Kako težko pričakovan je včasih poletni dež. Tako osvežujoč. In kako težko pričakovane so včasih solze, ki se izlijejo v objemu nekoga …
Otroci imajo to neverjetno moč, da nas znajo zaustaviti v trenutkih, ki si jih sicer ne bi vzeli kar tako. Najmlajši sin mi je včeraj med uspavanjem, ki se je neobičajno dolgo zavleklo, dal priložnost, da sem v tišini spremljala počasno prihajanje nevihte. Nevihte, ki smo jo čakali že dolgo – čakal jo je naš vrt, naša segreta hiša, naše nosnice, naša telesa … Veter, oddaljeno grmenje in strele so jo že nekaj ur napovedovali, dežja pa od nikoder.
Ko sem z malim ležala na postelji ob odprtem oknu, sem lahko natančno poslušala, kdaj bo padla prva kaplja. Ujeta v objemu malega telesca, ki je počasi tonilo v spanec, sem z napetimi ušesi le poslušala dogajanje, ki se je prebujalo na drugi strani okna. Kako bodo zazvenele prve kaplje? Se bodo vsule počasi, ena za drugo, ali nenadno in silovito? Bodo nežno padale ali viharno tolkle ob listje in tla ob spremljavi grmenja?
Odmev otroštva
Jih že slišim? Ali gre le za šumenje drevesne krošnje v prednevihtnem vetru? Nakaj veličastnega je bilo v tej napetosti pred dežjem, veter vedno bolj silovit, grmenje vedno bližje … V meni pa neko skrivnostno vznemirjenje, nek poseben odmev otroštva, prvinskega čudenja in zaznavanja sveta, ki me obdaja.
Končno! Jih že slišim – težko pričakovane kaplje, kmalu za tem pa že dež, ki se zliva z neba. Mali je ravno ob prvih kapljah zaspal, kot da bi začutil olajšanje neba, sveta in mame ob sebi.
Sedaj se lahko končno izvijem iz objema, vstanem in se lotim dela, ki me nestrpno pričakuje. Ampak … ne. Obležim na postelji in poslušam naprej. Prepuščam se občutku olajšanja in nekakšne tihe radosti, ki jo je prinesel ta poletni dež.
Znan občutek …
Ob tem razmišljam, kdaj sem nazadnje občutila nekaj prav podobnega. Bilo je ravno tako ob dežju, a ne tistem z neba, temveč tistem iz srca. Prebudil se je spomin na trenutek, ko so se mi v varnem objemu nazadnje ulile nakopičene solze … Bridkosti in olajšanja.
Ta poletna nevihta mi je bila tako lepa, ker sem jo lahko spremljala iz varnega objema hiše. Drugačne občutke je nevihta v meni prebujala, ko nas je ujela v visokogorju ali ko smo zaradi nje sredi noči do gležnjev v blatu kopali jarke okrog skavtskih šotorov.
Nekaj prav podobnega pa je tudi z dežjem solza. Lep je, kadar se izliva v varnem in ljubečem objemu nekoga, ki te ima rad. Osvežujoč je, kadar se izlije s ploho besed, ki razkrijejo in odplaknejo vso nakopičeno bolečino. Osvobajajoč je, ko sprosti tisto težko napetost, stisko, cmok v grlu.
Če sem na suhem
Rada imam dež v odnosih. Če sem le na suhem in varnem – če sem v odnosu, v katerega verjamem in zaupam. Če vem, da bodo solze zalile vrt, iz katerega bo nekaj zraslo. In če le za njim spet posije sonce.
Tudi naša družina včasih potrebuje poletni dež – včasih se moram pred možem izjokati, včasih se moram pred otroki zjeziti, biti žalostna, prizadeta in ranljiva. In tudi jaz moram občutiti njihov dež. Z grmenjen in strelami vred. Važno je le, da potem skupaj vedrimo, včasih tesno objeti, in da skupaj pričakamo sonce. Slej ko prej.
Hvaležna sem za dež, ki osveži in prinaša priložnost za nov začetek, novo rast. Včasih se ga takole veselim …
Foto: moonlightsouvenir.wordpress.com, zastavki.com, tophdart.com