Pustiti majhna otroka sama doma – kaj bi se ljudem zdelo prav?

Foto: Canva

Včasih se znajdem razpeta med konvencije, kaj je prav in primerno v očeh drugih, in tem, kaj je prav za mojo družino. Nedavno sem se s tem soočila ob izzivu, ali za kratek čas pustiti sami doma našo 5-letnico in 18-mesečnico …

Poleti je ves ženski del družine staknil virozo. Mož je sina zjutraj odpeljal v vrtec, nato pa sam odšel delat in tri bruhajoče bolnice smo ostale same. Vmes sem dobila obvestilo, da me v knjižnici čaka knjiga, ki sem jo čakala že lep čas. Nato se je še možu zavlekel sestanek v službi in postalo je očitno, da bo odhod od doma zame neizogiben – po sina v vrtec in po knjigo v knjižnico. Prav, se bom že sestavila toliko, da to opravim. A kaj naj z dvema bolnima otrokoma?

Da bi ju vlekla s seboj, mi ni niti prišlo na misel. Da bi si zadnji trenutek uredila varstvo pri blizu živečih tašči ali svakinji, kot to storim običajno, ni šlo, ker nobene ni bilo doma. Ostala mi je edina možnost, da 5-letnico pustim doma sámo z 18-mesečnico in skušam biti nazaj čim prej. Ampak kaj če bo kaj narobe? In še bolj – kaj če kdo izve, kaj sem naredila, in se bo zgražal?

Kdaj so otroci zares pripravljeni?

Med vožnjo proti vrtcu sem se spraševala, ali sem kdaj že kje prebrala kaj na temo, kdaj so otroci pripravljeni biti sami doma. Ali sami zunaj pred hišo. Ali sami peš do soseda na koncu ulice … Verjamem, da ta vprašanja nimajo enovitega odgovora, da je marsikaj odvisno od same družine, od karakterja otrok pa tudi tega, kje in kako živijo. Pa vendar …

In potem je tu še vprašanje iz povsem druge kategorije: kdaj je najstarejši otrok pripravljen, da čuva mlajše? Po moje »nikoli«, ker to pač ni njegova odgovornost in dolžnost. Res pa je, da imam tri otroke v štirih letih, zagotovo bi ob večjih starostnih razlikah (ko bi imela v hiši hkrati najstnika in malčka, recimo), razmišljala drugače.

Vse je OK, mami, saj sem ti rekla, da ti ni treba skrbet!

Kljub vsemu sem tokrat 5-letnici naročila, naj pazi na mlajšo sestro. Naj ji ne pusti v WC, ker tam rada poliva vodo (ne le iz umivalnika), in ne v spalnico, ker tam pleza na pograd. Naj jo zamoti z igračami, ji kaj zapoje …

Včasih zmorejo več, kot jim pripisujemo!

Ob takšnih okoliščinah raje ne razmišljam, »kaj vse bi lahko šlo narobe«. Saj, kaj vse bi pa lahko šlo narobe že na sprehodu ob precej prometni cesti! In ker vem, da z zaskrbljenostjo ničesar ne doprinesem. Bolj me je žulil slab občutek, kaj bi ob tej moji neodgovornosti rekli drugi.

Pritekla sem v knjižnico, vsa zadihana in z bolnim želodcem, ki je delal salte. Triletnika sem pustila kar v avtu, da nisem še s tem izgubljala časa (saj pravim, slaba mama!). Prevzamem knjigo, nakar meni ljuba knjižničarka želi še malo poklepetati. Zaupala sem ji situacijo – da imam sina v avtu in hčerki, bolni, sami doma – in čakala na razsodbo.

»Ojej, te razumem. To sem tudi jaz že naredila! Saj bo vse vredu. Ampak ti kar šibaj domov!« mi je pomahala.

Saj je trapasto, ampak njeno zagotovilo, da bo vse v redu, me je pomirilo. Dejstvo, da me ni obsojala, temveč razumela, mi je vlilo samozavest. Sedla sem v avto, mnogo manj divje odpeljala domov in tam našla … sestrici, ki sta skupaj objeti ležali na kavču.

Skoraj bi se zjokala od olajšanja in sreče.

Hiter pogled na uro je izdal, da me ni bilo komaj 20 minut.

»Je bilo vse OK?« še kljub vsemu preverim. »Vse OK, mami, saj sem ti rekla, da ti ni treba skrbet!«

In verjetno mi je res to rekla, preden sem šla. Jaz pa sem bolj kot njo poslušala namišljene komentarje drugih ljudi v svoji glavi. Namesto da bi ji zaupala. Včasih otroci razumejo in zmorejo več, kot jim pripisujem.

Rada bi se jim naučila prisluhniti v tem. Rada bi se naučila bolj zaupati njim kot namišljenim predstavam o tem, kaj bi se ljudem zdelo prav. Saj se velikokrat zmotim že v tem, kaj bi se ljudem ob nečem »zdelo«.