Čiščenje umivalnika, polnjenje pralnega stroja, pripravljanje mize, sesanje, zalivanje vrta … Ne, to ni seznam iz malega oglasa »iščemo hišno pomočnico«, ampak je lahko seznam domačih opravil vašega šestletnika.
Če je stalno prerekanje glede hišnih opravil v preteklem letu v družini vzbujalo veliko slabe volje, lahko z novim letom sprejmemo novo priložnost in se temu izognemo z razdelitvijo opravil in odgovornosti med družinskimi člani. Pri tem imajo lahko prav posebno vlogo otroci. Ko razmišljate, kako jih vključiti, vam je lahko v pomoč naslednjih 10 nasvetov:
1. Hišna opravila morajo biti skupna odgovornost vseh družinskih članov (vsaj tistih, ki se že lahko samostojno gibljejo po hiši). Vsi morajo zato po svojih močeh in sposobnostih sodelovati v procesu prepoznavanja, delitve in prevzemanja opravil. Naj tudi otroci začutijo, kaj vse je potrebno, da vam je v vašem domu in družini prijetno, in kako je pomembno, da sodeluje prav vsak od vas. Čut odgovornosti za skupnost daje poseben občutek pripadnosti in povezuje družino.
2. Starši moramo otrokom omogočiti dvoje: da se učijo iz našega zgleda (odgovornosti, vztrajnosti, vestnosti …) in da jim damo priložnost, da se lahko v posameznih veščinah in v prevzemanju odgovornosti sami preizkusijo – tudi takrat, ko pomoč ali popravljanje napak od nas sprva zahteva več truda, kot če bi delo opravili namesto otroka. Glejmo na to kot na naložbo v prihodnost!
3. Kako bo otrok sprejel svoja opravila, je močno odvisno od naravnanosti staršev. Če sami hišna opravila doživljamo kot veliko breme in muko, bomo težko otroka vanje vpeljali na igriv način in v njem prebujali navdušenje. In če se nam sodelovanje otrok pri hišnih opravilih zdi naraven in nujno potreben sestavni del družinskega življenja, bo otrok svoje delo sprejel z večjo samoumevnostjo, kot če imamo občutek, da s svojim sodelovanjem nam dela uslugo.
4. Zgrešena je predstava, da otroci s tem, ko pomagajo pri drobnih domačih opravilih, izgubljajo dragoceni čas za igro in učenje. Še posebej za majhne otroke je ravno tovrstna pomoč lahko zelo zanimiva igra, pa tudi poseben učni izziv. Ob njem pa se otrok ne uči samo konkretnega dela, ki ga opravlja, ampak pridobiva tudi delovne navade, privzema delovno etiko ter krepi čut odgovornosti in skrbi za druge.
5. Pomembno je, da se otroci sami odločijo za posamezna opravila in sprejmejo odgovornost zanje. Najlaže je, če ta opravila predlagajo sami, lahko jih seveda usmerjate in spodbujate. Če pa jim boste opravila zgolj dodelili (proti njihovi volji), bo uspeh zelo vprašljiv.
6. Skupaj z otrokom izdelajte tablico/razpredelnico/kartončke, na katere vpišete njegova redna opravila in jih izobesite na vidno mesto. To bo otroku vsakodnevno služilo kot opomnik, na njej pa bo lahko tudi označeval, katera dela so že bila opravljena (s kljukicami, znaki, nalepkami …). Če še ne zna brati, lahko opravila narišete ali prikažete s simboli. Če bo otrok aktivno sodeloval pri izdelavi, bo vse skupaj laže ponotranjil, ozavestil in sprejel kot svoje.
7. Zadolžitev naj ne bo preveč in naj ne bodo prezahtevne, da ne bo otrok prehitro omagal, dobro pa je, da so vendarle izzivalne, saj le te zares omogočajo učenje in napredovanje.
8. Je potrebno otroka nagraditi za dobro opravljeno delo? Raje v njem krepite občutek, da je zadovoljstvo ob opravljenem delu največja nagrada. Pojasnite mu, kakšen pomen ima njegovo delo in trud za življenje in počutje vaše družine. Nadvse vesel bo tudi vaše pohvale, še posebej takrat, kadar se je posebej potrudil ali mu je bilo težko. Nagrajevanje z denarjem, sladkarijami, ugodnostmi pa lahko preusmeri otrokovo motivacijo za delo na nebistveno. Drobna veselja v obliki majhne nalepke ali štampiljke namesto kljukice ob opravljenem delu pa so lahko čisto dobrodošla popestritev (če le ne zakrijejo osnovne motivacije za delo).
9. Redno preverjajte, kako skrbno otrok opravlja svoje naloge. Če mu ne uspeva, ga raje kot na neizpolnjevanje naloge spomnite na njegovo odgovornost in na posledice, ki jih ima zanemarjanje tega dela. Tudi kaznovanje ni primeren odziv, saj si verjetno ne želite, da bi otrok svoje naloge izpolnjeval iz strahu pred kaznijo, ampak iz občutka odgovornosti ter skrbi za dobro počutje sebe in drugih. Preverite tudi, ali je kos nalogi in ali morda rabi pomoč.
10. Čeprav se morda sprva zdijo kot igra, pa je razlika med domačimi opravili in igro predvsem v tem, da zahtevajo rednost, vztrajnost in odgovornost. S tem se mora otrok soočiti, ko mine prvo navdušenje. Na tej točki je ključno, da otroka spodbudimo k vztrajnosti in da mu ponovno predstavimo pomen, ki ga ima njegovo delo za vse nas – v čem nam je lepše, če svoje delo vestno opravlja, in v čem smo vsi prikrajšani, če delo ni opravljeno. Ravno vztrajanje v tej rutini ali iskanje inovativnih pristopov k že utečeni stvari pa je lahko za otroka pomembna življenjska lekcija.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!