Foto: ShutterstockUspavanje dojenčka je lahko zalo naporno in utrujajoče za starše. V želji, da bi bile noči čim prej prespane, mnogi starši posežejo po metodah, ki vključujejo izjokavanje in zahtevajo, da otroka pustimo samega v posteljici.
Pismo “A Letter From a Sleep-Training Baby“, ki je objavljeno na blogu Alternative mama, se poskuša pri tem vživeti v dojenčka in prikaže situacijo tudi z druge plati, skozi njegove oči in doživljanje.
Draga mami,
zmeden sem.
Vajen sem, da zaspim v tvojih mehkih, toplih rokah. Vsako noč sem ležal privit tesno k tebi; dovolj blizu, da sem slišal tvoj srčni utrip, dovolj blizu, da sem vonjal tvoj sladki vonj. Gledal sem tvoj lep obraz, ko sem nežno padal v spanec, varen v tvojem ljubečem objemu. Ko sem se prebudil s krulečim želodčkom, mrzlimi nogami ali ker sem potreboval crkljanje, si bila takoj ob meni in kmalu sem trdno zaspal nazaj.
Ko smo v dilemi, kakšne metode in načine vzgajanja izbrati, je dobrodošlo, če se postavimo v otrokovo kožo.
Toda pretekli teden je bilo drugače.
Vsak večer tega tedna je potekal takole. Položila si me v posteljico in me poljubila za lahko noč, ugasnila luč in odšla. Sprva sem bil zmeden in sem se spraševal, kam si šla. Kmalu sem postal prestrašen in sem te začel klicati. Klical sem te in klical, pa nisi prišla! Bil sem tako žalosten, mami. Tako močno sem si želel, da prideš. Tega še nikoli nisem čutil tako močno. Kam si šla?
Končno si prišla nazaj! Oh, kar odleglo mi je in tako srečen sem bil, da si prišla nazaj! Mislil sem, da me boš zapustila za vedno! Segel sem po tebi, ampak nisi me dvignila. Sploh me nisi pogledala v oči. Samo polegla si me nazaj s svojimi mehkimi, toplimi rokami in dejala: “Tiho, noč je,” ter še enkrat odšla.
To se je ponavljalo, znova in znova. Kričal sem za teboj in po nekem časa, ko so bili tvoji izostanki vedno daljši, si se vrnila, ampak me nisi več dvignila v naročje.
Ko sem nekaj časa kričal, sem moral nehati. Grlo me je zelo bolelo. V glavi mi je razbijalo in v trebuhu mi je krulilo. Najbolj pa me je bolelo srce. Nisem mogel razumeti, zakaj nisi prišla.
Po dolgih nočeh sem obupal. Nisi prišla, ko sem te klical, in ko si končno prišla, me nisi niti pogledala v oči ter si me pustila samega, vsega ihtečega in tresočega. Kričanje preveč boli, če moraš kričati dolgo.
Ne razumem, mami. Podnevi, ko padem in se udarim, me dvigneš in poljubiš in sem takoj boljši. Če sem lačen, me nahraniš. Če se plazim proti tebi, da bi se pocrkljal, prebereš moje želje in me dvigneš ter zasuješ moj obraz s poljubi. Poveš mi, kako sem nekaj posebnega in kako zelo me imaš rada. Če te potrebujem, se takoj odzoveš name.
Ponoči sem zdaj tiho. Ampak še vedno te pogrešam.
Ampak ponoči, ko je temno in tiho in moja nočna lučka meče čudne sence na steno, izgineš. Vidim, da si utrujena, mami, ampak jaz te imam rad. Hočem biti blizu tebe, to je vse.
Ponoči sem zdaj tiho. Ampak še vedno te pogrešam.
Ko smo v dilemi, kakšne metode in načine vzgajanja izbrati, je dobrodošlo, če se postavimo v otrokovo kožo in razmislimo, kako on dojema in razume naše prijeme. Tako bomo najlažje izbrali pravi način, ki bo prijazen tako do otroka kot do nas samih.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Osebno mi je totalna bedarija dojenčka vsaj do treh let puščati samega zaspati. Mučenje otroka. Če ne drugega daš kinderpet blizu svoje postelje tako da vedno čuti da je mama blizu. Nekateri so res totalno nori in nimajo malo pameti v glavi. Ampak žal vsi zagovarjajo to miselnost. Moj otrok je do 7 leta vedno ležal blizu mene. In nisem pustila nikomur da mi pametuje. Če mene vprašate to delajo psihopati. L.p. In ni treba neumno vedno kot ovca slediti drugim če v srcu čutiš da to ni prav. In velikokrat delam drugače in po svoje čeprav imam potem probleme s ” pametnimi” ampak mi ni bilo niti enkrat žal. Ker nisem ovca ampak imam srce in svojo osebnost. In ni mi mar če moram zato prenašati neodobravanje kao pametnih. In prav imam.
Bravo,Sabina,pri meni je bilo podobno. Nisem se pustila,zato imam zelo dober odnos s sinom. Vedno se rad stisne k meni (8 let star),zaradi majhnega stanovanja (zaenkrat) ima posteljo v spalnici. Pred spanjem sem mu vedno brala,pela,zaradi tega nikoli ni imel strahu.
Točno tako, otroka je treba imet rad in ne ga pustite samega ponoči, ….moja se je naveličala spat pri meni pri 10 letih, zelo pozno, če jo je bilo strah, jo je bilo pač strah….enkrat sem probala metodo jokanja, se mi je skor zadušila od joka in zbolela za 3 tedne….prvič in zadnjič da sem kretene poslušala
Moji so se umirili in začeli spati ko sem jih dala spat k nam, v zakonsko posteljo. Počutili so se varne in so lepo spali in tudi midva z možem. Prej pa je bilo eno samo mučenje. Ne razumem staršev, ki dajo že dojenčka spat v svojo sobo! Saj otroci tako in tako hitro zrastejo in nekega dne gredo sami od sebe v svojo posteljico in v svojo sobo.