Otroci slišijo več, kot mislimo

Vir: Storyblocks

Danes me je moja leto in pol stara hčerka presenetila, ko je kar na lepem rekla: »Mama je zelo lepa.« Najbrž ni potrebno poudarjati, da sem v tistem trenutku res kar zažarela od ponosa, da imam tako super hčerko. Pa tudi zares sem se kar naenkrat počutila lepšo, kot bi se sicer. In ker mame rade razmišljamo in se poglabljamo v vsak otrokov nadpovprečno pozitiven ali negativen odziv, sem se tudi sama začela spraševati, kako to, da je izrekla tak stavek.

Majhni otroci govorijo, kar slišijo. S ponavljanjem besed in stavkov se pravzaprav naučijo govora. In tako je tudi moja hči izrekla stavek, ki ga vsakodnevno sliši. Zelo pogosto ji namreč povemo, kako zelo lepa je. Stavek je samo prenesla na drugo osebo; tokrat na mamo, spet drugič ga bo prenesla na očka itd. Zelo lepo in prisrčno, a kaj ko otroci povzamejo tudi bolj negativne stavke, ki jih morda sploh nismo izrekli njim.

Saj otrok itak ne posluša?

Zanimivo, kako pogosto mislimo, da otroci ne poslušajo. Sama vidim, kako me kar razjezi, ko že petič otroka vprašam isto stvar in ni odgovora. Po drugi strani pa ugotavljam, da tudi med igro in kadar je na videz povsem zatopljen v svoj svet posluša in sliši. Podzavestno. Nikoli si nisem mislila, da to tako zelo drži, dokler ni moj triletnik vedno pogosteje začel s stavki, kot so »ne morem«, »ne znam« … In to za običajne, vsakdanje stvari, ki jih seveda zmore in zna že nekaj časa.

Nikoli nisem pomislila, kako na otroke vplivajo naši pogovori, ki jih oni na videz in zavestno sploh ne poslušajo.

Najprej sem pomislila, da gre samo za obdobje, a mi ni dalo miru. Z možem sva se začela spraševati, od kod mu ta občutek, da ne zna in ne zmore. Vedno sva ga namreč spodbujala in mu govorila, kako super mu gre. Po krajšem premisleku sem ugotovila, da sem bila sama v obdobju žalosti, občutka nemoči, rahle depresije in sem možu v najinih pogovorih večkrat omenila, kako se počutim nemočno, utrujeno, nesposobno, brez samozavesti … In kar zmrazilo me je, ko sem spoznala, da je moj otrok to prenesel nase. Naenkrat sem prejela veliko mero motivacije. Odločila sem se, da moram začet delati na sebi, saj moj otrok očitno uporablja moje stavke in ja … postaja tak kot jaz. Ampak ali to res hočem?

Seveda mi je bilo vedno jasno, da moramo biti starši zgled otrokom. Ampak nikoli nisem pomislila, kako nanje vplivajo tudi naši pogovori, ki jih oni na videz in zavestno sploh ne poslušajo.

In ne morem si pregnati misli, koliko lepši bi bil svet, če bi otroci od nas slišali lepe stvari o soljudeh; če ne bi doma zmerjali eni tistih z maskami, drugi tistih brez mask, eni cepljene, drugi necepljene, eni izobražene, drugi neizobražene … Koliko lepši bi bil lahko svet, če bi starši svojim otrokom v usta položili besede hvala, lepa si, rad te imam, kot pa besede eni so res neumni, koliko ljudi na svetu je bedakov itd. Mislim si, da zavestno vsi starši to že počnemo, a morda včasih pozabimo, da otroci slišijo, tudi ko na videz ne poslušajo.

Vsak se lahko izboljša

Enostavno nemogoče je, da bi bil starš otroku zgled v vsaki stvari. Lahko pa se trudimo in zavestno delamo na sebi. Vsak se vedno lahko izboljša, vedno se lahko trudi in skuša po svojih najboljših močeh izboljšati tudi svet. In če bodo otroci od nas prevzeli ta trud in željo po tem, da bi postali boljši, bodo lahko reševali vse težave, ki jim bodo prišle na pot. Ni torej potrebno, da smo starši brez napak – to je tako ali tako nemogoče. Pomembno je, da si ne rečemo »tak pač sem«, ampak se trudimo postati boljši. In to lahko vsak stori. Tudi jaz.