Otroci so žrtve stanja, v katerem se starši obnašajo kot otroci, politiki pa kot najstniki

Vir: Pixabay

Dva celjska mladoletna otroka, ki ju zastopa njuna mama, sta pretekli teden na Ustavno sodišče podala pobudo za ustavno presojo odlokov, zaradi katerih otroci ne morejo v šolo, otroci pa ne v vrtec.

Prav tako smo nedavno videli poziv civilne iniciative Otrok ne damo, ki je od ministrice za izobraževanje, znanost in šport Simone Kustec zahteval, da se takoj odprejo vse šole in vrtci, brez kakršnihkoli pogojevanj!

»Otroci nočejo nositi mask, se testirati, cepiti in imeti medsebojne razdalje! Želijo se smejati, družiti, objemati … Zato jim moramo stati ob strani in pomagati, ter v njihovem imenu tudi spregovoriti. To je naša dolžnost!«

Starši, obnašamo se kot otroci

Starši (oz. odrasli), ki zahtevamo pravice za svoje otroke po sistemu vse ali nič oziroma vzemi ali pusti se v ničemer ne razlikujemo od naših otrok (pri čemer ne želim vseh metati v isti koš). Ob tem lahko razumem, da otrok šele spoznava, da v življenju ne more dobiti vsega, kar si zaželi, starši pa bi to spoznanje že zdavnaj morali sprejeti in preseči.

Če želimo odpreti šole sedaj, ko epidemija v polnosti kaže svoje zobe, se moremo določenim stvarem odpovedati, oziroma določene ukrepi vendarle sprejeti. Ne moremo se le postaviti na stališče, da nekaj brezpogojno zahtevamo, na kompromise pa ne pristajamo.

Sedaj imamo idealno priložnost, da otrokom pokažemo, da se borimo za njihove pravice, ob tem pa moramo vsi skupaj sprejeti določene žrtve (npr. nošenje mask, razkuževanje rok ipd.), da se otroci, ko bo stroka ocenila, da je to mogoče, lahko vrnejo v šolsko okolje, po katerem hrepenijo.

Vlada, obnašate se kot najstniki

Deset mesecev se vlada bori z ukrepi za obvladovanje epidemije. Verjamem, da se je v desetih mesecih veliko naučila, a na izpitu »odpiranja šol in vrtcev« vedno znova pade.

Veliko staršev ne zmore več, kar je razumljivo. Veliko otrok se pri šolanju od doma sooča s preizkušnjami, ki jih niso vajeni. Veliko raziskav zaskrbljujoče navaja, da se je število psihičnih težav otrok izjemno povečalo, zaradi česar bi morali zvoniti vsi alarmi.

Pa ne zvonijo. Še več, občutek imam, da naša vlada ne zna ali pa ne zmore poiskati vmesne poti med popolnim zaprtjem in (vsaj) selektivnim odprtjem izobraževalnih ustanov. Dajejo mi občutek, da kot najstniki ves čas nekaj obljubljajo, nato pa se to v zadnjem trenutku spremeni in se obljub (zagotovil)  ne držijo.

Ne staršem in ne otrokom s takšnim pristopom vlada ne pomaga. Še več, daje občutek, da tudi pristojni ministrici ni povsem jasno, kako naj se teh težav loti. In če ne ve tisti, ki je »na vrhu«, kako naj v starših vzbudi zaupanja vreden občutek, da so ukrepi naravnani v dobrobit naših otrok.

Pravice in dolžnosti

Starši in otroci na eni strani moram sprejeti dejstvo, da imamo ob uveljavljanju pravice do čim hitrejše vrnitve v šolo tudi dolžnosti. Takšne, ki bodo poskrbele, da je okolje varno, na primer to, da jih ne pošiljamo v šolo bolnih, pojasnimo drugačna šolska pravila in razumemo, da so okoliščine izredne. Če sedaj na vrat na nos odpremo vse po vrsti (brez ukrepov) bomo verjetno čez teden, dva ali tri ponovno zapirali, s tem pa naredili otrokom le medvedjo uslugo.

Obenem pa bi morala vlada razumeti, da je potrebno iskati (in najti) tudi sredinsko pot. Sprejmite svojo dolžnost in oblikujte ukrepe, ki bodo omogočili, da se zapirajo le posamezni razredi/oddelki, kjer je prisotna okužba, ostale pa pustite nazaj v šolske klopi – četudi z maskami, razkužili, razdaljo, na 14 dni … Če bomo vztrajali le vsak na svojem bregu, oboji s prepričanjem, da želimo le dobro našim otrokom, se otroci v šole še dolgo ne bodo vrnili.

Komentarji

  1. Članek se mi zdi žaljiv do trdega dela vlade. Popolnoma neustrezno in nespoštljivo se mi zdi primerjanje vlade z najstniki.

    1. Članek do vlade ni prav nič žaljiv. Torej je vsako komentiranje in kritiziranje vlade žaljivo? Povedana so dejstva in vlada je ne glede nekaterih ukrepov zgrešila oziroma se jih je napačno lotila. Pa tudi, če je bila na ostalih področjih uspešna je bila pač nekje zmedena. Predvsem pa je bila slaba pri podajanju informacij.

      super članek

Komentiranje je onemogočeno.