Prijazna vzgoja – drugič

Thumbnail

Prijazna vzgoja je krivec za to, da je stanje v družbi takšno, kakršno je, svarijo strokovnjaki. Nedavno nazaj sem poslušala predavanje slovenske antropologinje, ki je opozarjala na pasti prijazne vzgoje.

Prijazna vzgoja naj bi bila po njenem mnenju tista, s katero smo zavozili današnje generacije otrok in mladine.

Ker mi ni šlo v račun, kako lahko s prijaznim pristopom otrokom škodujemo, sem pozorno poslušala, da bi odkrila, v čem je težava. In bolj ko sem poslušala, bolj zmedeno mi je vse skupaj delovalo.

Omenjala je pozitivno vzgojo, dejansko pa je govorila o permisivni vzgoji. Pa to ni bil osamljen primer. Že večkrat sem namreč poslušala kritike na račun pozitivne vzgoje, ki pa so se dejansko vse nanašale na permisivno vzgojo. Takšno pavšalno podajanje mnenj s strani strokovnjakov me zelo moti, saj bi od njih pričakovala, da različne načine vzgoje ločijo med seboj.

Kaj je pozitivna vzgoja?

Pozitivna vzgoja temelji na tem, da do otroka pristopamo na sočuten, prijazen in spoštljiv način. Pozitivna vzgoja ne pomeni, da otroka ne usmerjamo in da mu ne postavljamo meja. Pomeni pa, da mu omejitve postavimo, ko je to potrebno, da za njimi stojimo in jih postavimo na spoštljiv način. Z drugimi besedami povedano: postavljamo mu omejitve, za katere smo res prepričani, da jih potrebuje in so zanj dobre, in ne zgolj zato, ker so takšna pričakovanja okolice.

Pozitivna vzgoja temelji na ljubezni, saj se starš zaveda, da bo tisto, kar bo otroku dal, potem tudi prejel nazaj.

Vzgoja je stvar srca in ne metode.

Kaj je permisivna vzgoja?

Za permisivno vzgojo velja, da starši otroku vedno vse dovolijo. Otrok je brez omejitev, starši mu ne postavljajo nobenih zahtev. Njegove želje postanejo zahteve, ki jih starš mora izpolniti. V svoji družini se ne nauči dajanja, ampak zgolj prejemanja. Starši otroku ne postavljajo zahtev, saj se bojijo, da jih ta ne bo imel rad.

Permisivna vzgoja ni vzgoja iz ljubezni, pač pa gre za vzgojo iz strahu. In takšna vzgoja vodi v zanemarjenost, posledice pa so lahko enake kot pri avtoritarni vzgoji.

Je ljubezni in prijaznosti lahko preveč?

Današnji otroci so razvajeni, brez občutka za soljudi in brez upoštevanja avtoritete. Po mnenju nekaterih strokovnjakov naj bi bil razlog v tem, da starši dajejo otrokom preveč ljubezni in premalo zahtev. Vendar ali lahko s tem, da smo ljubeči in prijazni, otroku res škodimo?

Svojemu otroku ne morete dati preveč ljubezni. To je nemogoče. In zato ljubezen tudi ne more nikoli biti razlog za »grdo obnašanje«.

Ali je lahko zahtev premalo? Ja, lahko jih je. Vendar kaj je pravo merilo? Vsak starš, ki je v stiku s svojim otrokom, ve, kaj otrok zares potrebuje. Tak starš bo otroku tudi znal postaviti tiste zahteve, ki se mu zdijo smiselne in potrebne. Vendar ni nujno, da so zahteve, ki so potrebne za eno družino, potrebne tudi za drugo. In tudi znotraj družine ni nujno, da so zahteve, ki so potrebne za enega otroka, potrebne tudi za drugega. Npr. odhod v posteljo: Če triletnik postane okoli osme ure zvečer utrujen, pomeni, da mora v posteljo. Torej ga bomo dajali spat okrog osme ure. Vendar ne zaradi »pravila«, pač pa zato, ker so takšne njegove potrebe. Drug triletnik ima morda drugačne potrebe in zato zanj zahteva o odhodu v posteljo ob osmi uri ni smiselna.

Kaj ima vzgoja otrok skupnega z vzgojo psov?

V prejšnjem komentarju Prijazna vzgoja –prvič sem pisala o prijazni vzgoji psov. Ne zato, ker bi želela enačiti živali in ljudi. Pač pa zato, ker sem se v obeh primerih srečala s povsem enakimi kritikami prijazne vzgoje. In v obeh primerih se je izkazalo, da so kritike neosnovane. Kritike so bile dejansko posledica nepoznavanja načina vzgoje in pripisovanja določenih značilnosti, ki pa so dejansko sestavina permisivne vzgoje, ne pa pozitivne vzgoje.

In čeprav so otroci in psi različni in čeprav do njih pristopamo različno, pa je v obeh primerih ključno to, kakšno držo zavzamemo kot starši oz. vodniki.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja