Primož Rojc: rokodelske umetnine za otroke

Foto: osebni arhiv Primož Rojc

Primož Rojc je mož in oče štirih otrok, ki je svoje življenje poklicno posvetil izdelovanju lesenih igrač. Ljubezen do lesa je razvil že v otroštvu, saj je veliko ur preživel v mizarski delavnici svojega očeta. Veselje do izdelovanja unikatnih mizarskih izdelkov zdaj ponovno oživlja ob svojih otrocih. Priučil se je ljudskega rezbarjenja, najraje izdeluje igrače. Prijatelji so ga spodbudili, naj jih začne izdelovati tudi za druge. Zanimanja za rokodelsko izdelane igrače je bilo že po dobrem letu dni toliko, da je to postal njegov osnovni poklic. V svojem prostem času se ukvarja s preučevanjem zgodovine in zbira stare razglednice. Doma je z Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici in aktivno sodeluje pri različnih projektih kraja in župnije. Je tudi urednik in oblikovalec časopisa domačega kraja. Po izobrazbi je lesarski tehnik in komercialist. Z ženo Kristino, po poklicu učiteljico, pri svojih otrocih vzbujata zanimanje za kulturo in naravo.

Je bila odločitev, da zapustiš redno službo za nedoločen čas, ki predstavlja tudi finančno varnost, težka ali je bila to popolnoma naravna pot do izbranega poklica?

To je bila zame velika sprememba. Biti samozaposlen je velika odgovornost, ima pa tudi veliko prednosti. Sam lahko razpolagam s časom, določeno delo lahko premaknem na popoldanske ali jutranje ure. V zadnjih dveh letih sem veliko časa porabil za vožnjo na delo. Ta čas zdaj izkoristim drugače. Z izdelovanjem igrač tudi za druge sem pričel v začetku leta 2021. Zanimanja zanje je bilo veliko, zato sem najprej odprl popoldansko obrt. Nekaj časa lahko sočasno izvajaš dve dejavnosti, dlje časa pa ne, še posebej, če si želiš, da je delo opravljeno kakovostno in da ti ostane čas tudi zase, za družino. Mislim, da lahko z vsakim delom zaslužiš dovolj za preživetje, je pa pri tem potrebno premagati kar nekaj ovir: izdelki morajo biti kakovostni, potrebno je poznati in upoštevati zakonodajo, dobro je poznati tudi možnosti za razna sofinanciranja. Spremljati je potrebno objave razpisov in se povezovati v skupine, kot je SPOT in druge, ki nudijo pomoč in svetovanje, npr. pri trženju, vodenju podjetja in drugem.

Kdo vse ti pomaga pri delu?

Sprva sva začela sodelovati z bratom, ki ima mizarsko delavnico. Določene polizdelke pripravi on, žena mi pomaga pri pakiranju. V poletnem času, ko je bilo potrebno narediti v enem tednu več kot 600 igrač, smo delali vsi. Pomagali so mi mama, brat, svakinja in drugi. Takrat smo naredili res ogromno. To je bila tudi prelomnica, ko sem se odločil, da bo to moja edina služba. Več časa imam tudi za družino, zdaj, ko se je žena vrnila v službo, sem uvajal v vrtec najmlajšo. Lažje je tudi, kadar so otroci doma zaradi bolezni.

Zanimanja za lesene igrače je veliko, vendar je ogromno tudi ponudbe. Kaj dela tvoje igrače posebne, da pritegnejo starše in otroke?

Motivi igrač so predvsem slovenski. Med t.i. pretikankami so živali: lisičke in medvedi ter volki, ki jih imamo še posebej radi, saj so v vseh naših ljudskih pesmicah, pripovedih in basnih. Drugi razlog je ta, da so igrače trajnostne. Lesene igrače so izdelane v lokalnem okolju, z upoštevanjem okoljske regulative in niso pripeljane iz tujine. Pri tem vzpodbujam načelo kilometer nič. Lesene igrače naše delavnice so primerne za tiste, ki so kreativni, in tiste, ki so bolj tehnični. Nekatere igrače so več funkcionalne, narejene po sistemu »open play game«, ki omogoča veliko različnih načinov igre. Pri načrtovanju igrač sem sodeloval s specialno pedagoginjo Martino Jenko Mavrič, saj sem želel, da bi bile igrače prilagojene potrebam otrok.

Stare igrače so šle skozi sito časa in verjamem, da so obstale in se prenesle na nove generacije le najboljše. Ko raziskujem zgodovino in nastanek igrač po svetu, spoznavam, da so se pri vseh ljudstvih in narodih pri oblikovanju igrač večinoma zgledovali po naravi.

Koliko je vseh igrač tvoje delavnice?

V naši delavnici je nastalo skupaj nekje petindvajset igrač, to so Snežniške zverinice in Koprske beštije. To so pisane pretikanke, ki so primerne za vse starosti in s katerimi se otroci učijo pincetne prijeme, lahko pa so tudi za okras, saj so lepe, izdelane in pobarvane ročno. Izdelal sem tudi Kopitljačke, Pečeno lisico – slovensko družabno igro in nekaj skladank ter razne obeske, angelčke in ptičke.

Kateri motivi prevladujejo med tvojimi igračami?

Prvo leseno igračo sem izdelal za hčerko. To je bil možiček-kopitljaček, s katerim sem preusmeril pozornost v obdobju, ko so ji rasli zobki. Ta igrača še vedno krasi steno v naši jedilnici in je zanimiva tudi odraslim. Mislim, da je po izvoru še iz starega Egipta. Te stare igrače so šle skozi sito časa in verjamem, da so obstale in se prenesle na nove generacije le najboljše. Zdaj, ko več raziskujem zgodovino in nastanek igrač po svetu, spoznavam, da so se pri vseh ljudstvih in narodih pri oblikovanju igrač večinoma zgledovali po naravi. Motivi igrač so bili nekoč predvsem iz kmečkega življenja, iz sveta živali. Danes, ko večina ljudi živi v mestih in so dopoldan v šoli in službi, popoldan pa spet znotraj stavb in pri drugih vodenih aktivnostih, nimamo več stika z naravo in okoljem. V ponudbi igrač na trgu so pogosto v trendu izbrani junaki iz filmov in risank, drugega pa ni moč dobiti. Med mojimi igračami je zato veliko živali, izdelal sem lisičji brlog, ulice in hiške. Ideje jemljem tudi iz mojega otroštva, saj sem se v očetovi delavnici pogosto igral z ostanki lesa, sestavljal sem hiše in mesta.

Meniš, da se otroci današnjega časa še znajo igrati?

Starši v zadnjem času ne vedo več, kaj naj delajo s svojimi otroki in jih že prepogosto vodijo na številne vodene prostočasne aktivnosti, zmanjka pa jim prostega časa. Opažam, da se otroci res manj igrajo samostojno. Nenehno sprejemajo tudi ogromno sporočil iz družabnih omrežij, igric in risank. Nisem pristaš tega, da otroci ne smejo gledati risank, a v risankah žal ni več veliko življenjskih naukov in usmeritev. Svojim otrokom zato večkrat predvajam stare risanke, kot na primer Palček David. Stare risanke imajo še pomembne note o naravi, vrednotah. Današnje igrice od otrok predvsem zelo veliko zahtevajo in nakazujejo, katere materialne stvari bi moral otrok imeti, kar pa ni prav. Otroci naj ne bodo zasuti z igračami. V množici igrač otrokom ni nič več zanimivo. Igrač naj bo malo, te pa naj bodo skrbno izbrane, kakovostne in trajnostne.

Starši v zadnjem času ne vedo več, kaj naj delajo s svojimi otroki in jih že prepogosto vodijo na številne vodene prostočasne aktivnosti, zmanjka pa jim prostega časa. Opažam, da se otroci res manj igrajo samostojno.

Vsak otrok je unikat in mora svoje veščine in spretnosti razvijati po svoje. Nekateri otroci že ob pogledu na igračo sami razvijejo svoj sistem igre, drugim je potrebno dati izhodišče, nekateri pa bodo morda igrače imeli samo za okras na polici. Otroke v pripravi na šolo danes starši učijo pisati in brati, ne znajo pa držati svinčnika, premalo se igrajo in preko igre razvijajo. Ob igri, tudi z lesenimi igračami, urijo ročne spretnosti in koncentracijo. Če želijo postaviti stolp, morajo biti za dosego tega cilja vztrajni.

Za igrače si prejel tudi številne certifikate in priznanja. Katerega si najbolj vesel?

Vse igrače morajo biti izdelane skladno z zahtevami o varnosti igrač. Materiali morajo biti pravilno označeni, iz izbranih barv in materialov. Najprej se z njimi igrajo moji otroci, ti jih preizkusijo prvi. Strokovna komisija pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, pod vodstvom etnologa prof. dr. Janeza Bogataja, je mojim igračam: Kopitljačem, Snežniškim zverinicam in Koprskim beštijam podelila certifikat »Rokodestvo Art&Craft Slovenija«. Strokovna komisija projekta LIFE DINALP BEAR je otroškim lesenim montessori Snežniške zverinice podelila tudi certifikat »Medvedu prijazno«.

Otroci naj ne bodo zasuti z igračami. V množici igrač otrokom ni nič več zanimivo. Igrač naj bo malo, te pa naj bodo skrbno izbrane, kakovostne in trajnostne.

Posebej pa sem vesel bronastega priznanja za Lisičji brlog, ki sva ga razvila skupaj z Martino Jenko Mavrič, specialno pedagoginjo. Priznanje sva prejela na izboru inovacij regijske območne enote Gospodarske zbornice Slovenije. Lisičji brlog krepi tako večje mišice rok, kot fino motoriko in propriocepcijo prstov ter izredno pomembno integracijo oko – roka. Pomembna spretnost, ki jo razvija ta igra, je vidno sledenje, saj mora otrok z očmi spremljati kotaljenje kroglice. Ob tem se krepijo mišice oči, ki so pomembne za tekoče in natančno branje. Za strokovne delavce je le-ta lahko dober diagnostični pripomoček za ugotavljanje, katera možganska hemisfera je pri otroku dominantna.

Kje lahko najdemo tvoje igrače?

Lesene izdelke predstavljam na spletni strani domaceigrace.si in na družbenih omrežjih, predvsem Instagramu. Socialna omrežja imajo mnoge pomanjkljivost, saj tam marsikdo objavlja mnenja, ki jih sicer ne bi izrekel. Prednost teh omrežij pa je ta, da omogočajo povezavo celotnega sveta. Tako naročila prejemam tudi iz tujine. Poleg tega sodelujem še z družino v Novi Gorici, ki ima v ponudbi svoje trgovine »Malih nog na okrog« tudi druge podobne igrače.

Si oče štirih otrok, kako se pri vas najraje igrajo otroci?

Včasih slika pove več, zato delim nekaj družinskih fotografij. Igrače lahko najdemo tudi v naravi. Največja umetnost je nekaj ustvariti iz tega, kar najdemo pri roki.

Narava je naša velika učilnica. Igra z naravnimi materiali otroke vodi v raziskovanje pojmov povezanih s težo, prostornino in časom. Ko ustvarjajo in gradijo, rasejo in se razvijajo, hkrati pa občudujejo bogastvo ter raznolikost narave. Naj bo takšne igre še veliko!