Prah si in v prah se povrneš – a to ne velja za vse

Foto: WikiCommon

Ko smo lani poleti preživljali svoj dopust v sosednji Italiji, nas je pot zanesla tudi v mesto Lucca, ki je sicer poznano po nedotaknjenem obzidju iz obdobja renesanse. Mi pa smo ga obiskali z drugim namenom. V baziliki San Frediano je namreč tudi kapela svete Cite, priljubljene svetnice v Lucci, ki je tudi zavetnica moje hčerke. In sveta Cita je ena izmed tistih svetnic, katere truplo po smrti ni strohnelo.

Čeprav se zdi nenavadno, pa to še zdaleč ni edini takšen primer. Med svetniki poznamo številne, katerih trupla so ostala nedotaknjena.

Kaj se dogaja po smrti?

Iz znanstvenih dokazov vemo, da se naša telesa po smrti začnejo zelo hitro razkrajati.

• Prva stopnja, t.i. avtoliza, se začne takoj po smrti.
• 24 do 72 ur po smrti se razgradijo notranji organi.
• Tri do pet dni po smrti se začne telo napihovati, iz ust in nosu teče kri, pomešana s peno.
• Osem do deset dni po smrti se telo obarva iz zelene v rdečo, ko se kri razgradi in organi v trebuhu kopičijo pline.
• Več tednov po smrti izpadejo zobje in nohti.
• En mesec po smrti se začne telo utekočinjati.

Tako telo, zlasti notranji organi, po smrti hitro razpadejo. Pogoji v okolici lahko ta proces upoočasnijo.

Kaj je nedotaknjenost oz. nestrohnjenost?

Beseda nestrohnjen pomeni, da v celoti ali delno ni prišlo do razgradnje telesa po smrti. Nestrohnjena trupla so trupla tistih svetnikov, katerih telesa ali deli teles so po smrti čudežno ohranjeni in kljubujejo normalnemu procesu razkroja. Pojav ni pogost, a obstaja več kot 300 svetnikov, katerih telesa so bila izkopana desetletja ali celo stoletja po njihovi smrti in niso kazala znakov fizičnega razpada.

Po katoliškem izročilu svetniki, katerih telesa so ostala nedotaknjena, pričujejo za resnico vstajenja telesa ob koncu časov.

Pogoj za dokaz nedotaknjenosti pa je, da telo ni bilo namerno ohranjeno v takšnem stanju, npr. z balzamiranjem, ali pa nenamernim naravnim vzrokom, kot je npr. mumifikacija.

Pri nestrohnjenih truplih je koža mehka in udi prožni, prav nič podobni suhim skeletnim ostankom mumij. Tega pri mumificiranih in balzamiranih truplih ni. Ta postanejo toga in trda.

Pri nedotaknjenih truplih svetnikov ni bilo storjeno prav nič za ohranitev njihovih teles. Pravzaprav so bili nekateri od njih prekriti z živim apnom, ki bi moralo zlahka uničiti morebitne človeške ostanke. Mnogi med njimi oddajajo tudi sladek, nezemeljski vonj, drugi pa tvorijo kri ali olja, ki kljubujejo kakršni koli znanstveni razlagi.

Po katoliškem izročilu svetniki, katerih telesa so ostala nedotaknjena, pričujejo za resnico vstajenja telesa ob koncu časov.

Sodobna znanost postavlja nestrohnjene svetnike v status mumij in se pretvarja, da lahko vse razloži. Vendar kako bodo razložili, da je leto in pol po smrti svetega Frančiška Ksaverija zdravnik vtaknil prst v eno od svetnikovih ran in ob izvleku je na prstu našel svežo kri? Ali ko so nekaj mesecev po smrti svetemu Janezu od Križa amputirali prst in je iz rane začela teči kri? Ali pa primer svetega Nikolaja Tolentinskega, čigar roke so v zadnjih 400 letih pogosto krvavele? Ali pa primer svetega Charbela, kjer je po njegovi smrti iz groba izžarevala močna svetloba, ko so truplo nekaj let po smrti izkopali, pa so opazili prisotnost dišečega sladkega vonja?

Dar netrohljivosti, bodisi delna ali popolna ohranitev telesa ali njegovih delov dolgo po smrti, v nekaterih primerih tudi na stotine let, je poseben božji dar. Običajno to ugotovijo, ko so telesa svetnikov izkopana kot del postopka kanonizacije.

Pogosti pomisleki

Pogost pomislek proti nedotaknjenosti je ideja, da je moralo biti telo bodisi namerno ohranjeno, kar je praksa že od antičnih časov, bodisi so razmere v grobu dopuščale naravno ohranitev.

Izvedenih je bilo nekaj znanstvenih preiskav, ki so želela priti resnici do dna. Tako so npr. v Italiji raziskali primer svetnice Margarete iz Cortone iz 13. stoletja, kjer so ugotovili, da je bila po smrti deležna obsežnega balzamiranja in drugih posegov, kar naj bi zahtevali njeni privrženci. Isti znanstveniki pa niso mogli najti niti sledu človeškega posega pri sv. Citi, prav tako svetnici iz 13. stoletja.

Novejši primer napačne predstave je primer blaženega Carla Acutisa. Fotografije na spletu so povzročile kar nekaj zmede. Škof Domenico Sorrentino je pojasnil, da čeprav je telo Carla Acutisa na fotografijah videti nedotaknjeno, je to posledica uporabe silikonske rekonstrukcije njegovega obraza. Truplo blaženega Carla so ob izkopu, 14 let po njegovi smrti, našli v normalnem stanju razpadanja.

Nestrohnjena trupla so trupla tistih svetnikov, katerih telesa ali deli teles so po smrti čudežno ohranjeni in kljubujejo normalnemu procesu razkroja.

Nekoč je Cerkev sprejemala nedotaknjenost trupla svetniškega kandidata kot enega od čudežev, potrebnih za kanonizacijo. To prakso so kasneje ukinili, saj nedotaknjenost trupla še ni znak svetništva. Trupla mnogih svetnikov in blaženih, ki so sledila običajnemu procesu povrnitve »v prah«, so za namen javnega čaščenja odeli voščene ali silikonske maske, kot je bilo to v primeru Carla Acutisa.

Kako izgleda nestrohnjeno telo?

Ni vsak svetnik, katerega truplo je ocenjeno kot nestrohnjeno, videti takšen, kot bi še včeraj hodil po zemlji. Pri številnih svetnikih so ohranjeni samo določeni organi, ki niso doživeli razkroja, ali določen del telesa. V takšnih primerih morda niti ne pomislimo, da je truplo določenega svetnika nestrohnjeno, dokler ne ugotovimo, da je konkretno telo mrtvo že stoletja in bi v resnici moralo biti že prah.

Telesa katerih svetnikov niso propadla?

Sveta Cecilija je verjetno prva svetnica, za katero je znano, da je njeno telo netrohljivo, vendar je trupla teh svetnikov mogoče najti marsikje po vsem svetu.

Nekaj takšnih primerov iz naše bližine:

1. Sv. Silvan (350) – Dubrovnik, Hrvaška
2. Sv. Anton Padovanski (1231) – Padova, Italija
3. Sv. Klara Asiška (1253) – Assisi, Italy
4. Sv. Cita (1272) – Lucca, Italija
5. Sv. Katarina Sienska (1380) – Siena, Italija
6. Sv. Rita (1457) – Cascia, Italija
7. Sv. Frančišek Ksaverij (1552) – Goa, Indija
8. Sv. Janez Vianej (1859) – Ars, Francija
9. Blaženi Papež Pij IX (1878) – Bazilika sv. Petra v Vatikanu
10. Sv. Bernardka Lurška (1879) – Nevers, Francija
11. Sv. Janez Bosco (1888) – Turin, Italija
12. Sv. Papež Janez XXIII (1963) – Bazilika sv. Petra v Vatikanu
13. Sv. Pater Pij (1968) – San Giovanni Rotondo, Italija