Pri Sv. Jožefu v Ljubljani je Urad za družino SŠK v sodelovanju s Skupnostjo SRCE sklical že 7. vseslovensko srečanje razvezanih v Cerkvi pod naslovom Razvezani in še vedno ljubljeni.
Sv. Jožef nas vsako leto sočutno in ljubeče sprejme v svoje naročje, v naročje dostojanstvenega in pogumnega moža ter varuha družine. Ne dvomimo, da je tudi varuh razvezanih, saj so prav pri cerkvi sv. Jožefa pognale prve korenine naše skupnosti, in sicer pred 20 leti. Radi se zbiramo tukaj ob jezuitih, tu je naš dom.
Ranjeno srce razvezanega kristjana
Ko sem stopila v cerkev, me je očaral prečudovit cvetlični aranžma pred mašno mizo. Njegova avtorica je razložila, da je z barvitostjo cvetja želela nakazati zgodbo ranjenega srca razvezanega kristjana: vsak cvet ena rana, ena žalost, ki nas vleče v globine našega trpljenja ob razpadlem zakonu. Toda v rumenem cvetju se odpira skupnost prijateljstva, podpore, novih izzivov, ki gradijo mostove, nas krepijo in vlivajo upanje, da se naslednje vezi ne bi tako zlahka raztrgale. To cvetje je bilo tudi klic in sporočilo, da smo še vedno udje Cerkve, Jezusovi učenci in Božji otroci, ki zdaj bolj kakor kadar koli prej potrebujejo sočutje in slišanost evangeljske zapovedi: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«
Vabljeni tudi k branju intervjuja Natalie z izkušnjo razveze: »Zakonca tudi po ločitvi ostaneta starša. Zakon razpade, družina nikoli.«
Zbralo se nas je lepo število razvezanih članov SRCA, od mlajših do starejših. Med znanimi obrazi srčkov sem opazila tudi nekatere, ki so prišli prvič. Vsakega po svoje nagovorim, na kratko prisluhnem njegovi zgodbi in kakor zmerom me stisne v želodcu in srcu. Vse, kar lahko rečem, je, da mi je žal, da bo še vse dobro in da so med nami dobrodošli!
Dvigniti se iz pogorišča
Naša osrednja gostja je bila psihologinja in psihoterapevtka doc. dr. Andreja Poljanec, že skoraj naša »redna« predavateljica. Spregovorila nam je o dostojanstvu. S svojo ženstvenostjo, pristnostjo, znanjem in izkušnjami nam odpira vedno nove vidike medsebojnih odnosov. Poudarila je pomembno dejstvo: dostojanstvo se spočne in rodi skupaj z nami in našimi starši. Če smo že kot dojenčki čutili pripadnost, bili sprejeti od svojih staršev, bo naše dostojanstvo stalo na trdih temeljih in ga ne bo odpihnil prvi vihar. Če se počutimo varno in ljubljeno, imamo več možnosti v odrasli dobi najti to varnost pri partnerju, možu, skupnosti. Odprla nam je pogled v vsakdanje travme in kako se z njimi spopadati. Najhujša v človekovem življenju pa je travma ločitve: ko se vse podre in smo na pogorišču, se je iz tega pepela treba dvigniti, tudi s podporo ljudi, ki poznajo ločitveno bolečino. Tako podporo k sreči zagotavlja tudi Skupnost SRCE. Ob tem sem pomislila, da smo pravi feniksi, da smo zmogli vzleteti iz lastnega pepela, nekateri so se tudi znova poročili.
To nedeljo bo na našem portalu objavljen tudi intervju z dr. Andrejo Poljanec na temo ločitve. Vabljeni k branju.
Ob 20. obletnici ustanovitve SRCA je dopis za praznični zbornik prispeval tudi škof msgr. Stanislav Zore. Nagovoril nas je s svetopisemskim verzom: »Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« Ni namreč mogoče iti mimo trpljenja, ki ga ob ločitvi doživi celotna družina, še posebno otroci.« Drug do drugega moramo biti dobrosrčni in usmiljeni, drug drugemu naj bomo v radost in modrost. Pomagajmo bližnjemu v stiski in ne odvračajmo pogleda od njega. Jezus nas spodbuja, da ne zapustimo ubogih in ranjenih. Murskosoboški škof msgr. Peter Štumpf je daroval sv. mašo za navzoče in pokojne člane SRCA. Lahko smo začutili njegovo podporo in naklonjenost.
Pomembno se je spominjati začetkov SRCA na pobudo razvezanih žena – to je bila najprej ena skupina, zdaj pa kot skupnost povezuje pet skupin. Med ustanovitelji je bil p. Silvo Šinkovec, do leta 2016 je bil duhovni spremljevalec, p. Viljem Lovše, od tedaj pa to vlogo zavzeto in uspešno opravlja p. Tomaž Mikuš. Hvaležni smo za prehojeno pot SRCA in prosimo Gospoda, da bi Skupnost razvezanih v Cerkvi še naprej prinašala novo upanje pri okrevanju po razvezi.
Za Skupnost Srce
Natalie Kardum
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Sočustvujem z razvezanimi. Najbrž se prav nihče ne loči iz čistega kaprica. Tukaj so zelo težke zgodbe, ki jih piše življenje.
Na žalost pa tudi v zakonu niso vsi srečni. Mnogi so zelo nesrečni, ne samo, da se ne razumejo, da se ne ljubijo več, celo sovražijo se. Mož in žena – kot dva bojevnika, vsak na svojem bregu. Vztrajajo v nesrečnem zakonu, zaradi otrok, zaradi financ, zaradi premoženja, pa tudi zato, ker jih je strah začeti življenje popolnoma na novo. Najhujše je za ženske, ki nimajo lastnih dohodkov in si nimajo kam pomagati, čeprav živijo z nasilnežem ali alkoholikom.
Ob ločitvi se ti namreč vse podre kot hišica iz kart.
Ločitve so sedaj modna muha scrkljanih “žensk”.Domišljajo si,da jim pripada raj na zemlji.Za moškega ločitev ni nek udarec,ki bi ga občutil.Glede otrok je pa druga zgodba.Že dolgo se ne spoštuje naravnega reda.Bog,moški,ženska,otroci
Ah Strelec, kako si mimo ustrelil. Še posebej s tem “Za moškega ločitev ni nek udarec,ki bi ga občutil.”. Pa tudi tukaj “naravnega reda.Bog,moški,ženska,otroci”. Kaj pa če je bog na prvo mesto postavil žensko, brez katere bi ne bilo potomcev. Veš, obstajajo živalske vrste, kjer imajo “samice” sposobnost samo oploditve. Nikjer pa ne obstaja “moški” primerek živega bitja, ki bi lahko sam spočel in se razmnoževal. Skozi celo drevo živih bitij moški (samci – poglej ga ni poglej kako besedo ima čudovita Slovenščina – SAMCI) nismo bog-ve-kaj pomembni. Samo človek si je zamislil, da je višje od stvarnika in je obrnil zgodbo. Zapisal famozno zgodbo kako je bog ustvaril NJEGA po lastni podobi, žensko pa zgolj iz njegovega rebra … torej je nižje kaste … in odtlej poniževanju žensk ni bilo konca.
“ne samo, da se ne razumejo, da se ne ljubijo več, celo sovražijo se”
LJUBEZEN in SOVRAŠTVO sta eno-in-isto čustvo! Samo predznak je različen. Več ljubezni, ko zmore nesporazum pretvoriti v inverzno obliko, bolj strastno se sovražita. Je le nasprujoče si enako, kot je črno in belo. Zdi se, da katoliška cerkev (namerno) poveličuje samo eno plat in ustvarja napetost. Napetost je posledica polarizacije, in kot v politiki, omogoča udobno vladanje. V družbi vidimo pospešeno polarizacijo sveta. Oboji (levi in desni) skušajo biti čim bolj dramatični. Na spletu se finančno vzpodbujajo vsebine, ki so provokativne in šokantne. Dopušča se vsakršno nasilje in smrt, prepoveduje se ljubezen in recimo fotografija golega oprsja. Blokirajo račun, če se le-ta vidi. Če je vse ostalo golo in sama fotografija skrajno opolzka, je pa v redu. Bradavička je problem! Seveda le ženska!! BELO je nasprotje ČRNEGA. BELA je skupek vseh barv svetlobe, ČRNA pa je odsotnost kakršne koli svetlobe. In na tej tezi temelji cerkev, ki zase pravi, da je luč, da preganja temo. V resnici pa smo lahk ov ravnovesju le, če spoštujemo enako luč in odsotnost luči; dan in noč, sta enako pomembna. Tako je tudi v razmerjih in povsod. Ker se poveličuje samo “pozitivno”, negira pa nerativna čustva (fantje ne jočejo, reva!) se to nabira in nekje nekoč poči.
“Vztrajajo v nesrečnem zakonu, zaradi otrok, zaradi financ, zaradi premoženja, pa tudi zato, ker jih je strah začeti življenje popolnoma na novo.”
Vse drži, ampak glavni razlog pa je še vedno “kaj bodo drugi rekli”, ter “poročena sva cerkeno”. Tako civilna družba (katero je tako in tako oblikovala cerkev skozi tisočletje absolutne vladavine) kot cerkvena vzgoja v ljudi v ceplja, da je poroka za vedno in naredi res vse zato, da bi bila ločitev čim bolj zapletena in zaničevana. Večina teže ločitve izvira iz tega. Če bi cerkev z enako vnemo pomagal se ločiti neustrezno poročenim, kot jih poroča, bi bilo NEPREDSTAVLJIVO MANJ GORJA ne svetu. In potem so tu otroci teh ločitev, ki bodo naredili vse, da se ne bi ločili že zaradi svoje izkušnje. In bodo vstrajali s partnerji, katerim bi že davno rekli “zbogom”, če bi “smeli”.
Da, tole je samo na kratko povedano isto: “Ob ločitvi se ti namreč vse podre kot hišica iz kart.” Če namreč nekaj ni tako potencirano, potem tudi ni katastrofa, če se podre … nakup novega avtomobila, če je prejšnji neustrezen? Ko smo ga kupili je bil super. Ko zraste družina se potrebe spremenijo. Kupiš novega. Big dil. Banalen primer? Zamislimo si, da bi nas silili, da se z avtom poročimo za zmeraj (ok, dokler dela, to je 20 let). Hodili bi na priprave za zakon z avtom … kaj bi ljudje kupovali? 100x bi premislil, kaj boš morda nekoč potreboval. In potem bi kupil karavana, pa bi se laho vseeno zafrknil, ker bo otrok 5 … torej ob vseh pripravah na zakon in dolgoletni zaroki (brez spolnih odnosov!) še vedno ne veš koga boš poročil. Niti ZASE ne vemo kdo smo, kako bomo reagirali pri 50ih. Ločitev bi ne smela biti big-dil in družba bi morala narediti ločitve čim bolj trivialne, da bi se lahko osredotočili na pomembne stvari: na potomce, če so. Če ni big-dil, ni močnih čustev, ni nagajanja, ni trpljenja. Ljudje ostanejo prijazni, sočutni in konstruktivni. Ne zmečejo stran za desetletje (eni še več) energije.
Zaključek: ko ločitev oz. razhod v različne smeri ne bo več “BIG-DIL”, jih bo manj. Ljudje smo skupaj zaradi različnih razlogov. Spočetje je zgolj eden. Kakor se zbližamo se lahko tudi oddaljimo. In lepo ločeni ljudje so včasih potem tudi veliko bolj prijazni in celo nekateri se najaz poročijo ali pa živijo v slogi.