Pravila v družini ≠ pravila v vrtcu

Thumbnail

Kaj so pravila v vzgoji? Zakaj pravila? Katera pravila? In ali se morajo družinska pravila skladati s pravili zunaj doma ali ne?

Negotovost glede pravil

Starši se pogosto sprašujemo, koliko pravil je otrokom smotrno postavljati, katera pravila so najpomembnejša ter predvsem, kako strogo oz. dosledno se moramo starši teh pravil držati. Kaj to za otroka pomeni? Skrbi nas, da bomo, če bomo v pravilih popuščali, otroka zbegali, da nam ne bo sledil in nas ne bo ubogal. Namesto mi njega nas bo vodil on in nam bo »zrasel čez glavo« …

Kaj so torej pravila? Zakaj pravila? Katera pravila? In ali se morajo družinska pravila skladati s pravili zunaj doma ali ne?

Ni starševstva brez napak – je le spoznanje, priznanje ter kesanje, da nekaj ni bilo v redu, in moč, da to spremenimo.

Pravila doma

Starševstvo ne pozna pravil, ki bi veljala ali celo delovala kar na splošno v vsaki družini in tudi ne pri vsakem otroku. Zato so pravila tema, ki v starševstvu sproti zori in se tudi spreminja. Spreminja se z leti zorenja staršev ob otroku.

Pravila se spreminjajo na podlagi izkušenj, ki so jih imeli starši ob otroku. Spreminjajo se tudi na podlagi napak, ki so jih starši ob otroku naredili in kasneje začutili ali dojeli, da določeno pravilo morda ni imelo smisla ali pravega učinka. Pravila se spreminjajo tudi zaradi razvoja otroka samega.

Ni starševstva brez napak – je le spoznanje, priznanje ter kesanje, da nekaj ni bilo v redu, in moč, da to spremenimo. Tako starševstvo se lahko neprestano razvija, otroci pa ob takih starših čutijo, da niso popolni, so pa zato iskreni do sebe in do otrok. Otroci ob njih čutijo, da so vredni starševskega razvoja ter neprestanega poglabljanja v njihovo notranjost, počutje ter razvoj.

Nikoli ne postavljamo pravil, v katera ne verjamemo ali jih ne razumemo.

Pravila moramo razumeti

Edino pravilo glede pravil je, da jih moramo kot starši razumeti. Zato nikoli ne postavljamo pravil, v katera ne verjamemo ali jih ne razumemo. Pogosto se zgodi, da (morda nezavedno) prenesemo pravila iz prejšnje generacije ali pa kar na splošno uveljavljena pravila (ali se po postelji skače, ali se lahko je na kavču, ali se pozdravi vsakega, ki pride na obisk, ali se igrače obvezno posoja ali ne, ali mora otrok zaspati sam ali so starši ob njem …).

Prevzemanje pravil se pogosto zgodi iz strahu, da naši otroci ne bodo dovolj dobro vzgojeni, dovolj vljudni, dovolj samostojni. Ta strah je odveč, saj pravil, ki jih nismo ponotranjili niti starši, ne morejo ponotranjiti otroci. Zato v teh primerih ubogajo bolj iz strahu kot pa iz razumevanja in spoštovanja.

Pravila v vrtcu in šoli

V vrtcu in šoli je pomen pravil nekoliko drugačen. Potrebno je namreč zagotoviti mirno delovanje in počutje posameznika v okolju, kjer je odnosov zelo veliko. Poleg tega so določena pravila namenjena tudi povečani varnosti. Ta pravila morajo biti zelo jasna in predstavljena na način, da jih otroci lahko razumejo.

Otroci se postavljanja mej v zunanjem svetu naučijo na zelo naraven in pogosto tudi sproščen način, saj je način življenja in delovanja drugačen. Vendar je velika prednost, če ta zunanja pravila razumemo tudi starši. Le tako jih bomo znali pojasniti tudi otroku in ga spremljati na poti sprejemanja teh pravil ter sledenja le-tem.

V primerih, ko starši pravil ne razumemo, otroke veliko teže pomirimo.Izberimo okolje, kjer se dobro počutimo

V primerih, ko starši pravil ne razumemo, otroke veliko teže pomirimo. Pred tem se lahko že v naprej zavarujemo oz. sebi in otrokom olajšamo življenje v odnosih ter tudi počutje. To naredimo tako, da otroka vpišemo v vrtec ali k vzgojiteljici, ki nam vzbuja občutek varnosti, zaupanja in sproščenosti. Če temu ni tako, smo negotovi, razdvojeni med pravili vrtca ali šole in počutjem otroka ter zato nezadovoljni in nesproščeni.

V primeru, da vrtčevskih oz. šolskih pravil ne razumemo ali se z njimi celo ne strinjamo, lahko prav tako kot starši otroka vseeno umirimo in mu stvar razložimo ter približamo razumevanju glede na njegove kognitivne ter čustvene zmožnosti. Včasih nam pri tem pomaga pogovor z vzgojiteljico/učiteljico, da sami bolje razumemo ozadje in odločitev za določena pravila ter potem laže najdemo besede, s katerimi otroka opremimo, kako naj se znajde v svetu, kjer se ne počuti najbolje. Lahko npr. rečemo, da vidimo, da otroka to zelo moti, živcira in jezi ter da tudi sami ne vemo, zakaj se vrtcu/šoli to zdi pomembno, a lahko skupaj poiščeta način, kako bo v tem laže preživel.

Ključno je razumevanje v družini

Zunanja pravila otrok ne determinirajo in ne obremenijo tako močno, če jim jih pomagamo razumeti ali jih opremimo, kako naj se znajdejo tako, da jim bo laže, pri čemer bodo pravila še vseeno spoštovali. Večinski del notranjosti se otroku izgrajuje v družini. Če smo lahko starši do otroka rahločutni, razumevajoči, fleksibilni v postavljanju in spreminjanju pravil, bo otrok vedno vedel, da je sprejet in vreden. Tisto, kar čuti in misli, je pravilno, čeprav vsi ljudje v zunanjem okolju tega včasih ne razumejo ali pa samo ne zmorejo upoštevati.

Prekopirana zunanja pravila nikoli ne morejo biti boljša od iskrenih starševskih pravil, četudi navzven izgledajo »čudna«.Otroci čutijo, da živijo v dveh ali celo več svetovih (dom, vrtec, babice …) in da povsod vladajo drugačne omejitve. Znotraj vseh se bodo znašli na svoj način, zato nam ni treba skrbeti, da bi morali pravila poenotiti ali prilagajati na zunanje okoliščine. Najbolje za otroke in za starše je, da z njimi v miru živimo tako, kot sami čutimo, da je zanje najbolje. Da jih vodimo v življenje na podlagi stalnega poglabljanja vase in v njih in ne na podlagi pravil, ki jih je določil nekdo od zunaj.

Prekopirana zunanja pravila nikoli ne morejo biti boljša od iskrenih starševskih pravil, četudi navzven izgledajo »čudna«.

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.