Prosim, ne govorite mi, naj uživam v starševstvu, kadar mi je zares težko

Foto: Shutterstock

Eden najpogostejših nasvetov, ki jih dobivamo starši, je: »Uživaj! Otroci bodo tako hitro odrasli!«

Prav je, da se ne zapletamo v svoj krog težav in pogledamo širšo sliko (otroci bodo v resnici zelo hitro odrasli, šli v šolo, postali najstniki in se odselili od doma), a nasvet včasih res ni na mestu. Zato, ker so v starševskem življenju obdobja, ki so pač »za umret« naporna.

Starševstvo ni vedno rožnato

Dobiti otroka je naporno samo po sebi. Življenjski ritem se ti obrne na glavo, obveznosti pa podeseterijo. Vse to pač spada k starševstvu – poleg neskončnega veselja, ljubezni in smeha. A včasih se običajnim tegobam pridružijo posebne okoliščine. Lahko so notranje ali zunanje, subjektivne ali objektivne, zelo težke ali samo drobne preizkušnje ob napačnem času.

To so obdobja krčev pri dojenčkih, neprespanosti, ponavljajočih se bolezni, kronične izčrpanosti, depresije, takšnih ali drugačnih psihičnih in čustvenih težav. Včasih gre za manjše nevšečnosti, ki se seštejejo in nas privedejo na rob. Zgodi se celo, da ne gre za nič usodnega, a nas povozi, ker smo v slabi psiho-fizični formi. Včasih gre preprosto za to, da imamo vsega dovolj.

Takrat ne pomagajo nasveti, da bodo otroci hitro odrasli (v takšnih trenutkih bi za to dali vse na svetu!). Še manj pomagajo pripombe v slogu: »Joj, če bi ti vedela, koliko časa pri nas nismo spali! Ampak za našega srčka mi nikoli ni bilo težko vstati petnajstkrat na noč.« Hvala, ampak ob takšnih besedah se res ne počutim bolje.

V težkih obdobjih ne uživamo, ampak se skozi njih prebijamo.

Ni nam treba vedno uživati

Takšne situacije niso samo težke. Če smo pošteni, jim lahko rečemo obupne. V takšnih trenutkih se sicer zavedamo, kako dragoceni so naši otroci (če nismo ravno sredi histeričnega izbruha), a v njih prav gotovo ne moremo uživati. In s tem ni nič narobe!

V takšnih obdobjih ne uživamo, ampak se skozi njih prebijamo. Takrat kot drobna zmaga šteje, če se uspemo zadržati in ne začnemo brezglavo kričati na nemogočega malčka. Ali če zvečer ne stresamo svojih frustracij na moža. Nič od tega ni enostavno (in če smo iskreni, pogosto tudi ne uspe).

Velika zmaga je, če se zjutraj brez prevelikega samopomilovanja podamo v nov naporen dan. (Tudi ta del pogosto ne uspe. Bolj običajen začetek slabega dne je globok vzdih in prepričanje, da se je svet zarotil proti meni.)

Velika zmaga je, če uspemo prositi za pomoč. In če si priznamo, da nam je težko, da smo izmučeni, da imamo vsega dovolj.

»Počakaj, saj bo minilo!«

Eno najdragocenejših spoznanj, do katerega sem se dokopala med svojim lastnim materinstvom, je, da težka obdobja minejo. Nekatera v nekaj dneh, druga v nekaj mesecih. Vedno! V težkih obdobjih se je težko ozreti čez lastno stisko in se zavedeti, da trenutni kaos ni trajno, ampak prehodno stanje. Naj se sliši še tako neverjetno, začnejo dojenčki spati, otroci se pozdravijo, dvoletna trma mine, lažje si vzamemo čas zase.

V težkih obdobjih ne morem uživati. In mi tudi ni treba. Takrat lahko zavzdihnem in si rečem: »Še tole preguramo, pa bo morda lažje.« Korak za korakom. Naj se sliši še tako zlajnano, ampak za dežjem res vedno posije sonce.