Poznate teh 16 socialnih veščin, ki naj bi jih osvojil otrok?

Thumbnail

Socializaciji in razvoju socialnih veščin dajemo starši in učitelji velik pomen. Kljub temu pa pogoste ne vemo prav dobro, česa točno naj bi se otrok v socializacijskem procesu sploh naučil.

Kakšen je socializiran posameznik?

Kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld socializiranega posameznika opiše takole: »Socializiran človek je posameznik z integriteto, ki jo je ob interakciji z drugimi sposoben obdržati, a je hkrati tudi sposoben sobivati v harmoniji z drugimi ljudmi.«

Temu primerne morajo biti seveda tudi socialne veščine. Teh je kar 20, identificiral pa jih je otroški psiholog Lawrence Shapiro. Oglejmo si jih 16, od manj zahtevnih, do tistih, ki so bolj kompleksne narave.

1. Vljudna interakcija in vljudna komunikacija

sta temelj spoštljivega in harmoničnega sobivanja v neki skupnosti oziroma družbi, ki se ju otrok  mora naučiti. Teh dveh veščin se otrok uči preko zgleda, ki mu jih dajemo odrasli.

2. Vzpostavljanje stikov

je veščina, ki je v veliki meri odvisna od značaja otroka. Nekateri z lahkoto vzpostavljajo prijateljstva, nekaterim gre to težje od rok.

Nekateri otroci pa po naravi ne čutijo pretirane potrebe po druženju z vrstniki. In s tem ni nič narobe. Vsekakor pa je dobro, da vsi otroci do določene mere razvijejo sposobnost vljudnega in spoštljivega vzpostavljanja stikov, ne samo z vrstniki, temveč tudi z drugimi ljudmi.

3. Pripravljenost pomagati in empatija

sta notranji nagnjenji, ki ju po mojem mnenju posedujemo vsi ljudje. Empatija je v osnovi sposobnost zavedanja čustev in občutkov drugih ljudi in predstavlja temelj za razvoj čustvene inteligence. Empatija je torej nekakšen most med posameznikom in drugimi. Človek druge ljudi lahko zares razume šele, ko sam občuti to, kar drugi ljudje doživljajo.

V zadnjih letih znanstveniki odkrivajo, da so že zelo majhni otroci sposobni empatičnega delovanja, torej, da že posedujejo empatične sposobnosti. Kadar človek s pomočjo empatije začuti bolečino in stisko drugega, je praviloma vedno pripravljen pomagati.

Potrebno je vedeti, da sta ti dve sposobnosti v otroku prisotni kot potenciala. Če ne spodbujamo njunega razvoja in če ju ne negujemo, ju otroci ne bodo razvili.

4. Odločnost

je veščina, ki je, podobno kot vzpostavljanje stikov, odvisna od otrokovega značaja in temperamenta. Nekateri otroci so po naravi bolj odločni, hitreje vzpostavljajo stike, se lažje izražajo, postavljajo vprašanja, se lažje postavijo zase itd.

Otroci, ki pa so po naravi bolj zadržani, s čimer seveda ni čisto nič narobe, se lahko znajdejo v situaciji, v kateri jih njihova zadržanost lahko ovira. Npr. si ne upajo česa vprašati, ne upajo si k nekomu pristopiti itd., ko bi to bilo potrebno. Te otroke je potrebno spodbujati pri razvoju odločnosti, vsekakor pa v njej nikoli ne bodo blesteli. In tudi to je čisto v redu.

Socializiran človek je posameznik z integriteto, ki jo je ob interakciji z drugimi sposoben obdržati, a je hkrati tudi sposoben sobivati v harmoniji z drugimi ljudmi.

5. Zavedanje čustev

je zelo pomembna socialna vrlina in podlaga za razvoj vseh naslednjih, ki jih bom opisala v nadaljevanju.

Zavedanje čustev se lahko razvije takrat, ko so razvite že nekatere kognitivne sposobnosti, predvsem sposobnost natančnega opazovanja. Da se otrok lahko zaveda svojih čustev, jih mora najprej v sebi zavestno zaznati. To pa stori tako, da opazuje, kaj se v njegovi notranjosti sploh dogaja.

Seveda moramo pri tem starši in drugi odrasli otroku pomagati s pogovori in vprašanji. Če to postane stalna praksa, bo otrok počasi, a vztrajno razvijal sposobnost samostojnega zaznavanja in zavedanja lastnih čustev.

6. Obvladovanje čustev

je veščina, ki jo otrok lahko razvije šele takrat, ko se že zaveda svojih čustev.

Če od otroka zahtevamo, da obvladuje svoja čustva, npr. ob izbruhu trme takrat, ko tega še ni sposoben oz. mu sposobnosti zavedanja čustev še ni uspelo razviti, bo svoja čustva enostavno zatrl, kar pa ni dobro. Lahko pa dosežemo ravno obraten učinek – še večji in hujši izbruh, ki tudi ne vodi v konstruktivno delovanje.

Zato se sposobnost obvladovanja čustev začne razvijati šele od približno petega leta naprej, torej takrat, ko so otrokovi možgani pripravljeni na pospešen razvoj kognitivnih sposobnosti, torej med drugim tudi opazovanja.

7. Komunikacija čustev

je veščina, ki se ne more razviti, če nista razviti tudi predhodni dve sposobnosti, torej zavedanje in obvladovanje čustev.

Če hoče otrok nekomu povedati o tem, kaj doživlja, torej, katera čustva občuti, se jih mora najprej zavedati in jih do določene mere tudi obvladovati. Brez slednjega komunikacija ni mogoča, saj otroka čustva popolnoma preplavijo.

Tudi to veščino otrok, splošno gledano, začenja razvijati približno okoli petega leta starosti.

8. Samozavedanje

je veščina, ki je tesno povezana s sposobnostjo zavedanja čustev, vendar je nekoliko širša. Otrok se ne zaveda zgolj lastnih čustev, temveč tudi potreb, želja in misli.

Pri tem je potrebno ločiti razumsko zavedanje samega sebe od želja malega otroka. Mali otrok si želi to in ono, občuti določeno nagnjenje in željo ali potrebo, kar nas lahko napelje na misel, da otrok pozna lastne želje, potrebe in preference.

O teh svojih željah, ki so pogosto nekonstruktivne ali celo nevarne (npr. pozimi hoče bos ven, želi popiti detergent itd.) še ni sposoben zavestno razmišljati.

9. Pozitivno mišljenje

v smislu pozitivnega odnosa do samega sebe in življenja na sploh je veščina, ki jo otrok razvije kot nadgradnjo sposobnosti zavedanja lastnih čustev in samozavedanja.

Ne glede na to, kaj otrok znotraj sebe doživlja, je sposoben stvari videti s pozitivne plati – da ob bolečih izkušnjah ne obupa, svoje napake vidi kot priložnost za učenje, zaupa, da je probleme vedno moč rešiti itd.

Otrok se lahko zares odloča šele takrat, ko se zaveda svojih čustev in jih tudi obvladuje.

10. Odgovornost

je notranji občutek, ko otroku ni vseeno za posledice, ki jih imajo njegova dejanja tako na druge, kot tudi na samega sebe. Povezana je z empatijo in pripravljenostjo pomagati.

Takšna notranja drža je očitno plod psihološkega zorenja, zato odgovorne drže od otroka ne smemo pričakovati prezgodaj.

11. Odločanje

je še ena veščina, ki se razvije razmeroma pozno, kajti tudi ta je plod notranjega psihološkega razvoja.

Otrok se lahko zares odloča šele takrat, ko se zaveda svojih čustev in jih tudi obvladuje. Poleg tega mora otrok za res zavestno odločanje do določene mere razviti svojo individualnost, ki jo sestavljajo otrokove želje in potrebe, nagnjenja in preference ter mnenja in prepričanja, na podlagi katerih se potem lahko zavestno odloča.

12. Družbena ozaveščenost

je socialna veščina, ki ji osnovo daje otrokova prirojena radovednost. Res so nekateri otroci bolj radovedni, nekateri manj, vsekakor pa je modro otrokovo radovednost podpirati in se nanjo odzivati. To pa je mogoče le, če je otrok v središču svojega procesa spoznavanja sveta, torej tudi v središču lastnega učnega procesa.

To pomeni, da starši in drugi odrasli le sledimo otrokovim zanimanjem in ga usmerjamo na način, da bo to svojo potrebo po radovednosti lahko zadovoljil. Ali pa snov, stvari otroku predstavljamo na način, ki bo v njem radovednost zbudil.

Družbene ozaveščenosti pri majhnem otroku nikakor ne smemo pričakovati, saj je tudi ta sad psihološkega zorenja.

Pri razvoju kompleksnejših socialnih veščin otroku pomagamo predvsem s pogovorom in podporo v za otroka težkih situacijah.

13. Zavedanje drugačnosti

izhaja predvsem iz družbene ozaveščenosti in empatije. Preden se otrok lahko zaveda drugačnosti, mora prej v stik priti z ljudmi in kulturami, ki so drugačne, in jih s pomočjo empatije začutiti.

14. Spoštovanje

je sad psihološkega zorenja in nadgradnja vseh predhodnih veščin. Je notranja drža, pri kateri je otrok v interakciji sposoben obdržati svojo integriteto, ki temelji na samozavedanju, in hkrati sprejemati druge ljudi takšne, kakršni so.

15. Ustvarjanje soglasja

je socialna veščina, ki je možna samo na podlagi medsebojnega spoštovanja.

16. Soočanje s težavami in njihovo premagovanje

ter reševanje sporov in problemov so socialne veščine, ki izhajajo iz praktično vseh njihovih predhodnic.

Starši in učitelji smo lahko v veliko pomoč

Starši in učitelji smo lahko pri razvijanju socialnih veščin otrokom v veliko pomoč.

Najprej moramo starši odgovoriti na otrokovo naravno potrebo po varni navezani, da se bo čutil varnega in sprejetega. Tako bomo z njim ustvarili tesen stik, otrok nam bo zaupal in nas vzel za zgled, preko katerega bo hitro ponotranjil osnovne socialne veščine.

Pri razvoju kompleksnejših socialnih veščin pa otroku pomagamo predvsem s pogovorom in podporo v za otroka težkih situacijah.

Za razvijanje socialnih veščin pa obstajaj tudi različne vaje.

Foto: tankonyvtar.hu, bavarngo.org, expertbeacon.com