Minulo sredo je papež v seriji katehez o družini spregovoril o podobi očeta danes. Govoril je o tem, kako je oče danes, sploh v zahodni kulturi, pogosto odsoten, se ne obnaša kot oče ali ne ve, kakšna je njegova vloga.
Papež je poudaril, da je odsotnost očeta danes odziv na drugo skrajnost, ki je bolj prevladovala nekdaj, v avtoritarnih družinah, kjer je bil oče vsiljivo navzoč ali celo gospodoval nad otroki.
Zaradi odostnosti očeta so po papeževih besedah v današnjih družinah mnogi otroci kot sirote. Zaradi pomanjkanje odnosa z očetom nastanejo rane, katerih posledica so različne oblike prestopništva mladih.
V zaključku kateheze je papež razmišljal še o tem, da ima tudi celotna družba v odnosu do mladih očetovsko odgovornost, ki pa jo slabo uresničuje ali sploh ne.
Papež je v 3. katehezi iz cikla sredinih katehez o družini namenoma spregovoril o temnejših plateh očeta danes in napovedal, da bo naslednjo sredo spregovoril o lepoti očetovstva.
V branje vam prinašamo celotno besedilo papeževe kateheze.
Dragi bratje in sestre, dober dan!
V današnji katehezi se bomo znova posvetili družini. Razmišljali bomo o besedi »oče«.
»Oče«: kristjanom najljubša beseda
To je beseda, ki nam je kristjanom od vseh najljubša, kajti Jezus nas je naučil, da s tem imenom kličemo Boga: oče. Pomen tega imena je dobil nove razsežnosti zaradi načina, s katerim ga je uporabljal Jezus, ko se je obračal na Boga. Pokazal je poseben odnos, ki ga ima z Njim.
Blažena skrivnost intimnosti med Očetom, Sinom in Duhom, kakor nam jo je razodel Jezus, je srce naše krščanske vere.
Družba brez očetov
»Oče« je beseda, ki jo poznamo vsi, univerzalna beseda. Govori nam o temeljnem odnosu, ki je star kot zgodovina človeštva.
Problem našega časa ni toliko vsiljiva navzočnost očetov, ampak prej njihova odsotnost, njihov beg.
Vendar smo danes prišli do točke, ko lahko pritrdimo ugotovitvi, da samo postali »družba brez očetov«. Z drugimi besedami, očetovski lik je, še posebej v zahodni kulturi, na simbolni ravni izginil, je odsoten, odstranjen.
V prvem trenutku smo to dojeli kot osvoboditev: osvoboditev od očeta – gospodarja, očeta, ki je zastopal pravila, dana od zunaj, očeta, ki je omejeval otroško srečo in oviral emancipacijo in avtonomijo mladostnika.
V nekaterih domovih je v preteklosti prevladovala avtoritarnost, ponekod celo nadvlada: starši so z otroki ravnali kot s služabniki, niso spoštovali osebnih potreb otrok v obdobjih rasti, očetje otrokom niso pomagali na poti učenja svobode – otroka res ni lahko vzgajati za svobodo! –, niso jim pomagali, da bi prevzeli določene odgovornosti za izgradnjo svoje prihodnosti in prihodnosti družbe.
»Ne morem, ker imam toliko dela …«
To zagotovo niso dobre drže. Toda kot se pogosto zgodi, smo šli iz ene skrajnosti v drugo. Problem našega časa se zdi, da ni toliko vsiljiva navzočnost očetov, ampak prej njihova odsotnost, njihov beg.
Očetje so včasih tako zelo osredotočeni sami nase in na svoje delo, včasih celo na lastno uresničitev, da pozabijo tudi na družino. Otroke in mlade pa pustijo same.
Že kot škof v Buenos Airesu sem opažal, da so nekateri otroci v družinah kot sirote, in pogoste sem očete spraševal, ali se igrajo s svojimi otroki, ali imajo pogum in ljubezen, da z njimi preživljajo čas. In odgovor je bil v večini primerov negativen: »Ne morem, ker imam toliko dela …« In tako je bil oče odsoten, ko je otrok odraščal, ni se igral z njim, ni izgubljal časa z njim …
Odsotnost očeta povzroči hude rane
Ko skupaj razmišljamo o družini, bi rad rekel vsem krščanskim skupnostim, da moramo biti bolj pozorni: odsotnost lika očeta v življenju otrok in mladostnikom povzroči razpoke in rane, ki so lahko zelo resne.
Dejansko lahko prestopništvo med otroki in najstniki v največji meri pripišemo temu pomanjkanju: primanjkljaju zgleda in avtoritete v vsakdanjem življenju, primanjkljaju bližine, primanjkljaju očetovske ljubezni.
In občutek, s katerim živijo mnogi mladi, občutek, da so kot sirote, je bolj razširjen, kot morda mislimo.
Oče, ki je navzoč, a se ne obnaša kot oče
Ti mladi so v družinah kot sirote, ker so njihovi očetje pogosto tudi fizično odsotni od doma, predvsem se pa, ko so navzoči, ne obnašajo kot očetje. Ne pogovarjajo se z otroki. Ne uresničujejo svoje vzgojiteljske vloge. Svojim otrokom niso dober zgled z besedami, načeli, vrednotami, življenjskimi pravili – vse to otroci potrebujejo kot kruh.
Občutek, s katerim živijo mnogi mladi, občutek, da so kot sirote, je bolj razširjen, kot morda mislimo.
Čas, ki ga oče preživi z otrokom, mora imeti vzgojno razsežnost. To je še posebej pomembno, kadar mora biti oče zaradi dela dlje časa od doma.
Včasih se zdi, da očetje ne vedo, kakšna je njihova vloga v družini ali kako naj vzgajajo otroke. V tem dvomu se dogaja, da se oddaljijo, umaknejo in zanemarijo svoje odgovornosti, ali morda najdejo zatočišče v nenavadnem odnosu, ko so otrokom »enaki«. Res je, da oče mora biti svojem otroku prijatelj, ampak pri tem ne sme pozabiti, da je oče! Če se do svojega otroka obnašamo, kot da smo njegov vrstnik, mu ne naredimo nič dobrega.
Družba, ki je mlade oropala očetovske skrbi
Ta problem lahko opažamo tudi v družbi. Družba ima s svojimi ustanovami določeno – lahko bi rekli očetovsko – odgovornost v odnosu do mladih, odgovornost, ki pa jo pogosto zanemarja ali slabo uresničuje. Mlade pogosto pusti, da so kot sirote in jim ne nudi resnične perspektive.
Mladi so tako prikrajšani za varne poti, po katerih bi lahko komu sledili, za učitelje, ki bi jim lahko zaupali, za ideale, ki bi ogreli njihova srca, za vrednote in upanje, v katerih bi našli vsakodnevno podporo. Mladi tako lahko začnejo slediti idolom, a so njihova srca oropana; prisiljeni so, da sanjajo o zabavi in užitku, ne dobijo pa dela; postanejo zaslepljeni z idolom denarja, ni pa jim dano resnično bogastvo.
Jezus: »Ne bom vas zapustil sirot«
Zato bi vsi naredili dobro stvar, tako očetje, kot otroci, če bi znova prisluhnili obljubi, ki jo je dal Jezus učencem: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). Jezus je resnično Pot, ki jih lahko sledimo, Učitelj, ki mu lahko prisluhnemo, Upanje, da sesvet lahko spremeni, da bo ljubezen premagala sovraštvo, da bo prišla prihodnost, v kateri bo bratstvo in mir za vse.
Kdo od vas mi bo lahko rekel: »Toda oče, danes ste bili preveč negativni. Govorili ste samo o odsotnem očetu, kaj se zgodi, ko oče ni blizu otrokom …« Res je, želel sem to poudariti, kajti naslednjo sredo bom nadaljeval s katehezo o očetu in takrat bom poudaril lepoto očetovstva. Odločil sem se, da začnem s temo, da bomo lahko prišli do luči. Naj nam Gospod pomaga te stvari razumeti bolje. Hvala.
Mednaslovi in poudarki so uredniški.
Foto: 123rf.com, panorama.it, goodnews.fl
OSTALE KATEHEZE:
1 SVETA DRUŽINA: Družina ni nikoli izguba časa
2 MATI: Svet brez mater bi bil nehuman, manjkala bi mu nežnost
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
