»Ostani to, kar si …« Ali res?

Foto: Shutterstock

Večkrat se smeje spomnim na voščila sošolk ob rojstnih dnevih, včasih zapisana tudi v spominskih knjigah. Eden takih je: »Ostani to kar si in ohrani svoj ponosni jaz!« (Karkoli naj bi »ponosni jaz« že predstavljal.)

Spominjam se, kako smo si prijateljice padale v objeme in malo-da-ne s solznimi očmi zabičale druga drugi: »Ej, ostani taka, kot si, ker si res super. Ne se spreminjat’, prav?!« In druga je (prav tako napol solzna) prikimavala: »Itak, da se ne bom spremenila, ti si tudi tako super, ostan’ to kar si!«

Ampak kaj bi bilo, če bi se teh naših obljub res držale?!

Če bi se še vedno le neumno režale, kadar bi nam kdo dal kompliment?

In bi s prijateljicami na kavi vzdihovale o tem, kako nas nihče ne razume (ali pa jim o tem ure in ure tarnale po telefonu)?

Si predstavljate, da bi, tako kot tedaj, po hiši rovarile, češ le zakaj moramo samo me pospravljati v stroj, da je to krivica in je danes na vrsti sestra (mož/hčerka/sin)?

Kako dobro je, da se stvari spremenijo in mi z njimi!

Se spomnite zapletenega spoznavanja nasprotnega spola?
Kako s(m)o se obnašale, ko nam je bilo nerodno (in to nam je bilo v najbolj neprimernih situacijah)? Ali pa ko s(m)o poskušale biti že velike in s(m)o (predrzno) zapeljevale?

Morda so se naše poti razšle ali pa smo se, ne glede na voščila, spremenili vsak v svojo smer, da enostavno ne sodimo več skupaj.Se spomnite zagonetnih situacij, katera je v koga in katera je koga speljala kateri drugi … ? (Tudi če sami niste bili del tega, ste verjetno to lahko opazovali pri sošolkah.)

Če skočim v spominu še malo nazaj tja na konec osnovne šole, se spomnim še ene zabavne situacije –  ko smo se dekleta začela spoznavati s (starimi maminimi) ličili. Nekako smo želele biti naličene, a se hkrati ni smelo videti, da smo naličene (da nas sošolci ne bi zafrkavali, seveda). Tako sva se s prijateljico celo popoldne lišpali, potem pa je pogovor potekal nekako takole:

– »Joj, ful se ti vidi, da si našminkana!«
– (odstranim malo ličila) »Še?«
-»Aha!«

… se ponovi še dvakrat…

– (odstranim še zadnje sledi ličil) »Se mi še vidi?«

 »Ne več.«

To je bil torej projekt ličenje. Našminkaš se, odstraniš šminko, potem si spet za med ljudi … In prepričana sem bila, da sem se lepo naličila!

In ko sem že pri ličenju – ne vem, kaj bi si ljudje mislili o meni, če bi »ostala to, kar sem bila« in se še vedno ličila tako kot v srednji šoli: Vijoličnim hlačam, nogavicam, puloverju in torbi sem namreč rada dodala vijoličen lak za nohte in vijoličen make-up. Dejansko sem se nad očmi in tudi po ustnicah naličila s temno vijolično šminko. Tudi za k maši. Dejstvo, da so mi starši dejali, da s skoraj modrimi ustnicami izgledam kot utopljenka, in da se je sestra delala, da me ne pozna, me ni odvrnilo od mojega »stylinga« … potrebno je bilo nekaj drugega.

Morali smo se spremeniti. Morali smo odrasti, dozoreti

Morda smo ohranili stike s tistimi nekoč čustveno-nezrelimi-jokajočimi dekleti, ki so hlipale: »Samo ne spremeni se!« Toda ohranili smo jih, ker smo se skupaj spremenili.

Morda so se naše poti razšle ali pa smo se, ne glede na voščila, spremenili vsak v svojo smer, da enostavno ne sodimo več skupaj.

Obstaja pa tudi tretja možnost: nekdo se je (letom primerno) spremenil … drugi pa »je ostal to, kar je bil«, ko mu je to nazadnje izrekla srednješolska sošolka …

Priznam, ko smo imeli pred leti obletnico mature, sem spoznala, da sem na obletnici z dvema tipoma ljudi: z ljudmi, ki so bili moji sošolci v srednji šoli, in s srednješolci. Nekateri so ostali tam. Popivanje, kajenje, opolzke šale, neodgovornost, nezrelost, bivanje v hotelu mama …

Počutila sem se tako kot Monica iz serije Prijatelji v tem odlomku:

Monica gre na zmenek s Chipom, ki je bil v srednji šoli v času, ko je bila ona zelo debela dijakinja, izjemno popularen fant. Če vam angleščina ni tuja, se lahko nasmejite nad njenim doživljanjem zmenka s popularnim srednješolcem Chipom …

Zakaj je dobro razmišljati o lastnih spremembah, lastni poti?

Ko tako razmišljam o preteklosti in svojem mladostniškem obdobju, se počasi pripravljam na to, kar me čaka, ko hčerka stopa na pot pubertete. Pogosto preveč pričakujem, ko si želim, da bo razmišljala tako trezno in odgovorno, kot menda danes razmišljam sama. Nemogoče je. Nima izkušenj in mami zagotovo ne gre vsega verjeti (bližje ko si puberteti, manj ji verjameš J ). Mora se spraviti kdaj v zadrego in biti naivna, morala bo narediti kaj takega, čemur se bo v zadregi smejala, ko bo zrelejša. Najina naloga je, da ji podava ključne informacije in jo poskušava usmeriti na pravo pot. A včasih bo počela neumnosti.

Ko tako razmišljam o preteklosti in svojem mladostniškem obdobju, se počasi pripravljam na to, kar me čaka, ko hčerka stopa na pot pubertete.

Ko tako razmišljam o preteklosti in svojem mladostniškem obdobju, spoznavam, kako pomembno je, da se imam rada v vsakem obdobju, a se hkrati vedno znova presegam. Nikoli več ne voščim ljudem, naj ostanejo to, kar so. Bilo bi podcenjujoče in žaljivo. V moči Duha lahko vedno postanemo boljši. Bolj potrpežljivi, bolj razumevajoči, bolj odločni, bolj pogumni, bolj … (a ne za ceno nezadovoljstva s seboj v danem trenutku seveda).

In prav zaradi razmišljanja o svoji poti in spremembah lahko živo vidim delovanje Duha v svojem življenju!

Res, ne doživljam več metuljčkov v trebuhu, a ne bi jih zamenjala za vse stiske, ki so spadale v isto obdobje.
Res ni več trenutkov, ko opaziš, da si opažen, a je toliko, toliko bolje ob sebi imeti krasnega moža.
Res, ne da se mi več žurati v noč (niti kadar je kakšna priložnost v smislu poroke ali obletnice), pa čeprav je bilo takrat privlačno. Ker je naslednji dan preveč dragocen.
Res, zabav je mnogo več, ko si mlajši, a čas z družino te izčrpa in hkrati osreči bistveno bolj kot katerakoli zabava!
Res sem veliko raje doma, a zdaj na terasi pijem vino iz steklenega kozarca s pecljem in ne iz plastičnega piknik kozarca.

Res, moja koža ni več tako čvrsta, a je veliko bolj čvrst moj karakter.

In nenazadnje … Razmišljanje o preteklosti in mladostniškem obdobju je lahko prav zabavna »meditacija« pod krošnjo borovca, ki bo koristila, ko bodo ptički začeli izletavati iz gnezda.

Pa lep dopust želim. S steklenim kozarcem s pecljem!