Oče, ki svoje hčere ni imel rad

Foto: Shutterstock

Kaj v pravljici o Pepelki izvemo o njenem odnosu z očetom? So današnji očetje podobni Pepelkinemu očetu? In kaj zares potrebujejo naše Pepelke?

Pravljica o Pepelki je pravljica o trpljenju in upanju. Pepelki umre mama, oče, ki je bil bogat mož, pa se poroči z drugo žensko. Le-ta s seboj pripelje dve hčeri, ki sta lepi, a grdega srca. Vse tri se do Pepelke obnašajo zelo nesramno. Pepelka mora vsak dan trdo delati, medtem ko njeni dve polsestri lenarita, se lišpata in zgolj ukazujeta. Povrhu vsega, ji mačeha še prepove iti na ples.

Kje je oče?

Kako to, da otroška duša tako dobro občuti krivico in hudobijo, ve, kakšna je naloga očeta in kako morajo stvari teči v družini? Otrokom je vse tako jasno. Kaj pa nam odraslim?

Ko otrokom prebiram to pravljico, se vsem nam vedno znova odpirajo nova vprašanja. Nazadnje me je petletna hči vprašala, zakaj oče Pepelke nima rad. Pa sploh ni omenjeno, da je nima. Razložila mi je, da če bi jo oče imel rad, ne bi dopustil, da tako ravnajo z njo. In sem jo vprašala, kaj bi ona naredila, če bi bila oče. Pa je rekla, da bi Pepelko zaščitila, rekla bi ostalima dvema, da morata tudi pomagati v gospodinjstvu, in bi ji dovolila na ples.

Kako to, da otroška duša tako dobro občuti krivico in hudobijo, ve, kakšna je naloga očeta in kako morajo stvari teči v družini? Otrokom je vse tako jasno. Kaj pa nam odraslim? Tudi sama sem se potem vprašala, pa kje za vraga je ta oče? In sem občutila žalost in krivico do hčere, ki ni izgubila le mame, tudi očeta ni imela.

Odsotni Pepelkin oče

Pepelkin oče je veliko zdoma in najbrž sploh ni v stiku s svojo lastno hčerko. Prepušča jo mačehi in njeni vzgoji. Pepelka ponižno in potrpežljivo prenaša vse tegobe, očetu nič ne potoži, saj mu ne želi delati dodatnih skrbi. V psihoanalitičnem jeziku bi rekli, da čustveno skrbi še za očeta. Še dobro, da potem pride vila, ki jo je poslala pokojna mati, drugače bi Pepelka v vsej žalosti lahko zapadla v depresivno stanje. Ker je oče odsoten, ji mora vila dati občutek bližine in nege. Pepelka za svojo novo družino ne opravljala dela zato, ker bi se čutila del njih, temveč zaradi matere, ki ji naroča, naj bo ponižna, in zaradi očeta, saj le tako dobi občutek sposobnosti, vrednosti in ljubljenosti. Ko ob polnoči steče domov, se spremeni v vsakdanjo dekle, saj želi ostati takšna, kot je.

Otroci odsotnih očetov

Če očetje ne prevzamejo svoje odgovornosti, potem nam je najbrž jasno, da tudi otroci ne morejo postati odgovorni.

Zelo podobno zgodbo danes odigravajo mnogi otroci, kjer so očetje čustveno in fizično odsotni.

1. Pepelka prenaša vse tegobe in očeta ne obremenjuje – tudi otroci, ki izgubljajo (čustven ali fizičen) stik z očetom, obupajo nad njim in ga potem nič več ne obremenjujejo s svojimi zgodbami, vprašanji, strahovi …  Stik potem iščejo preko dosežkov in uspešnosti ali preko problematičnega vedenja.
2. Vila reši Pepelko žalosti in nesreče – tudi današnje vile vse prevečkrat rešujejo očete njihove odgovornosti. Otroci, ki so zaradi svojih odsotnih očetov nesrečni, bodo iskali nadomestke, ki jim bodo nudili varnost, zaščito, jim dali ponos in občutek ljubljenosti. Lahko so to mame, ki skušajo prevzeti še očetovo vlogo, a so v tem neuspešne, saj obeh vlog v polnosti ne morejo opravljati. Otroci lahko zatočišče iščejo tudi pri vzgojiteljici v vrtcu, učitelju matematike ali violine, dedku ali katehetu.
3. Pepelka vsak dan trdo dela, njeni sestri pa lenarita in ukazujeta – tudi danes se veliko vzgojnih vprašanj navezuje na odgovornosti, ki naj bi jih otroci imeli. Permisivna vzgoja naj bi ‘sproducirala’ lene otroke, ki zgolj ukazujejo, avtoritarna otroke, ki so slepo poslušni in ubogljivi, medtem ko vzgoja za odgovornost oziroma sočutna vzgoja stremi k temu, da je otroke potrebno najprej začutiti in jim nato dati odgovornosti in naloge, ki jih zmorejo. Če očetje ne prevzamejo svoje odgovornosti, potem nam je najbrž jasno, da tudi otroci ne morejo postati odgovorni. Jabolko ne pade daleč od drevesa.
4. Pepelka se ob polnoči spremeni nazaj v preprosto dekle – tudi naši otroci si želijo biti to, kar so, a morajo mnogokrat nadeti masko, da se čutijo sprejeti in ljubljeni, najsi bo to doma, med vrstniki ali v družbi nasploh.

Včasih in danes

Ali zmorejo vzeti hčere zares, ko jih zapusti fant, slišijo njihove težave o mozoljih, jih potolažijo, ko dobijo slabo oceno, z njimi igrajo odbojko in čistijo avto?

Še eno vprašanje se mi odpira. So dandanes očetje drugačni, bolj v stiku s svojimi hčerami kot so bili včasih? Ali pa je še vedno tako, kot je v 70. letih izjavila Margaret Mead, da so očetje vsekakor biološka nujnost, sicer pa družbeni »nebodigatreba«.

Ali danes očetje igrajo večjo vlogo v življenju svojih hčera? Ali zmorejo vzeti hčere zares, ko jih zapusti fant, slišijo njihove težave o mozoljih, jih potolažijo, ko dobijo slabo oceno, z njimi igrajo odbojko in čistijo avto? Ali jim znajo priučiti delovne navade brez zasmehovanja, kritiziranja, vpitja in moralnega pridiganja? Jih počakajo na pragu, ko kot študentke prihajajo domov s tedenskih potovanj in kot detektivi ugotavljajo, da so njihove hčere že odrasle?

Ali tako kot Pepelkin oče, v svoji žalosti in s svojimi problemi, bežijo v delo, zasvojenosti, pretirano športanje in v svet, ki navidezno ponuja več kot ‘samo’ odnos s hčerko? In iščejo nadomestke (kot je bila mačeha), ki naj bi hčeri nudili ljubezen in varnost? V resnici so nadomestki ‘grdi in hudobni’, nas le jezijo in delajo nesrečne, kot smo videli pri Pepelki.

Velika odgovornost

Ni slučaj, da je Bog tudi Oče. Tak, z veliko začetnico. Že večkrat mi je katera izmed žena zaupala, da ni imela pravega očeta (je bil alkoholik, se je ukvarjal samo s kravami, ga ni bilo nič doma, je tepel svojo ženo …), pa je le v odnosu z Bogom Očetom našla pravo varnost in zatočišče. Pravi model očeta.

Že večkrat mi je katera izmed žena zaupala, da ni imela pravega očeta, pa je le v odnosu z Bogom Očetom našla pravo varnost in zatočišče. Pravi model očeta.

Kajti Oče nam govori, kako se ravna s Pepelko. Zanjo daš svoje življenje (prideš prej iz službe), ko dobi cvek, jo imaš še bolj rad, da ga lažje popravi. Ne glede na vse tečnobe in upore jo tolažiš in ji stojiš ob strani. Jo znaš objeti in ji reči, rad te imam, ko ona to najmanj pričakuje? Ji znaš reči oprosti, ker nisi bil dovolj dober oče? Si vzameš dopust za njen rojstni dan ali na dan, ko hči postane mama. Če ostaneš sam z otrokom (v primeru smrti žene ali ločitve), daš vsak dan znova od sebe vso energijo, saj čutiš, da si le tako izpolnjen.

Kako veliko poslanstvo imate, dragi očetje! Se tega sploh zavedate? Seveda je odkriti pravo pot težka naloga. A saj imate radi izzive. Zato le na pot in morebitna praznina, ki jo čutite sedaj, se bo zapolnila.

Očetje, delite z nami kakšno izkušnjo odnosa z vašo hčerko, saj to bogati in opogumlja tudi ostale!

Mag. Janja Grilc je specialistka zakonske in družinske terapije, poročena in mati štirih otrok. Na iskreni.net vodi terapije za posameznike, pare in družine, predava in sodeluje v programih, ki jih nudi Zavod Iskreni.