»Posvojila sem sinova svoje najboljše prijateljice!«

Kaj bi storili, če bi umrla vaša najboljša prijateljica, kmalu zatem pa še njen mož, in bi za seboj pustila dva sinova? Britanska mama samohranilka treh svojih otrok ganljivo pripoveduje o svoji odločitvi, da ju posvoji …

Včasih se najpomembnejši trenutki zgodijo v najbolj vsakdanjih okoliščinah. Pred dvema letoma sem pila čaj z možem svoje pokojne najboljše prijateljice, ko sta dve drobni, zamomljani besedi povzročili spremembo mojega življenja, ki si je ne bi nikoli predstavljala.

S tistima besedama sem naredila dokončno odločitev, ki je spremenila tek ne samo mojega, ampak tudi življenja vseh, ki so mi dragi. Mojo družino sta razdelili na dva dela, prisilili sta me, da sem pustila svojo službo, in moje dneve napolnili z glodajočim občutkom krivde – toda obenem z ljubeznijo.

Dve drobni besedi sta mojo družino razdelili na dva dela, prisilili sta me, da sem pustila svojo službo, in moje dneve napolnili z glodajočim občutkom krivde – toda obenem z ljubeznijo.

Besedi sta bili: »Seveda bom,« izrekla pa sem jih v odgovor Shaunu, možu moje najboljše prijateljice Gine, ki je dve leti poprej umrla v prometni nesreči. V izjemno tragičnih okoliščinah je Shaun le leto, preden je umrla Gina, izvedel, da ima neozdravljivega raka. Želel se je prepričati, da bo za njuna sinova poskrbljeno, ko ga ne bo več.

Globlje vprašanje, ki bi ga en starš lahko zastavil drugemu, ne obstaja. Toda niti za trenutek nisem oklevala, čeprav sem bila sama mati samohranilka treh otrok.

Vem, da bi Gina in Shaun enako storila za moje otroke, in zato se čutim blagoslovljeno. Koliko drugih ljudi ima to srečo, da so izkusili prijateljstvo, kakršno je bilo naše?

Naši družini sta bili neločljivo povezani od dne, ko sem leta 2000 spoznala Gino Hibberd. Obe sva delali za isto farmacevtsko podjetje v Loughboroughu. Skupna prijateljica naju je predstavila, ker, kot je rekla, sva bili »obe enako nori« in bi se dobro razumeli. In imela je prav. Ni le da je bilo z Gino vedno zabavno, z njo sem se tudi zlahka pogovarjala. Kar naenkrat sem ji zaupala vse o vsem.

Ko sem ju spoznala, sta bila s Shaunom poročena in imela dojenčka, Lewisa, ki je zdaj star 15 let.

Istočasno sem bila sama mati samohranilka takrat šestletnemu Marcu in štiriletni Millie ter eno leto po razpadu štiri leta trajajočega zakona.

Skupaj sva hodili z otroki v park, na enodnevne izlete ali se druga pri drugi preprosto sproščali na obiskih.

Tekom naslednjih nekaj let sva šli vsaka skozi svoje najrazličnejše vzpone in padce, ki so naju le še bolj povezali.

V letu 2002 sem spoznala novega partnerja, ki sta ga Gina in Shaun sprejela v svoje življenje. Zgodilo se je celo, da sva šli z Gino skupaj skozi nosečnost: moja hči Anni-Mae se je rodila oktobra 2005 – tri mesece po Gininem mlajšem sinu Ashtonu.

Ko sem se leto kasneje znašla v bolnišnici zaradi zapletov po porodu, me je Gina vsak dan obiskovala. In ko sem šla lahko domov, se je po službi skoraj vedno oglasila pri meni, čeprav je imela svojo družino, za katero je morala skrbeti.

Gina in Shaun na svoj poročni dan

Včasih je bil to hiter obisk, da je preverila, ali sem v redu. Drugič je prinesla večerjo. Potem je okopala Anni-Mae, jo uspavala in poskrbela za Marca in Millie. Zanje je postala nekakšna druga mama; njena otroka pa kot brata mojim trem.

Ko je moja zveza leta 2008 razpadla, sta me Gina in Shaun spet postavila na noge in me podpirala. Pomagala sta mi najti nov dom, 18 kilometrov od svoje hiše.

Tisto novo leto smo praznovali skupaj in nazdravili prihodu leta 2009. To je bilo zadnjič, ko je bilo življenje normalno.

V naslednjih mesecih je Shauna pokosilo nekaj, za kar smo mislili, da je okužba prsnega koša. Ko njegov kašelj ni hotel prenehati, je pregled pokazal, da ima raka na pljučih. Njegovo stanje naj bi se lahko blažilo, so dejali zdravniki – a nikoli pozdravilo.

Spomnim se, kako sem prišla k Gini in našla svojo drago prijateljico smrtno bledo, z očmi, oteklimi od joka, tresoč se od glave do pete. Shaun je bil v šoku – sploh ni bil kadilec. Bilo je tako krivično.

K sreči se je Shaun, čeprav je kemoterapija tumorje lahko le zavrla, na zdravljenje dobro odzval. Tako zelo, da sta se z Gino tistega avgusta odločila, da v globoko ganljivem obredu obnovita svojo poročno obljubo.

A le malo več kot leto kasneje, 12. oktobra 2010, se je zgodilo nepredstavljivo.

Bila sem v službi, ko me je poklicala Ginina mama. Zaslišala sem njen jok. »Za Gino gre,« je zaihtela. Ker ni mogla nadaljevati, je telefon predala Gininemu očetu.

»Umrla je v prometni nesreči,« so bile edine besede, ki jih je uspel izreči.

Moj telefon je padel na tla. Nisem mogla verjeti. Moje čudovite, ljubeče prijateljice ni bilo več. Bila je stara samo 34 let.

Kasneje smo izvedeli, da je nasproti vozeči voznik ob prehitri vožnji izgubil nadzor in treščil naravnost v njen avto. Umrla sta oba.

Kasneje sem obiskala Shauna. Zgledal je kot izgubljen fantek. »Ne morem verjeti,« je ponavljal. »Jaz naj bi šel prvi.«

Kot grozna, neizrečena skrivnost, za katero sva vedela oba, je viselo nad nama, kaj je to pomenilo za njuna fanta. Takrat stara le 5 in 11 let se še nista popolnoma zavedala, kako bolan je v resnici njun oče.

Gina je za moje otroke postala nekakšna druga mama; njena otroka pa kot njihova brata.

Na Gininem pogrebu mi je uspelo priti toliko k sebi, da sem iz srca spregovorila: »Obstaja reklo, da so prijatelji družina, ki si jo izbereš sam. Kako resnično. Gina je bila moja sestra po izbiri.«

In točno tako sem se počutila. Od takrat naprej sem si obljubila, da bom skrbela za njena sinova, kolikor bom le lahko.

Kljub globoki žalosti se je Shaun neverjetno izkazal: za fanta je bilo vedno poskrbljeno.

Pomagala sem, kjerkoli sem lahko, se prebijala skozi papirologijo in opravljala klice. Potem je nekega popoldneva prišlo do besed: »Ko bo prišel čas, bom jaz skrbela za fante, če želiš.« Shaun se je samo nasmehnil in pokimal in nadaljevala sva z delom.

Še eno leto je minilo, dokler se je ponovno dotaknil tega vprašanja. Takrat se je njegovo zdravje že zelo poslabšalo in je dolga obdobja preživel v bolnišnični oskrbi.

Sama sem delala v četrtni negovalni službi – služba, ki sem jo imela rada, a sem jo pustila, da sem pomagala obdržati skupaj našo dragoceno družinico, kolikor dolgo sem lahko. Morda si mislite, da sem nora, toda Gino sem res dojemala kot sestro. Ali ne bi tudi vi storili enako za svojega sorojenca?

Vsako jutro sem vstala ob 6. uri, da sem poskrbela za moje tri, preden sem se odpeljala v Shaunov dom, tam spakirala kosilo ter otroka pospremila v šolo.

Večerja je bila prav tako vsak dan pripravljena za dve gospodinjstvi. Lazanja je bila razpolovljena in prepeljana. Obrede spravljanja spat sem nadzorovala dvakrat.

Gina in Jane, najboljši prijateljici

Do takrat je Lewis vedel, da njunega očka ne bo več dolgo ob njiju. Shaun ga je pripravil na to, toda Ashton je bil še vedno premlad. Edina stvar, ki jo je bilo potrebno še storiti, je bilo formalizirati, kaj naj bi se zgodilo, ko bo prišel tisti strašni dan.

Nekega dne, ko sva sedela in se prebijala skozi papirje, je Shaun nenadoma vprašal: »Ali si resno mislila, kar si rekla o skrbi za fanta?« Pogleda nisem niti dvignila s papirjev. »Seveda sem,« sem rekla. In tako se je zgodilo. Moja zaobljuba.

Strinjala sva se, da fanta vzamem samo pod pogojem, da se bo vseh pet otrok s tem strinjalo, in da jih bova to vprašala vsakega posebej. Najmlajša dva, Ashton in Anni-Mae sta bila enostavna. Stara šest let, le tri mesece narazen, sta seveda hotela živeti skupaj.

Shaun je postavil vprašanje Lewisu, takrat staremu 12 let. Tudi on je želel, da bi jaz skrbela zanj.

Morda si mislite, da sem nora, toda Gino sem res dojemala kot sestro.

Kaj pa Marco in Millie? Kako se bosta počutila, če si bosta morala deliti svojo mamo? Takrat zelo zrela 18-letnik in 16-letnica nista niti trenila z očesi. »Seveda bi morala ti skrbeti zanju,« je dejal Marco. »Saj sta že zdaj skoraj kot naša brata.«

Tako je ostalo odprto le vprašanje, kje. Možnost sta bili obe hiši. Nisem pa mogla živeti v obeh.

Odgovor je našel Marco: on in Millie sta bila že na fakulteti, zato bosta ostala v naši družinski hiši, medtem ko bi se jaz skupaj z Anni-Mae preselila v Shaunovo hišo.

Medtem si je Shaun prizadeval, da bi bilo vse pripravljeno. Njegova oporoka je sicer določala, da bom jaz skrbnica njegovih otrok, a je kljub temu šel še na sodišče, da je že vnaprej pridobil uradno odločbo.

Le nekaj mesecev kasneje, 5. novembra 2012, je Shaun odšel, star le 40 let – z mano, svojim in mojim bratom ob svoji bolniški postelji.

Klepetali smo o ničemer posebnem, ko je soba postala srhljivo tiha. Shaun je prenehal dihati. Stresla sem ga za ramena: »Shaun, zbudi se, prosim, zbudi se.« Z gumbom sem poklicala medicinske sestre in v trenutku so bile tam.

»Žal mi je,« je nežno dejala ena izmed njih. »Umrl je.« Vsi trije smo jokali.

Ko smo se vrnili v Shaunovo hišo, sem šla v Lewisovo sobo, kjer je buden ležal. Povedali so mu že.

Ob skrbi za pet otrok in dve hiši je življenje bilo – in ostaja – viharno.

»Tako mi je žal,« sem rekla, ko sem ga objela in pustila, da je jokal.

Po nekem času sem ga zapustila z glavo zakopanega v blazino v upanju, da bo zaspal, in rekla: »Vedno bom tukaj za vaju, Lewis, obljubim.«

Ko sem počasi zaprla vrata za sabo, sem ga slišala globoko zahlipati. Strlo se mi je srce.

Tisto noč sem presedela v kuhinji in delala seznam, kaj vse bo potrebno postoriti. V zgodnjih jutranjih urah se je pojavil takrat sedemletni Ashton. »A lahko prosim dobim zajtrk, teta Jane?« je vprašal. »Najprej moram govoriti s tabo,« sem odvrnila.

Splezal je na moje koleno in rekla sem: »Ashton, žal mi je, srček, ampak očka je umrl. Odšel je, da bi postal zvezdica skupaj z mamico.«

Njegov mali obraz se je skremžil in svojo glavo je zakopal v mojo ramo. Dala sem mu isto obljubo kot njegovemu bratu.

Nekaj dni kasneje je bil pogreb v isti cerkvi, kjer je bil Ginin. Ko smo zbrali moči za vstop, sem stala med Ashtonom in Anni-Mae, držeč ju za roke. Lewis, Marco in Millie so bili za nami in se prav tako držali za roke. Naši družini je združila ljubezen: bilo je primerno, da smo bili tudi sredi takšne žalosti kot eno.

Lewis kot tipični najstnik ni rad kazal svojih čustev, a vsake toliko časa mi je zaupal, da je imel težak dan.

Ashton je šel skozi fazo zbujanja sredi noči, jokajoč za svojo mamico in očka. Ulegla sem se k njemu in ga spominjala na lepe stvari in trenutke, ki so jih preživeli skupaj: zabavo, počitnice, obleko, ki je bila mamici všeč, šalo, ki so jo vsi poznali.

Od leve proti desni: Lewis (15), Ashton (8), Jane, Marco (20) in Anni-Mae (8) in Millie (17)

Ob skrbi za pet otrok in dve hiši je življenje bilo – in ostaja – viharno. Finančno ravno pridem skozi. Moja polovična služba v kuhinji šole, ki jo obiskujeta Anni-Mae in Ashton, pomaga plačati račune, tako kot prispevki Marca in Millie, ki sta zdaj že v službi. Za fanta prav tako prejemam otroški dodatek.

Vse skupaj je naporno, a večinoma me to, da sem zaposlena, žene naprej. Prav tako mi ne bi uspelo brez zrelosti Marca in Millie. Včasih se počutim krivo za to, kar sem prosila od njiju, in da sem ju pustila sama v naši stari hiši, toda vedno me hitro pomirita, da delamo pravo stvar.

K sreči je družina Lewisa in Ashtona sprejela tako mene kot moje otroke za družinske člane in prav tako so moji sorodniki sprejeli Lewisa in Ashtona. Na nas gledajo kot na Jane in pet otrok. Ginina fanta me ne kličeta mami; jaz sem teta Jane, najboljša prijateljica njune mame.

Ena od stvari, ki jih obožujem na vseh njih, je, da so si tako blizu, čeprav imajo tako različne lastnosti.

Marco, star skoraj 20 let, je šaljivec, vendar zelo občutljiv in ga neprestano skrbi zame in za svoja brata in sestri. Millie, 17, je lepa, inteligentna in ambiciozna, vendar so družina in prijatelji njen cel svet.

Po fantih Gina in Shaun živita naprej in tako imam možnost, da sem vsak dan blizu svojih najboljših prijateljev.

Lewis, 15, goreč igralec rugbyja kot njegov oče, je za svoja leta zelo zrel in premišljen. Ashton, 8, nas zna vse nasmejati, čeprav ne vedno namerno. In Anni-Mae, tudi 8, ima močno voljo, je ustvarjalna in rada skrbi za druge.

Moji najljubši trenutki so, ko se vsi skupaj nagrmadimo za mizo za družinsko večerjo. Trudimo se, da se to zgodi vsaj dvakrat na teden.

Včasih, sredi kakofonije, se zalotim, da za mizo gledam prizor skozi Ginine in Shaunove oči. V tistih trenutkih imam občutek, da sta tam z nami.

Po fantih živita naprej in tako imam možnost, da sem vsak dan blizu svojih najboljših prijateljev. Kako bi lahko kadarkoli obžalovala takšno odločitev?

Jane Plume

Prevedeno po: dailymail.co.uk