Prvo starševsko pravilo: najprej pojdite na stranišče!

vir: freepik.com

Sliši se butasto, ampak drži. Gre pa takole …

Ob rojstvu dojenčka se naše življenje zasuka bolj, kot smo si znali predstavljati. Motnje in prekinitve postanejo del našega vsakdana. Z glavo, polno šampona, mirimo dojenčka, ki se je predčasno zbudil. Dojimo v najbolj absurdnih položajih, recimo med mešanjem kosila ali odpiranjem vrat obiskovalcem. Telefon držimo med glavo in ramo (ker nimamo proste roke, da bi preklopili na prostoročno), medtem ko z otrokom na boku ribamo kašico. Mižimo na obe očesi, ko malček v bideju toči vodo, samo da lahko pet minut v miru sedimo na kavču.

Ko gre otrok k počitku, imamo tisoč načrtov

Ko ležimo ob otroku in čakamo, da se bo pogreznil v spanec, si v mislih delamo seznam najnujnejšega, kar bomo opravili med njegovim počitkom. »Najprej moram pospraviti od zajtrka in posesati drobtine, potem bom pripravila zelenjavo za kosilo, pa nohte si moram nujno postriči in zložiti perilo. Ko končam, se bom pa usedla in vzela v roke knjigo.«

Seveda se načrt izjalovi. Ko smo sredi najbolj zavzetega rezanja korenčka, zaslišimo »Ueeeeeee!« Odvlečemo se v spalnico, običajno bolj utrujeni, kot smo bili na začetku počitka.

Dejavnosti, ki nas napolnijo z energijo

Sčasoma se otrokov ritem ustali, tako da starši lahko – neverjetno! – tudi kaj postorimo. Dokler pa je dan z otrokom en sam kaos, se storitvena logika enostavno ne obnese. Otrokovi počitki so tako dragoceni, da jih NE SMEMO zapraviti za opravila, ki nas izčrpajo. Poleg tega gre skoraj vedno za stvari, ki lahko počakajo. Vem, tudi sama imam težave s pogledom na umazana tla. Ampak če sem zaradi umazanih tal tečna, bom ob tleh, ki so bila pomita ob napačnem trenutku, ravno tako tečna – zaradi utrujenosti. Če lahko izberem, je še vedno bolje biti samo tečen, kot tečen in utrujen. 🙂

Otrokovi počitki so tako dragoceni, da jih NE SMEMO zapraviti za opravila, ki nas izčrpajo.

Zato, dragi starši (predvsem mame!), izkoristite otrokov počitek za dejavnosti, ki vas napolnijo z energijo! Pogosto je to spanec. Ali tiha molitev. Sprehod, če otrok spi v vozičku ali nosilki. Branje. Čaj, ki ga popijete, ne da bi vmes vstali s kavča. Ali karkoli drugega, po čemer se boste počutili bolje. Kaos je prehodno obdobje in za zlaganje nogavic bo še dovolj časa, brez skrbi.

Najprej najpomembnejše!

In kaj je s tistim straniščem iz naslova? Stranišče je simbol postavljanja prioritet. Kolikokrat se mi je zgodilo, da sem s prepolnim mehurjem ležala ob otroku, ki je zarjovel vsakič, ko sem se poskušala odplaziti stran? In tuhtala, zakaj že nisem šla prej? Nisem imela časa. Ker se hitela od ene stvari do druge in pozabila, kaj je najpomembnejše.

Kaj je torej nujno? Stranišče in počitek – v tem vrstnem redu. Enako kot za otroke velja tudi za starše: »Lulat in spat!« Vse ostalo pride zraven. 🙂

Komentarji

  1. To, da ob dojenčku oz. malčku ne moreš iti niti v stranišče, pomeni, da je materinstvo čisto suženjstvo! Dojenček lahko eno minuto ali dve tudi “potrpi” v svoji posteljici ali stajici! (Le zakaj danes nimamo več dojenčkov v stajicah?!). Prav tako se dojenčka lahko odloži za nekaj minut v stajco, takrat, ko je treba nekaj pomešati, ocvreti ali ocediti testenine. Dojenje in kuhanje istočasno je lahko zelo nevarno! Konec koncev tudi ne dojimo 24 ur na dan in na vsakih 5 minut, saj za to ni potrebe. Zdravega dojenčka se podoji na tri ure, če je nedonošenček sicer bolj pogosto. Vsaj tako so nas nekoč učili v materinski šoli, zdaj po novem, je treba dojiti kar naprej….
    Pred mnogimi leti sem bila na predavanju žal že pokojnega psihologa Bogdana Žorža. Govoril nam je o tem, da je razvajenost rak rana sodobne družbe. Začne se pa že pri majhnem otroku, saj že dojenček ne sme zajokati.
    Tudi kašice za dojenčka ni treba ribati z dojenčkom na boku. To se pripravi medtem, ko dojenček spi. Sicer pa priznajmo, saj nimamo več toliko dela kot nekoč: imamo pomivalne, pralne stroje, sesalce, likamo zelo malo, redko kateri materi je treba iti v štalo, molsti krave, delati po njivah…

    1. Očitno je vaš dojenček rad spal in mu ni bilo problema bit sam. Blagor vam. Moj je namreč kar konkreten približek tega kar je napisano v članku. V prvem letu sem komaj da zapustila posteljo. Dojenje na vsake pol ure podnevi in ponoči (pa ni nedonošenček, je 10 dni čez rok), naporno je bilo, zelo naporno, noči neprespane,kot sem že zgoraj napisala budnica vsake pol ure,ati želel pomagat, ampak zize on pač nima in tolažba ki jo dojenček rabi je pač pri mamici.zadala sem si,da najin otrok nikoli nebo zaspal v joku.nikoli.in tako je še vedno.takrat sem izgubila 20 kilogramov, starši so se spraševali če sem sploh še ok…ampak vse te 1 leto neprespanih noči,dnevi brez 10minut časa zase,spuščeni obroki,tuširanje po par minut in gasa takoj nazaj do tamalga,spraševanje sama sebe a bom sploh še kdaj normalno pojedla južno,si posušila lase ne na zraku ampak s fenom…ta otrok je nevem kaj da rečem,zaklenil me nase.ampak bilo je vredno. Najin sin je zdrav 2 letnik, poln energije, vesel, zgovoren (preveeeč zgovoren) in ni mi žal vsake minute ki sem jo takrat iz obupa klela. Tako da vam zavidam (in tudi privoščim) da je vaš otrok izgleda bil totalno kontra zgoraj napisanega 🙂 Lp.

  2. Meni pa je clanek pobozal dušo:) lepo je prebrati da nisem sama v tem. Trenutno imava z mozem dva malcka in enega dojencka tako da mi je tako poznan prvi del… prav vsi primeri so me spravili v smeh, ja, tocno to pocnem iz dneva v dan! Kljub temu da sem vcasih zelo utrujena in imam vsega prevec, iskreno v tem uzivam, z nikomer ne bi menjala, trenutno je to moje poslanstvo.

  3. Z Natalijo se ne strinjam. Dojenček potrebuje bližino mame. V Afriki imajo ženske neprestano dojenčka na hrbtu in normalno opravljajo vsa dela, brez joka. Pri nas se dojenčka od prvega dne poriva v posteljice in stajice in razlaga njegov jok kot razvajenost. Pust ga naj joče, da ne bo razvajen. Napačno! V Afriki ljudje nimajo toliko osebnostnih motenj kot v Evropi ker so kot dojenčki sprejeti. Ob materah so do dveh let starosti in dlje. Pri nas jih porinemo od sebe takoj, ko je mogoče. Tudi v vrtec.

    1. Mi nismo Afrika in se ne moremo primerjati z njimi. Lahko jih mame nosijo na hrbtu in z njimi delajo (pri tem se same dovolj izčrpajo), kakšno življenje jih čaka po tem, je pa druga zgodba.
      In nikakor nisem mislila tega, da se dojenčke pusti jokati ure in ure. Govorim o tem, da lahko kakšno minuto dojenček lahko “potrpi”, da gre mama v stranišče (ali oče).
      In če mislite, da so bili moji otroci “pridni”, se motite. Niso spali ponoči, vstajala sem vsako uro, poskušala vse, spali so v zakonski postelji, tako da dobro vem, zakaj se gre.
      Materinstvo je čudovito in otroci nam dajejo tudi smisel v življenju, še zdaleč pa ni enostavno.

  4. Bravo Natalija.L.! Kako vesel sem kot moški, da še kak ženska soglaša s tem. Tud “midva z mojo” sva imela bitke okoli tega ali lahko dojenček/malček/otrok/mladostnik nekaj ali ne more. Njen vidik je bil “suženstvo” otrokom. Ne samo, da jim je v vsem ustregla in svoje potrebe potlačila, tudi mene je napadala “kak sem”, ko postavljam “naju” ali celo zgolj njo pred otroka. Zelo sem se moral truditi, da sem vse to njeno početje uravnovešal brez pretiranega “tiranstva”. Rezultat je bil, da je ona pregorevala. In ko ji je varovalke ven pometalo so bili tarča izbruhov vedno otroci. Ti njeni ljubki otročički, so bili naenkrat pankrti, egoisti, lenuhi, … hudo mi je samo pomislit. In ni in ni nehala. Verbalno nasilje, ki me je včasih zlomilo … odtujil sem se od nje in postal hladen kot špricer. Otroke pa sem samo delno uspel zaščititi. Danes in vedno se bodo morali spopadati s to dvojnostjo v njih, ko na eni strani imajo odgovornost, na drugi strani pa vidijo samo sebe. KER JIM JE BILO VEDNO V VSEM USTREŽENO iz maternice dalje. Ko pa česa niso dobili, je bila mati pra**ca. Žena je še bolj kapitulirala, ko je vselej mene klicala “priti ti uredit, mene nič ne ubogajo”. Prerekanje z menoj o kaki odločitvi “pred otroki”, ji je bila stalnica. Jaz sem jo povabil na stran in ji tam povedal če sem imel kaj. Rezultat je bil, da ne glede na vse, meni zaupajo še danes, njej pa nič. Ona je tipičen primer “permisivne vzgoje”, vse dokler ne poči film, potem pa preskoči v najhujšo tiranijo. Edino kar je pomagalo, če sem ji navrgel “taka si kot je bil tvoj foter do tebe”. Potem se je malo zamislila in izbruh nad otroki se je nehal.

    HVALA MOJI MAMI za vsako trdno mejo, četudi je bila kdaj katera nesmiselna. Sva se kasneje pogovorila in spremenila pravila, če je bilo potrebno. A potem so veljala. Pri moji ženi pa ni nikoli nobeno pravilo zdržalo, saj ga je sama prva prekršila. In na konco so ji otroci že naprej metali naj se sama najprej drži svojih pravil – kot trenutna situacija vlada : narod. Moja žena ima enako miselnost. In verjetno ni slučaj, da je moj tast viden član največje stranke pri nas.

    Mi smo imeli stajico, pa jo je žena ukinila: “Ne moreš otroka takole matrat”. In mali je res vse igrače ven zmetal, potem pa tulil, dokler ga ni vzela v roke. Narediš 1x, narediš 5x, siguren si lahko, da že obvlada protokol. In tako je bilo. Potem je pa mene klicala, da ne more niti kuhat, da naj ga jaz ujčkam… Že pri trejtme otroku pa nama je nekako rok zmanjkalo. In od tu je šlo samo na slabše. Ker je bil že tretji za po rokah nosit, ko je prvemu bilo treba še kar rito brisat (tako in drugače – in ni se nehalo dokler ni šel od doma).

    “razvajenost JE rak rana sodobne družbe”, ki vodi v hud egocentrizem, kateremu smo zdaj priča. In težko bomo popravili, ker te otroke vzgajajo zdaj že (pra)vnuki ljudi socializma, ki so svojim otrokom vse v *** porinili, da jim bo ja bolje, kot je bilo njim (med vojno in po njej). Preveč lušno nam je bilo v socializmu, nismo pripravljeni na kapitalizem. Drugi vzhodnjaki, so se imeli slabše in so jo danes odnesli bolje.

    “zadala sem si,da najin otrok nikoli nebo zaspal v joku.” -> tudi naš ni nikoli, tudi, ko mame (k sreči) kdaj ni bilo doma. Otrok rabi tolažbo in ni zgolj ziza tolažba. To je izgovor! Potrebuje varnost in toplino. Odzivati se na njegove potrebe ni isto kot tlačiti mu “drago” v usta. Navadi se zize, kasneje sladkarij in kasneje alkohola, cigaret in še česa. Egocentrik. Vse mora dobiti, sicer … karkoli. Pri nas je suženstvo otrokom trajalo dokler ni žena povsem pregorela. Prvih deset let sem ji stal ob strani spredaj in zadaj, nato sem pregorel sam. In za koga? Da podpiram ženo v dejanjih, katera ne podpiram, ker so škodljiva zanjo, za najin odnos in na koncu za otroke? Nato je trajalo še kakih 5 let, da je prišla do dna. Da sva potem vsaj malo popravila situacijo, preden so začeli odhajati od doma. Ampak bojim se, da so prva 3 leta in prvih 10 let ključnih in se bodo otroci vedno spotikali ob te podzavestne vzorce v sebi.

    “bilo je vredno. Najin sin je zdrav 2 letnik” -> oglasite se čez 10 let. Res me zanima kako bo takrat. Kako vas bo izžel šele, ko bo odraščal. Vso srečo! Res so otroci različni, sploh, ko jih imaš več kot tri, vidiš. Hkrati pa se na njih pojavijo isti vzorci vzgoje; dobre in slabe. Red v hiši si ustvariš. Glavna veščina vzpostavitve reda je DISCIPLINA v doslednosti. Vsi smo dosledni, moja žena je bila dosledna… v nedoslednosti. Nedoslednosti, ki jih otroci z bistrim umom vidijo kot sokol miško na polju, so tako drobne, da nam uidejo prej kot mleko skipi. Je treba resnično pazi kaj rečeš. Še posebej pri kaznih. “en mesec boš brez ***”; težko sem ženi dopovedal, da ima “danes se dve uri ne smeš igrat” 100x večjo moč kot pa “en mesec boš brez”, ker tista mala kaznica deluje takoj in jo občuti, hkrati pa zmore videt njen konec. Sploh, če sem potem dal varščino; recimo vsak račun odšteje xx minut. Redno sem imel probleme kako anulirat njene absurdne kazni, brez da bi ji vzel avtoriteto, ter otroku sporočil, da kazen ni bila resna. Razumem njeno kaznovalno politiko, saj je podobna kot jo imamo v cestnem prometu ali Američani pri kaznivih dejanjih: “320 let zaporne kazni”, ali “sedem dosmrtnih ječ” … teatralna kazen za zastraševanje. Naših prometnih predpisov nihče resno ne jemlje in zakonodajalec samo viša kazni. Aha, ni učinka, zvišajmo kazni. Tako moja žena. Nehaj igrat igico! Ne bom! Vzela ti ga bom! Pa kaj in igra naprej. Vzela ti ga bom za tri dni. Pa kaj. En mesece boš brez računalnikaaa! Pa kaj. Igra naprej. Saj je vedel, da mu ga ne bo vzela, ker ga tudi sama rabi. Pa je bila rešitev povsem preprosta. Stopiš do otroka, mu poveš, da je dovolj, da lahko samo še shrani achievement, nato pa bova ugasnila. Ga primeš za roko in pelješ stran od igre. Rešeno! Prvič se sicer upira, šteješ do tri in ugasneš računalnik na gumb, da se nič ne shrani, naslednjič sam shrani in ugasne. In tako dobiš zdravo avtoriteto na stvareh, ki niso pomembne za življenje. Če se mu ni shranila igra ni nasilje. Če bi ga pustil, da pade v potok, ker mi ne verjame, da drsi, bi bilo mnogo hujše. Tako pa je vzpostavljeno zaupanje na nekritičnih stvareh, da ga črpaš pri kritičnih.

    Američani že dojenčke navadijo, da spijo sami, nikoli nimajo spanja poleg. In so kot nacija očitno uspešni. Cigani pa svoje otroke nosijo do tretjega leta v prevezah na sebi in nikoli se od njih ne ločijo. Pa kot nacija niso najbolj uspešni. Plastično. Je razlika, če daš 2 meseca starega v hladno stajico in ga (za)pustiš ali pa je to 1 leto star. Stara ljudstva 100 dni nosijo otroka in ga nikoli ne odložijo. Premisa izhaja iz tega, da se rodimo nedonošeni, ker je glava potem prevelika. Pred 100.000 leti so nosile 12 mesecev. Zdaj pa je enostavno medenica preozka za glavico. Okoli 42 cm. Vsi naši otroci so imeli več kot 40 cm in eden z 41,5 obsegom glavice se je zataknil. Carski rez. Nekoč so matere umirale pretežno zaradi tega in naprej so šli samo ljudje, ki so se pač dovolj prezgodaj rodili in tako se je naša genetika prilagodila. Ampak ŽIVIMO v RAZVITEM svetu in ta svet od nas pričakuje stopnjo odgovornosti. Te odgovornosti moramo otrokom privzgojiti, sicer jim bo težko v življenju – ali pa ljudem okoli njih.

  5. Imeti otroka,imeti druzimo je dar, poslanstvo in vzgoja je najtezji poklic v zivljenju. Vsak komentar je se kako resnicen,vsaka zgodba tako iskreno zapisana. Trije otroci iste korenine,tako razlicni karakterji. Spali so v zakonskih postelji, jokali veliko, vcasih nisem vedela kaj mu se naj dam,na koncu sem sprejela,da otrok -dojencek z jokom verbalno komunicira in trudila sem se(pa mi dostikat ni uspelo)prepoznati jok. Sedaj so ze vsi proti puberteti,ko se vcasih jokam jaz,ko moram zamizati na eno oko,ko vidim da delajo napake,pa jih morajo,saj se iz napak učijo. Tako da,vzgajamo jih tako ali drugace,sodili nam bodo prav oni,mi je nekoc dejal priznani strokovnjak. Tudi jaz sedaj v mojih letih sodim moje starse.

Komentiranje je onemogočeno.