Pogovor z družino iz Betlehema danes

Vir: Unsplash

Te dni veliko razmišljamo o družini iz Betlehema. O prav posebni družini izpred 2000 let, ki je zaživela v ne ravno idealnih okoliščinah. Pogovor z družino iz današnjega Betlehema pa razkriva, da tudi danes družinam v Betlehemu ni ravno lahko …

Helen Kasabrah je poročena mama treh majhnih otrok – 6-letnemu Josephu in 4-letnemu Johnu se je v letošnjem letu pridružil še en družinski član. Helen je učiteljica v ameriški šoli v Bethlehemu, mož dela kot taksist, živijo pa v mestu Beit Jala, ki je nekakšno krščansko predmestje Betlehema. So katoliška družina, Helen pa izvira iz pravoslavne skupnosti. Družina je konec maja letos prišla na svetovno srečanje družin v Milanu, kjer je nastal pogovor (a žal nobene fotografije, vse v članku so ilustrativne) o tem, kakšno je življenje družin v današnjem Betlehemu …

Kristjani ste verjetno v Bethlehemu manjšina …

Pri nas poleg muslimanov živi veliko različnih krščanskih skupnosti – pravoslavni, katoličani, pripadniki sirske cerkve … Res nas je vedno manj. Zaradi slabe situacije se veliko mladih izseljuje, zapuščajo svoje družine, da bi lahko delali drugje. Priseljujejo pa se Arabci iz Egipta. V naši regiji imajo muslimani tudi precej višjo rodnost, imajo vsaj 5 otrok na družino, v krščanskih družinah pa sta recimo dva …

Od kod takšna razlika v velikosti družin?

V naši regiji je zelo slaba situacija, zelo veliko je treba delati že samo za preživetje; če želiš otrokom ponuditi dobro izobrazbo, si težko privoščiš več kot dva, saj so boljše zasebne šole zelo drage. Muslimani pa se s tem ne obremenjujejo preveč, svoje otroke pošiljajo v javne šole in so s tem zadovoljni.

Je tudi vaša družina zaskrbljena zaradi preživetja in prihodnosti otrok?

Zelo trdo moraš delati, če hočeš preživeti. Vem, da podobno tudi v Evropi veliko delate, le da smo mi ob tem deležni veliko manj ugodnosti. Ja. Lahko rečem, da ne živimo ravno razkošno. Zelo trdo moraš delati, če hočeš preživeti. Vem, da podobno tudi v Evropi veliko delate, le da smo mi ob tem deležni veliko manj ugodnosti. V Evropi dobiš pokojnino, si zdravstveno zavarovan, dobivaš razne dodatke za otroke, posebej če imaš večjo družino. Nam pa država ne pomaga na noben način, s svojim zaslužkom moraš poskrbeti za celotno preživetje svoje družine. Vse plačujemo sami – zdravstvo, šolanje … Plače so nizke, ni motivacije, veliko je revščine. Naša družina ogromno plačuje za šolanje otrok. Ampak želiva jim ponuditi najboljše, kar zmoreva.

Vaši otroci hodijo v vrtec?

Ja. Joseph ga je ravno zaključil in šel v prvi razred. Hodita skupaj z mano v ameriško šolo, kjer poučujem.

Je težko usklajevati delo in družino?

Če ne delata oba od staršev, družina zelo težko preživi. Večina žensk je v zadnjem času začela delati, tudi zato, ker so bolje izobražene in želijo prispevati po svojih močeh. Sama sem obiskovala Betlehemsko univerzo in tam diplomirala, potem sem se pa izpopolnjevala še v Egiptu. Prvih šest let sem delala na nekam inštitutu, od 5h zjutraj do poznega popoldneva. Zdaj kot učiteljica se vračam domov skupaj z otroki, kar je veliko bolje. Ni sicer enostavno, ampak rada to počnem, všeč mi je, da nisem samo doma, je dobro za razvoj osebnosti, stike z drugimi … Mož pa je sicer taksist, ampak nikoli ne dela dlje kot do 7.30 zvečer, ker se v tem našem zaprtem območju ne dogaja dosti. Res pa včasih otroci že spijo, ko se vrne, saj vstajamo zgodaj.

Kaj so največji izzivi, s katerimi se srečuje vaša družina?

Betlehem je zdaj zaprto območje, zelo težko ga je zapustiti in iti ven. Zelo težko je dobiti dovoljenje, da bi delal v Jeruzalemu ali kje drugje v Palestini. Je kot nekakšen velik zapor z veliko ljudmi, v katerem smo zaprti. Zelo težko je. Za izhod iz tega obroča ni dovolj samo, da greš preko kontrolnih točko (check-point), ampak moraš prav skozi terminal – kot na letališču, ko moraš preko detektorja kovin, se sleči, če piska, sezuti … Drugače ne moreš iz mesta. Dovolilnice za izhod dobimo samo za božič in veliko noč.

Imate kot krščanska družina kaj težav v muslimanskem okolju?

Ne, saj se soočamo z istimi problemi kot muslimanske družine. V Palestini smo v isti situaciji. Naša težava ni v odnosu do muslimanov, ampak v odnosu do Izraelcev. In situacija je zelo težka.

Kako vse skupaj doživljate?

Želela bi si, da bi lahko prosto šli naokrog z družino, želela bi si, da bi moji otroci lahko videli morje, pa ga še niso, ker nimamo izhoda ven.Sem zelo žalostna, ker smo na svoji zemlji, v svoji deželi, pa ne moremo svobodno nikamor. Želela bi si, da bi lahko prosto šli naokrog z družino, želela bi si, da bi moji otroci lahko videli morje, pa ga še niso, ker nimamo izhoda ven. Včasih se počutim tako žalostno, frustrirano. Hkrati pa si rečem, da moram biti še močnejša, da bomo preživeli kljub vsemu – za svoje otroke, domovino, moža … Moramo se boriti za boljše življenje.

Lahko v takšnih okoliščinah živiš v nekakšni drži nesovraštva, odpuščanja?

Ja, nekako smo se navadili nanje. Sama sem bila že rojena v to situacijo in moji otroci tudi. Ampak vseeno mi je težko, da jim ne moremo ponuditi ničesar boljšega. Ampak kaj lahko naredimo? Če bi razmišljali kot mnogi drugi, bi zapustili deželo. Ampak se mi ne zdi prav, ker to je naša dežela, brez nje in brez svoje družine nisi nič. Že tu v Milanu vse skupaj pogrešam, počutim se tujko.

Zelo smo povezani med seboj, bratje in sestre se vsak dan obiskujemo ali kličemo, ne živimo daleč narazen, imamo skupna praznovanja, obroke.Kar je v Palestini dobrega, je namreč to, da imamo kot družine dobre odnose med seboj. V drugih državah se pri 18-ih odseliš na svoje, pri nas pa je drugače. Zelo smo povezani med seboj, bratje in sestre se vsak dan obiskujemo ali kličemo, ne živimo daleč narazen, imamo skupna praznovanja, obroke. Kadar smo prosti, gremo največkrat na obiske k drugim družinskim članom in prijateljem.

Ja zato kaj laže imeti otroke?

Ja, seveda. Če želim kamorkoli, lahko pustim svoje otroke sorodnikom, vedno veš, da bo nekdo blizu, ki ti bo pomagal.

Torej ekonomska situacije ni ugodna za družine, družbena in kulturna pa?

Ja, točno tako. Kultura in tradicija ti pomagajo ostani povezani. Tudi če kdo zboli, so vsi pozorni do njega, ponudijo pomoč. Še posebej v težkih časih so vsi ob tebi. Tudi če ti ne morejo nuditi veliko, so tam, čutijo s tabo.

Kako je s skrbjo za otroke v prvem letu? So recimo dojeni, imajo mame porodniško …?

Ja, dojenčki so dojeni, če je mama doma, se dojijo vsaj eno leto. Sama nisem mogla dojiti več kot pol leta, ker sem šla nazaj na delo. Naš porodniški dopust traja 70 dni, v nekaterih podjetjih 40, vendar ni plačan. Lahko pa po začetku delaš en uro manj. Po rojstvu drugega otroka, ko sem še delala na inštitutu, sem vzela več kot dva meseca neplačanega dopusta, a sem naletela na veliko težav in po vrnitvi na delo nisem bila več dobrodošla. Nekateri delodajalci nimajo radi mam z otroki.

Kje pa živite?

Naša družina še po osmih letih zakona živi pri njegovih starših, ker želiva nekaj privarčevati, da bi lahko šla na svoje. Ker so družinski odnosi dobri, to sicer ni tako težko. Imajo nas radi, ampak želeli pa bi si malce več zasebnosti. Zdaj sva vzela kredit in le počasi gradiva svojo hišo … Je zelo drago, ker je ves material uvožen, dovoljenja so draga.

Imate v župniji kake posebne programe ali oblike pomoči za družine, pare?

Ker smo zaprto območje in skoraj ni mogoče graditi novih hiš za mlade družine, je župnija zgradila stanovanja, ki jih mladi pari lahko uporabijo (za določeno najemnino), da se lahko poročijo in začnejo svoje družine. Pred poroko smo tudi imeli srečanja, na katerih smo se pripravljali na zakon.

Kako pa je vera vpletena v vaš vsakdan?

Običajno odrasli v družini vsak večer skupaj kaj preberemo iz Svetega pisma in se o tem pogovarjamo. Običajno odrasli v družini vsak večer skupaj kaj preberemo iz Svetega pisma in se o tem pogovarjamo. Otroci gredo že pred tem spat in tudi z njimi skupaj zmolimo, kaj prosimo … Imamo zelo dobrega duhovnika, ki ga lahko vedno pokličemo, če naletimo na kako težavo. Nedelja pa je zelo poseben dan, dan za družino. Zjutraj gremo k maši, potem pa imamo veliko kosilo, vsi pridejo, skupaj smo doma.

Kaj iz tega skupnega branja Svetega pisma črpate za svoje življenje?

To nam daje moč in energijo za življenje. Sicer si izgubljen. Saj vendar moraš poznati, kaj ti Bog sporoča za življenje. Jezus je rekel, naj mu sledimo, če želimo biti v luči in resnici.

To verjetno dobro vpliva tudi na vaše odnose v družini? Recimo na odnos s taščo?

Ja, vpliva in je pomembno. Če se grdo obnašava druga do druge, nama je zelo težko. Sama s tem ne morem živeti, želim biti dobra in spoštljiva do nje, zato morava to preseči, da lahko živimo naprej.