, maternalgoddess.org