Naj naši strahovi ne ovirajo otrokovega gibalnega razvoja

Foto: Shutterstock

V otroka je položeno, da se mora gibati. Hkrati pa je v nas starših tudi močan zaščitniški program, ki bi naše potomce rad obvaroval pred telesno bolečino, slabimi razvadami ali celo naporom.

Čudovito je opazovati, kako se pri komaj gibnem dojenčku dan za dnem razvijajo novi gibi. Vsaka mama je očarana, ko otrok začne nositi roko v usta in najde svoj palček ter ga začne sesati. Hkrati s tem pride tudi prvi strah: »Joj, sedaj se bo pa navadil sesati palec in ga bomo zelo težko odvadili. Bolje bo, da ga navadimo na dudo, saj mu jo potem lažje odvzamemo.«

Toda za novorojenčka okoli treh mesecev je to normalna faza, odkrije, da ima roke in prste na njih – koordinacija oko-usta. Ko se je to zgodilo pri prvorojenki, mi je bilo v veliko tolažbo, ko me moja mama ni strašila, ampak je čisto po naravi rekla, da »je hruške«. Seveda pa so nekateri modrovali in spodbujali uvajanje dude, saj bo iz tega nastal velik problem. A ni. Kakor je začela »jesti hruške«, se jih je tudi »najedla« in noben od najinih treh otrok ni sesal palca.

Na tleh je veliko bolj primerno okolje za otrokov naravni gibalni razvoj, kot pa da je obložen z desetimi blazinami ali pripet v počivalniku.

Naslednji pomemben trenutek je, ko se dojenček s hrbta prevali na trebuh. Ne vemo, kdaj se bo to zgodilo, a statistično naj bi se okoli šestega meseca. Velikokrat se to zgodi na nepravem mestu, npr. na zakonski postelji. Mamico ali očeta spreleti srh ob misli, kaj če bi padel na tla …

A zakaj bi ga oblagali in ščitili z blazinami, saj si vendar želimo, da vadi svojo novo pridobitev in odkriva svet z nove perspektive. Želeti si tudi moramo, da iz ležečega dojenčka postane plazeči se dojenček. Na tleh na peni ali pa tudi brez nje je veliko bolj primerno okolje za njegov naravni gibalni razvoj, kot pa da je obložen z desetimi blazinami ali pripet v počivalniku. Raje poskrbimo za ravno prav čista tla, kot pa da se obremenjujemo s popolno varnostjo, ki je za dojenčka bistveno drugačna kot za odraslega. Če bo na tleh kakšna smetka, je bo dojenček vesel, saj mu nudi priložnost za novo izkušnjo in s tem novo učenje.

Kmalu potem, ko se bo splazil, si bo želel tudi na stopnice. Tukaj pa se začne res prava drama za starše, kaj šele stare starše. Toda logika naj bo sledeča: če otrok sam zmore in želi splezati na stopnico, mu moramo starši to omogočiti.

Maria Montessori je s svojim znanjem, ki je temeljilo na mnogih opazovanjih, poimenovala celo občutljivo obdobje za hojo po stopnicah. Normalno je, da si malček želi in ga neustavljivo vleče k stopnicam. Je pa to naporno obdobje za starše, saj če nimate ravno »montessori stopnic«, boste vsaj kakšna dva meseca vztrajno posedali na stopnicah in varovali otroka pri osvajanju veščine plazenja, ki se zgodi pred tem, da otrok shodi; to je med desetim in dvanajstim mesecem.

Zelo priporočam, da otroka pri hoji navzdol po stopnicah obračate tako, da gre dol ritensko. To je »pravi« in varen način do trenutka, ko se bo odločil, da želi hoditi kot odrasel in bo poiskal oporo ob steni, ograji, vaši roki ter naredil prvi korak v globino.

Tudi če bomo še tako skrbni in bomo poskrbeli za popolno varnost, bo otrok velikokrat padel.

A tudi če bomo še tako skrbni in bomo poskrbeli za popolno varnost, bo otrok velikokrat padel. Najbolj čudovito pri tem pa je, da se otrok tega ne ustraši. Praviloma malo pojoka, se stisne k staršu in že naslednji trenutek nadaljuje z dejavnostjo, kljub temu da imamo mi še vedno mehka kolena od padca.

Moja lastna najbolj strašljiva izkušnja je bila, ko je sin padel po stopnicah. Še danes se zahvaljujem angelom varuhom, da se mu ni nič zgodilo. »Znal je tako pasti«, da ni butnil z glavo niti med padanjem niti ko se je ustavil ob vznožju stopnic. Nikomur ne privoščim te izkušnje, a nekaterim se bo kljub vsej skrbnosti zgodila …

Na osnovi svojih izkušenj lahko rečem, da se padci praviloma zgodijo, ko je otrok že utrujen in zaspan ali so bistveno drugačne okoliščine, kot jih je vajen (npr. da so stopnice mokre). Če pa je otrok dobro razpoložen in kaže interes za gibanje, trikrat zadihajmo in mu stojmo ravno prav ob strani, da preprečimo najhujše.

Male glavice še ne ločijo hude nevarnosti od nedolžnega raziskovanja sveta. Bodimo ob naših raziskovalcih in jim omogočimo gibanje. Naši otroci so nedolžni, zato jih ne zapirajmo za rešetke ograjic. Ne samo telo, njihov duh se hoče gibati. Njih ni strah, strahovi so naši in so nam bili privzgojeni.