Poznava več parov, ki se trudijo zanositi, kot pa tistih, ki jim “uspe iz prve”

Foto: Shutterstock

Močno se zavedava, da ni samoumevno, da imava danes v naročju dva otroka. Hkrati sva tudi neskončno hvaležna, da sva se že v študentskih letih srečala s FertilityCare. Če se ne bi, bi bilo na današnji dan verjetno precej drugače.

Najini začetki

Nikoli si nisem sebe predstavljala v vlogi mamice. Nisem niti želela preveč razmišljati o tem. Včasih sem nekje v tišini svojih misli tudi pomislila, da mi pa mogoče ne bo dano, da bi imela otroke. “Ampak zdaj sem študentka in vse to je še daleč,” sem si takrat mislila. S fantom sva se spoznala v študentskem domu in čez dva tedna že začela hoditi. Preden sva “uradno” razglasila prijateljem, da sva skupaj (kar so prijatelji začuda že vedeli pred nama ;)), sem bodočemu možu resno rekla: “Jaz bom začela hodit s teboj samo, če bo to zares-zares. Za vedno. Za krajšo zvezo jaz ne bi zapravljala dragocenega časa.” Bodoči mož je takrat seveda zaljubljeno pokimal (dejansko se ne spomni, da bi mu jaz kdaj to rekla, khm). Študentska leta so bila pestra, polna obveznosti ter hkrati aktivnosti, ki so naju veselile. Rada sva obiskovala predavanja, življenjska pričevanja ter si nabirala znanja, kako izboljšati najin odnos. Tako sva naletela tudi na tematiko plodnosti.

Študenta, ki razmišljata o zaščiti, spoznata pa plodnost

Bolj iz firbca sva se prijavila na uvodno FertilityCare srečanje. Malo nama je bilo nerodno iti, vendar sva tam ostala odprtih ust. Midva sva šla na to, da bi izvedela “kako NE zanositi”. Tam pa je bilo polno parov, ki bi dali vse, da bi lahko imeli otroka. Nekateri jih sploh niso mogli imeti, ali pa so imeli enega in so se trudili za naslednjega. Spet drugi so imeli za sabo spontane splave. Marsikdo je bil že na vseh možnih bioresonancah, pri alternativcih, najboljših ginekologih samoplačniško, na dietah, prehranskih dodatkih … V glavnem, nikoli prej nisem na kupu videla toliko ljudi, ki bi tako hrepeneli po otroku. Od prej sem bila navajena predavanj o ženskih ciklih, kjer smo vedno zavijali z očmi, v šoli smo poslušali o kondomih in ostalih vrstah kontracepcije … Tu pa je bilo ravno drugače. Očitno “real-life” ni tak, kot mi je bil do sedaj prikazan.

Po uvodnem srečanju nisva dolgo odlašala. Predvsem moj fant je spodbujal, da se prijaviva na individualna svetovanja. Rekel je, da on ne misli po poroki uporabljati “drugega”, meni pa tudi ne bo pustil jemat kontracepcijskih tablet, ker “nisem bolna”.

Prvo srečanje je bilo obetavno! Svetovalka naju je s svojim čudovitim pristopom in karakterjem očarala. Preko nje sva spoznavala cikel in kako po Fertility metodi zabeležiti vse znake. Na začetku nama je bilo čudno izgovarjanje teh izrazov, kot npr. “sluz, spolni odnos, poovulacijska doba …”. Z vsakim srečanjem nama je bilo manj neprijetno. Tudi sedaj sva hvaležna za kilometrine izražanja vseh teh intimnih besed, saj nama je bilo enostavneje o tem govoriti, ko sva začela živeti skupaj.

Spoznavanje lastnega cikla

Ob tako lepem spremljanju svetovalke se ni bilo težko naučiti metode. Plus je bil tudi to, da še nisva imela spolnih odnosov, kar ni dodatno oteževalo opazovanja ciklov. Vsak mesec smo se dobili in predebatirali najina vprašanja. Na začetku je bilo veliko na meni, da sem vsak dan sledila svojemu ciklu in bila pozorna na plodne znake. Fantove spodbude in njegovo zanimanje za moj ciklus so mi dajale moči in novih kril: “Kako ti gre opazovanje? Kateri dan cikla je danes? Lahko zdaj skupaj pogledava koledar?” Povezovalo naju je. Povezuje naju še zdaj.

Moji cikli so bili precej “šolski” in za trenutek se mi je zazdelo, da bo najino načrtovanje družine povsem enostavno. Svetovalka je ocenila, da sva dobro usvojila metodo in rekla, da lahko preostalo polovico srečanj, ki jih še imava v dobrem, izkoristiva po poroki oz. ko bova potrebovala.

Ko teorijo preizkusiš v praksi

Čas je tekel in prišel je najin poročni dan ter prvi meseci skupnega življenja. Metodo sva samozavestno in opolnomočeno uporabljala za izogibanje zanositvi. Po nekaj mesecih sva bila pripravljena, da bi sprejela novo življenje. Že v drugem ciklu naju je pričakal “plusek” na nosečniškem testu. Kakšno veselje! Vse najine misli so bile kar iznenada preusmerjene v malo bitje. Začela sva si preračunavati datum poroda in delati plane. S težavo sva zadrževala novico o našem novem članu; od veselja bi jo kar vsem povedala!

Po osmih dneh se je pojavila kri. Močna krvavitev. Seveda sva pomislila na izgubo, a vseeno je tlelo tudi upanje, da je mogoče otrok še živ in da bo vse v redu. Hudo nama je bilo. Sporočila sem svoji ginekologinji. Z ultrazvokom je potrdila, da utripa ni. Tudi po izvidu krvi v dveh zaporednih dneh smo videli, da hormon beta-HCG pada in da gre za spontani splav. Vse se je podrlo v hipu, kot bi se sesula hišica iz kart. Nič več zasanjanih misli o naši skupni prihodnosti; ostala sva sama.

Postopoma sva se sestavljala. Svojim primarnim družinam sva delila novico, da so postali babice/dedki/tete/strici otroku, ki je sedaj že v nebesih. Počasi sva v tej preizkušnji videla, da je bil to Božji dar. Da je ta otrok kljub temu del najine družine. Dala sva mu ime. Dobil je mesto v naši družini. Vsak dan sva ga pri molitvi prosila, naj prosi za nas. Težka izkušnja je počasi postajala svetla točka, iz katere sva črpala moč.

Bolečina spontanih splavov …

Meseci so tekli naprej. Minilo je že skoraj celo leto, vendar je vsak cikel spet prišla menstruacija. Zakaj ne zanosiva? Kako da je zadnjič šlo tako hitro, zdaj pa kar ne moreva? Sto vprašanj v glavi. Odločila sva se, da je dovolj čakanja in pisala sva najini Fertility svetovalki, če se lahko dobimo. Pregledali smo moje cikle, analizirali, se pogovarjali … in ravno v tistih dneh se je spet pokazal “plusek”, po osmih dneh pa krvavitev. Ponovitev scenarija. Sedaj sem že vse vedela, kakšen bo postopek pri ginekologinji. Tokrat mi ni bilo tako hudo kot prvič. Postajala pa sem jezna. Zakaj lahko zanosim, ne pa donosim? Kaj mi koristi, če bom imela “sto” otrok, ki bodo vsi umrli v prvih tednih nosečnosti?!

Dala sva mu ime. Bil je najin, dragocen. Na pregledu je ginekologinja le skomignila z rameni in rekla, da gre očitno spet za spontani splav.

Ja in kaj sedaj?????

Ali mi ne bodo nič svetovali, kako naprej? Naj kar ves čas hodim sem s spontanimi splavi? Tik pred koncem pregleda sem vprašala: “In kaj lahko storim, da bi bil naslednjič uspešen izid? Lahko vi še kaj preverite, pregledate, predpišete?” Predlagala je, da bi ob naslednji zanositvi v začetnih tednih dodajala progesteron. Z ultrazvokom je opazila tudi majhno pregrado v maternici in svetovala, da bi jo ob morebitnem naslednjem spontanem splavu operacijsko odstranili.

NaPro svetovanje

Prišla sem domov s pregleda. Z možem sva odprla računalnik in začela pisati mail NaPro strokovnjaku. Bil je skrajni čas, da sva storila ta korak. Škoda, da ga nisva že prej, saj so leta kar tekla in tekla. Dogovorila sva se za termin in prišla na prvo srečanje. NaPro zdravnik naju je podrobno povprašal o celotni zdravstveni sliki, o družinski anamnezi, življenjskem stilu. Predložila sva tudi A3 liste, z zapisanimi menstrualnimi ciklusi vse od poroke naprej, in izvide, ki sva jih po njegovih navodilih že pred prvim pregledom morala opraviti.

Prvič sem se počutila, da me nekdo obravnava celostno. Čisto nasprotno kot naše zdravstvo. Kot v filmu smo skupaj pregledovali vso najino zdravstveno dokumentacijo in podrobne zapiske ob menstrualnih koledarjih. Gledal je, analiziral, spraševal, midva sva mu dajala še bolj podrobne informacije, da bi dobili kar se da ogromno “sliko”. Skupaj smo postavili načrt za prihodnje mesece. Začela se je akcija!

Najprej smo želeli čim bolj optimizirati cikel in postaviti čim boljše temelje za najino plodnost. Vsaka malenkost šteje, da dobimo kar se da dober cikel in s tem dobre pogoje za zanositev. NaPro zdravnik me je poslal še na nekaj specifičnih preiskav in mi predpisal zdravila. Izvid zdravniškega posveta je vedno poslal tudi moji osebni zdravnici in ginekologinji. Po treh mesecih smo se ponovno dobili in pregledali, kakšni so cikli. Bilo je odlično: dosegli smo, da je bila poovulacijska doba malo daljša. Sedaj se nisva več rabila izogibati zanositvi. Dogovorili smo se, da se slišimo čez 6 mesecev, če do takrat še ne zanosiva. Najbrž ne rabim poudariti, kako smo bili vsi srečni, ko se je že v prvem ciklu pokazal “plusek”? 🙂

Nosečnost in pozorno spremljanje razvoja

Ok, to je šele zanositev. Smo šele na štartu. Do donositve otroka je še dolga pot. Hitro sva sporočila NaPro zdravniku in ginekologinji, da sem noseča. Ginekologinja mi je predpisala tablete za progesteronsko podporo, merjenje hormonov pa se ji ni zdelo smiselno. NaPro zdravnik pa mi je svetoval spremljanje hormonov tekom cele nosečnosti, zato sem šla vsakih 14 dni samoplačniško v laboratorij. Vsak izvid sem mu posredovala in on je komentiral trend naraščanja hormonov za posamezni teden nosečnosti ter mi dal nadaljnja navodila, koliko hormonov je treba dodajati. Estradiol je bil že kmalu na začetku v nadpovprečnih vrednostih, tako da ga nisem več rabila kontrolirati. Večji izziv je bil progesteron, ki se je gibal pod povprečjem. Sledila sem navodilom glede dodajanja. Po 16. tednu nosečnosti so tudi vrednosti progesterona postale nadpovprečne, zato sem do konca nosečnosti hodila le še na preventivno kontrolo progesterona.

Rojstvo in sreča

Pa sva te pričakala, najin prvorojenec! Tretji otrok v naši družini, saj nas dva že spremljata iz nebes. Ko sva gledala nazaj, sva bila presenečena, kako malo je bilo potrebno. Dodajanje progesterona je bila očitno rešitev, da je nosečnost prišla čez tiste kritične začetne tedne. Pa seveda individualna obravnava, ko je zdravnik individualno spremljal najine izvide in nama dajal usmeritev za naprej.

Primer hormonskega izvida (pri prvem izvidu se je kmalu zgodil spontani splav, pri drugem izvidu pa smo prikrmarili do poroda)

Vsak par bi moral dobiti individualno obravnavo

Kako zelo dobrodošla bi bila individualna obravnava vsakega para posebej v našem zdravstvenem sistemu. Saj delno razumeva zdravstvo. Individualna obravnava bi bila verjetno predraga. Po drugi strani pa se sprašujeva, koliko € davkoplačevalci damo za številne postopke umetne oploditve, ki pripadajo vsakemu paru. Pa še uspešnost teh postopkov je kar nizka (npr. odstotek porodov na punkcijo je bil leta 2021 v UKC MB le 20,7%!).

Po hitrem izračunu opažava, da bi z NaPro načinom zdravljenja bistveno prihranili. Ampak komu je v interesu, da ne poznamo sebe? Da ne poznamo svojega cikla. Da ne vemo povedati, kdaj imamo ovulacijo. Da se več let trudimo zanositi, potem pa smo že v menopavzi oz. še prej v perimenopavzi, ko je za zanositev vse manj možnosti. Po drugi strani pa imamo za naše hišne ljubljenčke izjemno podrobna navodila, kako prepoznati in spremljati znake njihove ovulacije.

Kako malo vemo o svojem telesu

Zdi se nama žalostno. Sploh v tem času, ko lahko naštejeva več prijateljev in znancev, ki se trudijo zanositi, kot pa tistih, ki jim “uspe iz prve”. Kako idealno bi bilo, da bi se že ob samih začetkih naših ciklov, torej sredi osnovnošolskih let, naučili beležiti še teh par znakov. Običajno punce zapišemo le dneve z menstrualno krvavitvijo. Zakaj ne bi opazovale še naprej (suhe dni, dni s sluzjo, ovulacijo in potem spet suhe dni)? Iz spremljanja sebe bi postajale največji strokovnjak in zdravnik zase.

Sočustvujeva z našo nevednostjo, hkrati pa pozivava vse, da se izobrazimo! Čeprav nas nihče tega ni podučil, se angažirajmo sami. Naučimo se spremljati svoje telo in slediti svojemu ciklu, svoji plodnosti.

Že s samo nekaj majhnimi življenjskimi navadami (zmanjšanje vnosa kofeina, izogibanje alkoholu, kajenju, več gibanja, ne tesno oprijete hlače, izogibanje stresu…) lahko moški poveča kvaliteto spermiograma in s tem poveča plodnost para. Ob izboljšanju  življenjskega sloga se lahko v parih mesecih to zelo odraža v volumnu, številu in gibljivosti semenčic.

Dragoceno samoopazovanje

Tebi, draga ženska, je lahko cikel “ogledalo”, ko si preveč pod stresom in ne živiš zdravega življenjskega sloga. Iz tvojih zabeleženih ciklov lahko NaPro zdravnik zazna, da gre za policistične jajčnike, predrakave spremembe, prenizke vrednosti določenih hormonov in druge bolezni. Za par je to, da se naučita beležiti cikel izjemna investicija, saj lahko ob morebitnih težavah po poroki takoj izkoristita NaPro zdravljene (saj je FertilityCare metoda predpogoj za nadaljnjo zdravljenje).

In ali ni super, da znaš praktično do dneva natančno ugotoviti, kdaj bo prišla naslednja menstruacija, saj je poovulacijska doba vedno enako dolga (+/- 1 dan), medtem ko je predovulacijska doba lahko zelo različnih dolžin. Res je lepo in dragoceno, ko poznaš svoj cikel.

Vse več parov ima težave s plodnostjo, znanja o tem pa je malo …

Kmalu po rojstvu prvega otroka sva o najini izkušnji spontanih splavov in NaPro zdravljenja pričevala skupini srednješolcev in študentov. Eno izmed zastavljenih vprašanj na koncu pričevanja je bilo, če nameravava tudi ob naslednji zanositvi stopiti v stik z NaPro zdravnikom. Vprašanje me je presenetilo. O tem takrat še nisva  razmišljala. Ko je prišel čas, ko sva bila z možem ponovno odprta za novo življenje, sva se spomnila tistega vprašanja. Ponovno sva spisala mail NaPro zdravniku, ki naju je spremljal čez novo nosečnost. Danes drživa v naročju čudovito dete.

Ko gledava nazaj najino zgodbo, sva najbolj hvaležna za korak, da sva v tistem letu pred poroko hodila na FertilityCare svetovanja. Takrat nama tistih nekaj sto evrov ni bilo tako lahko dati od sebe, saj sva oba študirala in hkrati varčevala za poročni dan. Zdaj vidiva, da je bila to neprecenljiva poteza za najino zakonsko spolnost, kot tudi za našo družino.

Neplodnost, težave z zanositvijo in spontani splavi so tako zelo aktualna stvar. Vse več parov se danes bolj ukvarja s tem, kako imeti otroke, kot pa katero zaščito ali kontracepcijo uporabljati. Morda je sedaj res skrajni čas, da bi se v spolni vzgoji v šoli kot tudi doma, raje posvetili temu. Kaj lahko že kot osnovnošolec in srednješolec naredim za to, da bom otroke sploh kdaj imel.

Tudi starši in stari starši lahko naredimo kak korak naprej, tudi če sami tega znanja nismo imeli. Najbrž ni potreben komentar, da so vse manjše verjetnosti, da bomo nekoč babice in dedki, ker ima enostavno vse več parov težave z zanositvijo in srečujemo se z zmanjšano plodnostjo splošne populacije. Potrudimo se vsi, da si razširimo znanje na tem področju in spoznavajmo, kako čudovito smo ustvarjeni!