Ko nekoč dobri prijatelji postanejo starši, se včasih nekatera prijateljstva nekoliko ohladijo. Pa je za to res krivo samo pomanjkanje časa?
Odkar sva z možem poročena, z zanimanjem opazujeva, kaj se dogaja z najinimi prijateljstvi. Že poroka je prinesla zanimive spremembe, toliko večje pa so prišle z rojstvom otrok. Nekatera prej tesna prijateljstva so počasi in nekoliko nepričakovano zbledela, na novo rodila ali okrepila pa so se nekatera druga, ki jih prav tako nisva pričakovala. Seveda so bili pri vsem skupaj ključni skupni interesi, vrednote, podoben življenjski slog, otroci iste starosti, poročenost/samskost … Kot bi človek pričakoval. Nekaj drugega pa je bilo nepričakovanega …
Ko so ena osrednjih tem pogovorov začeli postajati otroci (čeprav se trudimo, da ne bi bili edina tema, in včasih nam celo uspeva), pa sva začela opažati še nekaj drugega. To, da smo se kar naenkrat znašli na nadvse občutljivem in spolzkem terenu in da so lahko prav starševske teme nekakšen preizkusni kamen trdnosti prijateljskih vezi. Opazila sva, da so nas lahko na videz nepomembne razlike v tem, kako negujemo svoje mladičke, postopno začele odtujevati … Ali pa sva se kar naenkrat počutila bliže s tistimi, ki so živeli podobno starševsko filozofijo. Čisto nehote. In včasih prav frustrirajoče.
Navidez banalno ima veliko moč
Zakaj? V čem je tolikšna moč teh na prvi pogled skoraj banalnih tem? Kako kdo doživlja porod, kako gleda na dojenje, spanje, stik z dojenčkom, varovanje, zdravljenje, cepljenje, uvajanje goste hrane, kaznovanje, odvajanje od plenic, kakšne plenice uporablja in kakšne igrače, katero otroško opremo, koliko komplicira … Mar je vse to res tako pomembno, da zbližuje ali odtujuje? Mar niso to gole praktikalije?
Očitno ne. Vsaj ne danes, v času, ko je tudi starševstvo postalo eno od področji nepregledne množice izbir, ko je vedno manj stvari samoumevnih in »podedovanih«, vedno več pa jih moramo skrbno preučiti, zavestno izbrati, premišljeno živeti … in nazadnje za njimi stati. Poglejte samo, koliko je starševskih priročnikov, revij in portalov!
V času, ko prvim letom življenja pripisujemo še posebej velik pomen, pa ima vsaka drobna izbira še toliko večji pomen in težo. In nalaga staršem še večjo odgovornost. Poleg tega z vsako drobno izbiro izgrajujem del lastne identitete in nekaj sporočam v svet.
Kaj je v ozadju?
Za kaj v resnici gre, pa mi je postalo še bolj jasno, ko sem naletela na članek o tej temi iz New York Timesa, v katerem avtorica Judith Warner pravi: »Nič ne more potopiti prijateljstva tako, kot ga lahko potopijo starševske razlike. Včasih so nestrinjanja surova in dramatična in vodijo v prepire in izbruhe. Večinoma pa so subtilna in neizrečena in počasi spodjedajo nekoč trdna prijateljstva. Pogosto izvirajo iz nejasnega občutka izdajstva ob tem, da se je prijatelj s prihodom otrok spremenil in razblinil naše predstave o tem, da deliva skupne vrednote in cilje glede tega, kako živeti in kdo biti.«
V ozadju namreč tičijo naša globoka prepričanja in močna občutja, v katerih nihče od nas noče biti obsojan. Ker vsak od nas dela najbolje, kar zna in more, v najboljši veri, da ravna prav. Ali da preprosto ne zmore drugače.Ne glede na to, kako razumevajoči skušamo biti ob soočanju z razlikami v pogledih in ravnanjih, ne glede na to, kako obzirno se izražamo, starševska nestrinjanja lahko zarežejo globoko. V ozadju namreč tičijo naša globoka prepričanja in močna občutja, v katerih nihče od nas noče biti obsojan. Ker vsak od nas dela najbolje, kar zna in more, v najboljši veri, da ravna prav. Ali da preprosto ne zmore drugače. Ali noče. Ampak z razlogom! Kajti, nihče od nas se ne moti (pa čeprav vsi priznavamo, da smo nepopolni starši in da popolnosti niti ne iščemo)! Gre vendar za naše otroke … In za naš pogled na svet.
Warnerjeva v svoje članku opozarja tudi na teorijo psihoanalitičarke Selme Fraiberg, ki pravi, da se na določenih področjih starševstva – hranjenje, odvajanje od plenic in discipliniranje – skrivajo močni čustveni sprožilci, ki razkrivajo tudi rane iz našega lastnega otroštva.
»Dojeni nasproti hranjenim po steklenički, polnozrnato proti belemu, pralne plenice proti tistim za enkratno uporabo – za veliko mater odločanje o tem dobiva težo političnih, moralnih in etičnih drž,« tako Warnerjeva citira avtorico knjige o današnjem materinstvu, Claire Dederer. Tudi ona je prepričana, da mnogo današnjih starševskih praks izvira iz ran, ki so jih dobili današnji starši še kot otroci v svojih nestabilnih družinah v 70-ih letih prejšnjega stoletja.
Beg pred negotovostjo?
Poleg tega pa razlike v pogledih odpirajo še eno bolečo rano sodobnih staršev – negotovost in nezaupanje v lastne starševske sposobnosti. Kljub globoki veri v to, da ravnam prav, lahko soočenje z drugačnim pogledom v meni zaseje dvom ali negotovost ali občutek nesposobnosti, nezadostnosti, nemoči. »Česa vse ona ne počne za svoje otroke, blazno se trudi … a jaz tega ne zmorem. Bodo moji otroci kljub temu v redu?« »Zdi se mi, da pretirava … ampak mogoče pa jaz vseeno naredim premalo.« »Kako oni to jemljejo zlahka! A mogoče midva preveč komplicirava?«
S spraševanjem, preverjanjem in prečiščevanjem lastnih starševskih drž seveda ni nič narobe, dokler ob tem ohranimo občutek o lastni zmožnosti biti dobri starši. Če pa namesto tega po soočenju z drugačnim v nas ostaja občutek zmedenosti in nemoči, pa se bomo zelo verjetno v prihodnje takšnim soočenjem izogibali. In če nas s tem posebej soočajo ravno naši prijatelji, se bomo izogibali njim …
Kako ohraniti prijateljstva?
Morda samo zavedanje o vsem tem ne bo rešilo naših prijateljstev, pomaga pa lahko. Zato imejte naslednjič pred očmi to, da pogovor o plenicah, dojenju in kahlici ni samo pogovor o praktičnih vidikih tega, ampak je morda pogovor o marsičem globokem in pomembnem, kar se skriva za njimi. In če si upate, se soočite prav s tem … med prijatelji to ne bi smelo biti pretežko. Ali pač?
Lahko pa namesto tega včasih pozornost raje preusmerimo v sadove naših prizadevanj in filozofij – v naše otroke, ki jim je precej vseeno, ali se pulijo za z naravnim oljem premazano leseno ali pa kričeče pisano plastično igračo. Preprosto lepo in izzivalno jim je biti skupaj!