… so bile besede mame 7-letni hčerki na ustvarjalni delavnici, ki je bila namenjena učencem in njihovim staršem. Saj deklica vendar zna, je sposobna, torej naj to nalogo opravi sama. Pa če bi mama vseeno posegla vmes?
Med željo in strahom
Danes smo starši razpeti med željo, da bi otroku kar največ nudili, in strahom, da pri vzgoji ne bi kaj zamočili. Otroka želimo čim bolje pripraviti na življenje. Želimo mu dati vse, kar bo nekoč potreboval, da bo uspešen in uresničen. Bojimo pa se, da mu bomo s svojo pomočjo škodovali, saj ga lahko hitro razvadimo. Pred tem nas svarijo tudi številni strokovnjaki.
Želimo imeti samostojne otroke in to čimprej. Čim se otroku uspe samemu obuti čevlje, že sklenemo, da je za to nalogo dovolj samostojen, torej ne potrebuje naše pomoči. V praksi to pomeni, da bomo od otroka od zdaj naprej vedno in povsod zahtevali, da se obuje sam. Pa naj si bo to doma, ko se sproščeno in v miru odpravljamo na sprehod, ali ko pridemo ponj v vrtec, kjer nas že nestrpno čaka in si zaželi, da bi ga mi obuli. Pa tega seveda ne bomo storili. Ker nam ni treba. Ker je to njegova naloga. Ker je tega sposoben sam. In ker ga ne želimo razvaditi.
Si je deklica res želela, da bi mama naredila obesek namesto nje? Ne. Želela si je samo, da bi skupaj z mamo ustvarjala.Pomoč ali navajanje na nesamostojnost?
In da se vrnem nazaj k mami iz uvoda. Pridružila se je svoji hčerki na delavnici ustvarjanja obeskov iz filca. Glavno vlogo so seveda imeli otroci, starši pa smo jim na različne načine pomagali. Večina tako, da smo skupaj z njimi pogledali, kaj bodo delali, jim pomagali pri vdevanju niti v šivanko ter jim pokazali, kako naj naredijo kakšen šiv. Otroci so ob tem skoraj celoten izdelek lahko izdelali popolnoma sami. Starši smo jih le opazovali, jih spodbujali in usmerjali. Kakšen otrok je potreboval malo več pomoči in spodbud, ampak vsem je šlo dobro od rok.
Tudi omenjena deklica je pridno šivala. Vmes je večkrat za pomoč prosila svojo mamo. Le-ta deklici ni bila pripravljena pomagati tako, kot so to počeli ostali starši. Prepričana je bila, da je to naloga hčerke, ki jo mora sama samostojno opraviti. Hči je tako od mame slišala le: “Ne bom jaz delala, saj je to tvoj izdelek.”
Čez nekaj let ne bo več pomembno, kaj in kolikokrat je deklica naredila povsem sama. Pomembno pa bo, kakšen odnos sta zgradili z mamo.Odnos je pomembnejši
Pa si je deklica res želela, da bi mama naredila obesek namesto nje? Ne. Želela si je samo, da bi skupaj z mamo ustvarjala. Da bi jo mama poslušala, jo usmerjala in spodbujala. Da bi bila mama sproščena ob njej in ji pomagala, ko bi jo za to prosila. Da bi bil to čas za njiju obe. Da bi bila mama tam z njo in zanjo.
Ali bo deklica zato kaj bolj samostojna, samozavestna, odgovorna in delavna kot ostali otroci, katerih starši so jim brez besed pomagali? Ne vem. Vem pa, da je bilo v dekličinih očeh videti žalost in nemoč. Oči so izžarevale stisko, ker ji mama ni pomagala – pomagala in ne naredila namesto nje.
Izgubila pa je tudi mama. Ker ni zmogla besed in dejanj spodbude, ki bi hčerko potrdile in ji vlile samozavest. S tem pa je izgubila priložnost, da bi se s hčerko bolje povezala in tudi da bi sama zrasla kot mama. Ker čez nekaj let ne bo več pomembno, kaj in kolikokrat je deklica naredila povsem sama. Pomembno pa bo, kako blizu sta si z mamo in kakšen odnos sta zgradili.
Foto: bravegirlsclub.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
