“Otroci naj vedo, da jih dom vedno čaka, tudi če se jim kaj zalomi”

Thumbnail

V življenju Petra Prevca igra pomembno vlogo njegova družina: oče, mati, dva brata in dve sestri. Obiskali smo jih na njihovem domu v Dolenji vasi v Selški dolini.

Povabili smo jih, da spregovorijo za prvo številko našega tiskanega časopisa Domovina (ki je izšla maja lani). Ob zgodovinskem uspehu, svetovnem rekordu (250 m) v poletih, ki ga je Peter včeraj postavil v Vikersundu, pa ponujamo intervju v branje tudi bralcem našega spletnega portala.

*****     *****     *****

Družina Prevc iz Dolenje vasi – oče Dare (Božidar), mama Julijana, sinovi Peter (22), Cene (19) in Domen (15) ter hčerki Nika (9) in Ema (5) – so čisto običajna družina. Tako vsaj trdijo sami. Za marsikoga drugega pa so vendarle drugačni in v mnogočem izjemni. Uspehi najstarejšega sina, ki mu počasi sledijo tudi mlajši – s smučarskimi skoki se ukvarjajo štirje od petih otrok – so jih zapisali na zemljevid najuspešnejših slovenskih športnih družin.

Oče že 20 let uspešno vodi lastno podjetje z dvema salonoma pohištva, mama pa ob skrbi za pet otrok dela v srednji šoli v Kranju. In vse to se zdi, da obvladujejo z nekakšno lahkotnostjo, samoumevnostjo. Ker jim je delo pomembna vrednota in ker cenijo preprostost.

Peter, se ti zdi, da živite mladi vrhunski športniki drugačno mladost od vrstnikov?

Peter: Ja, gotovo živimo drugače, ampak v tem ni nič slabega, prej dobro. Naučiš se boljše organizacije časa, reda, discipline. In hitro se naučiš preklapljati med različnimi stvarmi.

Po mnogih uspehih si postal zelo prepoznaven, slaven. Kako to doživljaš?

Peter: S tem se pač moram sprijazniti. Na začetku mi mogoče ni bilo všeč, ampak brez tega ne gre.

 

Čutiti je, da Dolenja vas zelo diha s tvojimi uspehi in da to krajane povezuje.

Peter: Na podeželju je vsaka manjša vas povezana in niti ni tako pomembno, kaj je tisto, kar jih povezuje – šport, gasilci ali kak drug skupni interes. Je pa res, da pri nas že več let športno društvo močno povezuje.

So ti navijači pomembni?

Peter: Če navijačev na tekmi ni, se počutim bolj kot na treningu. Tam, kje je polna skakalnica navijačev, pa imaš občutek, da gre za tekmo in se lahko še bolj skoncentriraš. Navijači vnesejo nek dodaten naboj.

Mnogi opažajo, da za svoja leta deluješ zelo zrelo in včasih to povezujejo tudi s tvojo družino, vzgojo … Tudi sam čutiš, da si dobil dobro podlago že v družini?

Peter: Ja, mislim, da je nekaj na tem. Doma so me vzgajali, da je delo pomembno, da je treba prijeti za vsako delo in da kdaj narediš tudi kako stvar, za katero ne veš, za kaj je dobra. Tako kot doma slediš in zaupaš staršem, moraš v športu na podoben način zaupati trenerju. V obeh primerih gre za avtoriteto, jasno hierarhijo. In pri obojih lahko skleneš tudi kakšen kompromis.

Ali zaradi odraščanja v veliki družini kaj laže sodeluješ v ekipi, se prilagajaš …?

Peter: Gotovo se zato laže prilagajam oziroma se manj trudim, da bi za vsako ceno razumel, zakaj se nekdo obnaša tako, kot se. Pač vem, da vsak v ekipi dela malce po svoje, ima svoje zamisli, želje – tako v družini. In na koncu je treba skleniti nek kompromis. In povsod so naloge malo porazdeljene.

Kako pa mlajši bratje in sestre doživljajo tvoje uspehe?

Peter: Ne vem, kaj točno se dogaja, ko tekmujem, ko pridem domov, sem pa zgolj sin in brat in ne skakalec, tako da se o skokih sploh ne pogovarjamo veliko.

 

Kako pa v družini praznujete Petrove uspehe?

Dare: Včasih pridejo sosedje s kako steklenico vina, da nazdravimo. Pa na SMS-e odgovorimo.

Julijana: Nič posebej na veliko ne praznujemo. Ne vem, ali smo malce posebni, ker iz tega ne delamo prav velike »galame«. Fantje imajo toliko drugega dela in druge družbe, da si mislim, da mama ob uspehih res ni na prvem mestu (smeh). Mama je glavno delo že opravila …

Vam torej ni bilo težko spustiti fanta v svet?

Julijana: Ne, mislim, da res ne. Zakaj bi bilo? Mislim, da sva z možem Petra kar dobro vzgojila. Določene stvari mora pa sam spoznati.

Kaj pa je tisto glavno, s čimer želita svoje otroke poslati v svet?

Julijana: Da imajo neke trdne temelje, da vedno vedo, da je dom dom in da jih vedno čaka, tudi če se jim karkoli zalomi. Da nikoli niso sami na tem svetu. Pa upam, da se bodo kdaj spomnili tudi, da imajo angela varuha in da je vedno z njimi tudi Bog. In da je zaupanje pomembno. Seveda jim želiva dati tudi temeljne vrednote – poštenost, marljivost, delavnost, prijateljstvo, iznajdljivost, vztrajnost … To, kar vsi potrebujemo v vsakdanjem življenju – ne glede na to, ali si športnik ali kaj drugega.

Od kod izvira vaše navdušenje nad skoki?

Dare: Meni so bili skoki že od nekdaj všeč. Že kot otroci smo pozimi samo skakali. Drugega sploh nismo poznali, nobenega smučanja, ničesar, samo skoke.

Julijana: Mi pa smo kot otroci smučali, sami smo nalomili palice in naredili proge za smučanje, pa tudi skakalnice smo naredili. Spominjam se, da smo »poštamfali« vse hribe v okolici.

Ste še kaj živčni, ko vidite Petra na vrhu skakalnice?

Julijana: Niti ne. Saj fantje znajo skakati, ne more te stalno skrbeti. Bolj me skrbi cesta kot pa skakalnica!

Dare: Nisem živčen, ampak nekaj strahu je pa vedno prisotnega. Vendarle se lahko marsikaj zgodi.

Julijana: Tako kot povsod. Vendar se moraš osredotočiti na dobre stvari. Ne moreš kar čepeti in čakati doma, da se ti le ne bi kaj zgodilo.

Greste kdaj kot cela družina skupaj navijat na tekme?

Dare: Zaenkrat še težko. Na zadnji tekmi v Planici smo bili skupaj. Z majhnimi otroki ne moreš biti toliko pri tekmi, ampak se moraš bolj ukvarjati z njimi.

Julijana: Dekleta smo najraje kar doma in kaj dobrega skuhamo, da fante razveselimo, ko se vrnejo lačni domov.

So si otroci zelo podobni ali zelo različni med sabo?

Julijana: Vsak otrok je svoja zgodba, ima svoj značaj, imaš naštudiranega, tako da včasih že vnaprej veš, pri katerem z določeno stvarjo ne boš uspel, s kom se sploh ni vredno pogajati.

Dare: Pravzaprav imajo oni nas naštudirane. (smeh)

Kako pa v veliki družini uspete spremljati vsakega otroka?

Peter: Glede na to, da nas ni pet naenkrat prišlo, se verjetno sproti privadiš …

Julijana: Ja, nekako gre, sproti se prilagajaš, jih usmerjaš.

Verjetno so otroci zato tudi malce bolj trpežni …

Julijana: Sploh se mi ne zdi, da bi bili kaj drugačni. Tako kot se mi ne zdi, da se morajo naši otroci, ker jih je več, čemu odrekati. Mislim, da imajo ravno tako polno vsega. To, da so otroci neko breme in strošek, se mi zdi mit, ki ga je treba razbiti …

Najdeta ob vsem tem dogajanju z možem kaj časa zase?

Julijana: Čas zase … To se mi zdi tudi nekakšna moderna floskula. Ko imaš enkrat otroke, imaš otroke in so prvi otroci. Saj bo še čas za to, ko bova nekoč spet sama, če bo življenje tako naneslo.

Kako pa se razlikujeta v vlogi mame in očeta? Kdo skrbi za kaj?

Peter: Ponavadi gre tako: »Mami, kje je daljinec? Mami, kje je metla? Mami, kje je krožnik?« Očita pa vprašaš: »Kje je mami?« (smeh)

Julijana: Ati skrbi predvsem za hišno gospodarstvo, skupaj z otroki pripravljajo drva, opravijo večja dela, sama pa bolj skrbim za vzgojo, kuhanje, gospodinjstvo, šolo, verouk …

Kdo pa skrbi za šport?

Dare: Saj nam ni treba nič posebej skrbeti.

Julijana: Za to skrbijo trenerji, mi jih le vozimo.

Dare: V stvari se ne vtikam, če vidim, da se mi ni treba.

Julijana: Imava srečo, da je Peter tako priden, ostali otroci mu pa kar sledijo. Za Niko smo mislili, da bo s športom začela pozneje, pa je po ogledu ene tekme takoj še sama hotela na trening.

 

Ali Peter študira ekonomijo, ker imate lastno podjetje?

Dare: Ne.

Peter: Na srednjo ekonomsko šolo sem se vpisal, ker so imeli tam športni oddelek in je bilo za športnike vse dobro organizirano. Potem pa me je začela ekonomija tudi zanimati.

Julijana: Podjetje je predvsem atijeva zadeva.

Dare: Peter mi trenutno največ pomaga s promocijo.

Letos bo že 20 let, kar imate svoje podjetje. Kaj bi spremenili v našem gospodarstvu, če bi imeli možnosti?

Julijana (možu): Bi zmanjšal davke?

Dare: Ne … Zavrtel bi čas za dvajset let nazaj, pa bi bilo spet vse v redu! (smeh) Takrat smo dobro prodajali, pa čeprav niti dobro znali nismo. Zdaj pa ustvarjamo celo znanost, da sploh kaj prodamo. Davki pač morajo biti. Kar si sam želim, je predvsem to, da bi politiki pustili gospodarstvu pri miru. Imam občutek, da jim pogosto ni v interesu reševati gospodarstva, ampak zgolj same sebe.

Kako pa ste v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja dobili pogum, da ste začeli s svojim podjetjem?

Dare: Bil sem mlad in predrzen.

Torej ima to Peter po vas. Danes se mladi precej bojijo začeti kaj svojega …

Peter: Ker ni nihče navajen delati. Če pa lahko do sedemindvajsetega leta vlečeš status študenta …

Opažaš to pri svojih vrstnikih?

Peter: Vidim, da ni neke vizije, zakaj bi sploh delali. Večina jih dela zato, da lahko za vikend potem zasluženo zapravijo.

Kaj pa je tvoja vizija? Zakaj se ti zdi vredno truditi se v športu?

Peter: Trenutno predvsem zato, ker v tem res uživam. In dokler sem v tem, o drugih stvareh niti ne razmišljam. Se pa lahko že jutri poškodujem in zaključim, lahko pa gre vse super in bom še dvajset let v športu.

Se vama kot staršema zdi svet skakalcev zdrav svet, kamor z veseljem spustiš otroke?

Julijana: Važno je, da se dela, da so otroci zaposleni, potem je tam tudi zdrav duh. Mnogi so prepričani, koliko odrekanja je za mlade v vrhunskem športu, meni se pa sploh ne zdi tako. Zdi se mi, da ima Peter čisto lepo mladost in da je veliko zanimivega doživel.

Ali ste kot družina kaj vključeni v lokalno skupnost, v župnijo?

Julijana: Dare poje pri jutranji maši, fanta ministrirata.

Dare: Če smo doma, gremo k maši, so pa tekme ponavadi ravno ob nedeljah.

Kakšen pa je vaš odnos do politike? Greste na volitve?

Peter: Grem, če sem le doma. Marsikdo reče, da je to brez veze in ne gre, potem se pa jezi čez te, ki stvari vodijo. Kako se sploh lahko jeziš, če nisi ničesar naredil za to, da bi bil izbran kdo drug! Vsaj poskusiti moraš.

Julijana: Mislim, da moraš izkoristiti priložnost in podpreti človeka, za katerega se ti zdi, da bo nekaj dobrega naredil.

Kaj vam pomeni domovina?

Julijana: To je dom, toplina, ognjišče … tam, kjer se počutiš varnega.

Dare: Ponosen sem, da sem Slovenec, in to ne glede na vse okoliščine in bleferje, ki se ukvarjajo s Slovenijo!

Kakšen pa je občutek, ko zaradi tebe igra himna, plapola slovenska zastava?

Peter: Simbole Slovenije je vedno lepo videti. Spominjamo te na to, kaj te čaka doma. Tu so prijatelji, dom, večina življenja se mi je zgodila tu, v Sloveniji. 

 

Foto: Twitter @peterprevc, @fisskijump, Tomaž Sokol, arhiv družine Prevc

Celoten intervju je izšel v prvi številki Domovine (maj 2014)