»Otroke je treba tepst«

… je bilo sporočilo predavanja psihoterapevta dr. Zorana Milivojevića policistom in tožilcem na strokovnem posvetu Otrok v vlogi žrtve in storilca.  Izjava, ob kateri se lahko resno zamislimo.

Omenjeni psihoterapevt pa občinstvu ni govoril le o tem, da je telesno kaznovanje otrok nujno, pač pa je tudi opisoval načine, kako to storiti. Po njegovem naj bi bilo telesno kaznovanje v določenih situacijah nujno, da se otroci lahko podredijo starševski avtoriteti. Brez kazni naj ne bi bilo avtoritete.

Šeškanje je kulturno sprejeto nasilje nad otrokom.

Čeprav stroka že dolgo opozarja na neprimernost telesnega kaznovanja, me vedno znova šokira, da še vedno obstajajo strokovnjaki, ki ga zagovarjajo.

Šeškanje je kulturno sprejeto nasilje nad otrokom. Uporabimo izraz ena vzgojna, telesno kaznovanje …, da se ne soočimo z realnostjo dejanja: ko starš udari otroka, je to telesno nasilje nad otrokom.

Zakaj nam je to sprejemljivo, ni pa sprejemljivo »nasilje« med odraslimi? Zakaj v službi ne udarimo sodelavca in trdimo, da mu ni pustilo nobene posledice? Zakaj si prilaščamo pravico, da lahko udarimo otroka?

Ali kot je dobro zapisala britanska psihologinja Penelope Leach: »Skoraj vsakdo v zahodni družbi se strinja, da je moralno sporno, če nekdo uveljavlja svojo voljo z udarci. Ko velik otrok na igrišču udari manjšega otroka, mu rečemo tiran; pet let kasneje ukrade ženski denarnico in ga poimenujemo ropar; še pozneje, ko spravi na tla sodelavca, ki ga je užalil, pravimo, da povzroča incidente. Ko pa postane oče in udari svojega napornega, neposlušnega ali nespoštljivega otroka, pa ga imenujemo vzgojitelj. Zakaj je ta klin na lestvi medosebnega nasilja obravnavan tako drugače od ostalih?«

Zakaj nam je šeškanje sprejemljivo, ni pa sprejemljivo »nasilje« med odraslimi?

Zagovarjamo uporabo nasilja nad otrokom in celo trdimo, da tako vzgajamo otroke. Toda kaj se s tem naučijo? Da lahko uporabimo nasilje, da dosežemo svoje cilje? Da lahko drugega udarimo, če ne naredi nečesa, kar zahtevamo od njega? Da je telesno kaznovanje tistega, ki se ne more braniti, dovoljeno?

Zakaj si zatiskamo oči in opravičujemo telesno kaznovanje otrok?

1. Ker smo bili sami tepeni kot otroci.

»Tudi jaz sem dobil kakšno po riti, pa sem čisto v redu,«  je reakcija večine staršev, ki želijo upravičiti telesno kaznovanje svojih otrok. Čeprav se odrasla oseba, ki je bila kot otrok telesno kaznovana, počuti »v redu«, to še ne pomeni, da je telesno kaznovanje v redu. Lahko bi tudi rekli: »Kadil sem celo življenje in sem v redu,« pa to še ne pomeni, da kajenje ni škodljivo za vas.

2. Ker smo bili tepeni, bi bilo priznanje, da telesna kazen povzroča škodo, hkrati priznanje, da smo mi poškodovani. 

Resnica je, da smo verjetno res. In čeprav je to težko priznati, zato nič manj ne drži.

3. Mislimo, da deluje. 

Otrok, ki čuti prav, tudi dela tisto, kar je prav.

Na kratek rok se zdi, da telesno kaznovanje deluje. V trenutku lahko prekine neželeno vedenje. Na dolgi rok pa nima učinka, ki bi si ga želeli. Ne uči želenega vedenja, pač pa povzroči, da začne otrok lagati ali manipulirati, da se izogne bolečini.  

Otrok, ki čuti prav, tudi dela tisto, kar je prav. Telesna kazen spodkopava ta princip. Otrok, ki je tepen, se počuti slabega in to se kaže v njegovem obnašanju. Bolj ko se grdo obnaša, več je tepen in slabše se počuti. Krog je sklenjen. Od otroka pa želimo, da ve, da je ravnal narobe, da to obžaluje, vendar vseeno verjame, da je oseba, ki je »vredna«.

4. Mislimo, da otroka učimo posledic.

Ne nujno. Telesna kazen ni prava posledica. Odrasli nismo tepeni, če kršimo zakon ali se zlažemo. Kot starši tako otroka ne učimo, kakšne so dejanske posledice.

5. Čutimo potrebo, da branimo vzgojne metode naših staršev.

Ker imamo svoje starše seveda radi, želimo verjeti, da je bilo vse, kar so storili, dobro za nas. In verjetno so dejansko verjeli v to, da delajo dobro, saj niso vedeli, kakšne so posledice. Kaj ne bi kot starši, ki vemo več, tudi vzgajali bolje?

6. Mislimo, da je ustvarjanje strahu dobro.

Strah ne prepreči slabega obnašanja, spodbuja pa prikrivanje.

Starši, ki telesno kaznujejo otroke, to počnejo z namenom, da korigirajo obnašanje. Verjamejo, da če se bo otrok bal, bo to ovira za slabo vedenje. Vendar strah ne prepreči slabega obnašanja, spodbuja pa prikrivanje. Otrok se nauči lagati in skrivati pred starši. Če želimo, da bodo otroci iskreni, jih moramo spoštovati. Strah pa ne dopušča spoštovanja.

7. Mislimo, da je svetopisemsko.

Ne morete se bolj motiti. Zelo radi uporabljamo besede: »Varčuj s palico in razvadi otroka,«  za upravičevanje telesnega kaznovanja. Svetega pisma ne smemo jemati dobesedno – ravno zaradi tega, so zapisi v njem velikokrat napačno interpretirani.

Besedi palica in razvajenost nimata enakega pomena v moderni družbi. Palica v Svetem pismu predstavlja pastirsko palico, ki so jo uporabljali za vodenje črede.  Uporabljali so jo za usmerjanje in kot orodje za zaščito ovac pred plenilci. Pastir z njo ni tepel ovc, ampak jih je ščitil. Ko govorimo o razvajenosti, mislimo na otroka, ki dobi vse, kar si želi. In je nehvaležen in nemiren.  V Svetem pismu razvajen pomeni postati slab ali gniti. Torej ta verz ne pomeni, da je potrebno otroke tepsti, če želimo, da bodo ubogljivi in hvaležni. Pomeni le, da jih moramo zaščititi in voditi.

Zmoremo tudi brez telesnega kaznovanja

Nedopustnost telesnega nasilja je ena osnovnih človekovih pravic. Otrokom je ne smemo odrekati.

Kot starši imamo nalogo, da naredimo najbolje, tako kot najbolj znamo. Da bomo dobri starši, se moramo najprej zavedati, da otroci niso naša last. Čeprav so manjši od nas, so prav tako ljudje, ki imajo pravico do življenja v varnem okolju brez nasilja. Nedopustnost telesnega nasilja je ena osnovnih človekovih pravic. Otrokom je ne smemo odrekati. 

Ko vas bo ob naslednjem otrokovem izbruhu imelo, da bi mu dali eno čez rit, pomislite, da je to nepotrebno, neučinkovito in vodi v negativne posledice. Ter da zmorete brez tega. Da zmorete drugače. Bo šlo?

Povzeto po: politilady.com