Foto: ShutterstockUspavanje dojenčka je lahko zalo naporno in utrujajoče za starše. V želji, da bi bile noči čim prej prespane, mnogi starši posežejo po metodah, ki vključujejo izjokavanje in zahtevajo, da otroka pustimo samega v posteljici.
Pismo “A Letter From a Sleep-Training Baby“, ki je objavljeno na blogu Alternative mama, se poskuša pri tem vživeti v dojenčka in prikaže situacijo tudi z druge plati, skozi njegove oči in doživljanje.
Draga mami,
zmeden sem.
Vajen sem, da zaspim v tvojih mehkih, toplih rokah. Vsako noč sem ležal privit tesno k tebi; dovolj blizu, da sem slišal tvoj srčni utrip, dovolj blizu, da sem vonjal tvoj sladki vonj. Gledal sem tvoj lep obraz, ko sem nežno padal v spanec, varen v tvojem ljubečem objemu. Ko sem se prebudil s krulečim želodčkom, mrzlimi nogami ali ker sem potreboval crkljanje, si bila takoj ob meni in kmalu sem trdno zaspal nazaj.
Ko smo v dilemi, kakšne metode in načine vzgajanja izbrati, je dobrodošlo, če se postavimo v otrokovo kožo.
Toda pretekli teden je bilo drugače.
Vsak večer tega tedna je potekal takole. Položila si me v posteljico in me poljubila za lahko noč, ugasnila luč in odšla. Sprva sem bil zmeden in sem se spraševal, kam si šla. Kmalu sem postal prestrašen in sem te začel klicati. Klical sem te in klical, pa nisi prišla! Bil sem tako žalosten, mami. Tako močno sem si želel, da prideš. Tega še nikoli nisem čutil tako močno. Kam si šla?
Končno si prišla nazaj! Oh, kar odleglo mi je in tako srečen sem bil, da si prišla nazaj! Mislil sem, da me boš zapustila za vedno! Segel sem po tebi, ampak nisi me dvignila. Sploh me nisi pogledala v oči. Samo polegla si me nazaj s svojimi mehkimi, toplimi rokami in dejala: “Tiho, noč je,” ter še enkrat odšla.
To se je ponavljalo, znova in znova. Kričal sem za teboj in po nekem časa, ko so bili tvoji izostanki vedno daljši, si se vrnila, ampak me nisi več dvignila v naročje.
Ko sem nekaj časa kričal, sem moral nehati. Grlo me je zelo bolelo. V glavi mi je razbijalo in v trebuhu mi je krulilo. Najbolj pa me je bolelo srce. Nisem mogel razumeti, zakaj nisi prišla.
Po dolgih nočeh sem obupal. Nisi prišla, ko sem te klical, in ko si končno prišla, me nisi niti pogledala v oči ter si me pustila samega, vsega ihtečega in tresočega. Kričanje preveč boli, če moraš kričati dolgo.
Ne razumem, mami. Podnevi, ko padem in se udarim, me dvigneš in poljubiš in sem takoj boljši. Če sem lačen, me nahraniš. Če se plazim proti tebi, da bi se pocrkljal, prebereš moje želje in me dvigneš ter zasuješ moj obraz s poljubi. Poveš mi, kako sem nekaj posebnega in kako zelo me imaš rada. Če te potrebujem, se takoj odzoveš name.
Ponoči sem zdaj tiho. Ampak še vedno te pogrešam.
Ampak ponoči, ko je temno in tiho in moja nočna lučka meče čudne sence na steno, izgineš. Vidim, da si utrujena, mami, ampak jaz te imam rad. Hočem biti blizu tebe, to je vse.
Ponoči sem zdaj tiho. Ampak še vedno te pogrešam.
Ko smo v dilemi, kakšne metode in načine vzgajanja izbrati, je dobrodošlo, če se postavimo v otrokovo kožo in razmislimo, kako on dojema in razume naše prijeme. Tako bomo najlažje izbrali pravi način, ki bo prijazen tako do otroka kot do nas samih.
Foto: parentdish.co.uk, huffingtonpost.com
