Kako pripraviti vrt na zimo in … na novo pomlad

Foto: Shutterstock

Naši zelenjavni vrtovi so pozimi seveda, letnemu času in rastnim pogojem primerno, manj bujni. Če smo pozno poleti dobro načrtovali, lahko sicer še celo zimo pobiramo pridelke, vendar vseeno večina zelenjadnic slabo prenaša nizke temperature. Velik del vrta in večina vrtnarjev torej pozimi »počiva«.

Jesenska opravila na vrtu

Včasih je to pomenilo, da so iz vrtnih površin pobrali še preostale pridelke in odpadle dele rastlin, nato pa vrt prelopatali. Zemljo so pustili golo, češ, to temelji na tradiciji pri kmečkih delih na njivah, da bo tako pomrznila, spomladi pa bo voljna in mehka za obdelavo. Ampak če gremo pogledat v naravo, bo takoj jasno, da gola zemlja ni nekaj, kar bi bilo, razen v puščavi, normalno stanje neke rastne površine. Kako je torej s tem?

Kot prvo – vrt ni njiva. Na njivah raste ena, dve, tri kulture, na vrtu jih je lahko tudi več deset. Tla morajo biti pripravljena veliko bolj univerzalno, da bodo raznoliko rodovitna. Če razumemo logiko delovanja tal, bodo posegi v tla bolj redki, a veliko učinkovitejši.

Tla so živ sistem

Tla so živ sistem, ki v nekem smislu živi svoje življenje in oblikuje svoj red. Z vsakim obračanjem zemlje ta red podremo. Mnogi vam bodo hiteli zagotavljati, kako dobro na brazde deluje mraz. Fizikalne sile pri zamrzovanju in odtajevanju grude res razbijejo, bodo pa sveže obrnjena tla pod vplivom sonca, dežja, snega in vetra do pomladi  predvsem izsušena in že spet zbita. V resnici z obračanjem tal proces zaskorjenja dolgoročno še pospešimo. Mikroorganizmi, ki so globlje v tleh, za svoje delovanje ne potrebujejo kisika. Vrhnji pa seveda ga želijo. Ko spodnje spravimo na vrh, zgornje pa v globino, so pogoji zanje neprimerni in odmrejo. Torej razgradnja rastlinskih delov za nekaj časa zastane, dokler zemlja spet ne oživi. In še tako dober v tla vdelan hlevski gnoj rastlinam, če ga ne bodo prej predelale drobnoživke v tleh, ne bo nudil hranil.

Če gremo pogledat v naravo, bo takoj jasno, da gola zemlja ni nekaj, kar bi bilo normalno stanje neke rastne površine.

Več ko je v zemlji ostankov razpadle organske mase, rahlejša so tla. Mnogokrat pa je spregledano še eno dejstvo. Vsakršna uporaba umetnih gnojil nujno potrebne mikroorganizme ubija. Zato so tla, kjer se redno uporablja mineralna gnojila, siromašna, mrtva, izčrpana in zbita.

Kaj torej na vrtu početi pred zimo, da bomo v tleh ohranili notranji red, mikroorganizme, primerno vlažnost in rahlost?

Najpomembnejše je, da tla vsak trenutek ostajajo pokrita. Dokler so na njih rastline, one skrbijo za tla, ko in kjer rastlin ni več, tla pokrijemo z zastirko. Kot zastirko lahko uporabimo slamo, seno, kompost, svež travni odkos, listje … Če k temu pridamo še skrb za kolobar, ki naj bi bil vsaj štirileten (to pomeni, da pride na isto gredico ista zelenjadnica vsako 5. leto), bo za naše mikroorganizme in ostale talne živalice odlično poskrbljeno. Imeli bodo dovolj raznolike hrane in mir, da bodo opravljali svojo nalogo – razgrajevali rastlinske ostanke v obliko, ki bo kot hrana spet na razpolago rastlinskim koreninam. Več ko je v tleh teh vrtnarjevih najboljših prijateljev, rodovitnejša bodo tla. Količina humusa se bo večala iz leta v leto, potrebe po gnojenju bodo vedno manjše. Pa še dva bonusa dobimo. Zmanjšale se bodo težave z morebitnimi poletnimi sušami, pa tudi pleveli izpod zastirke veliko težje najdejo pot na svetlo. Torej, ko se shladi, čim bolj na debelo (20–30 cm, če le imate toliko materiala) na vrtove naložite rastlinski material. Zima bo z njim naredila svoje, ostalo bodo pridali mikroorganizmi, spomladi pa boste mlade rastline sadili kar v zgornjo mehko, zračno plast. Nobenega prekopavanja torej. Nekoliko odstranite zastirko in – hopla – z novo sadiko v zemljo. Pa takoj zastirko nazaj.

Če bodo gredice prazne, jih bo skušala pokriti narava. In s čim to naredi? Seveda z množico trdoživega plevela, česar si pa zares ne želimo.

Jeseni torej ne bomo več razmišljali o tem, kako in kdaj vrt prekopati (in kako nas bo na koncu bolel križ), ampak kako pridobiti čim več organskega materiala, da bomo z njim pokriti naše gredice. Kajti, če bodo gredice prazne, jih bo skušala pokriti narava. In s čim to naredi? Seveda z množico trdoživega plevela, česar si pa zares ne želimo.

Čisto vsega vseeno ne damo na gredice. Ostanki rastlin, ki semenijo, in ostanki, ki so oboleli, ne sodijo na vrt, ampak v zabojnik za organske odpadke.

Ni vse, kar se »od vedno tako dela« tudi zares pravo za naše nove razmere. Začnite si postavljati vprašanja »zakaj tako«! In potem poskusite drugače. Morda za začetek na manjši površini, da se prepričate. Potem pa vedno bolj smelo naprej.