Pismo, ki ga je oče svoji hčerki Jillian napisal za njen poročni dan, je zaokrožilo po svetu. Nevesta in ženin, ki na fotografijah izžarevata pravo poročno radost, imata namreč Downov sindrom.
Da sta se Jillian in njen mož Ryan spoznala, zaljubila in poročila, sta morala premagati številne ovire – predvsem v glavah okolice. V ganljivem pismu Paul Daugherty svoji hčerki pove, kako je ponosen nanjo in kako se skupaj z njo veseli njenega izpolnjenega življenja.
Draga Jillian!
Danes je tvoj poročni dan. Čez dve uri boš naredila najpomembnejše korake svojega življenja, korake, ki si jih bomo zapomnili tudi zaradi vsega, kar si morala v življenju doseči do današnjega dne.
Ne vem, kakšne so prepreke, ki jih mora premagati ženska z Downovim sindromom, da se poroči z ljubeznijo svojega življenja. Vem samo, da si jih premagala …
Ni bilo v najini moči, da bi lahko druge otroke prepričala, naj te imajo radi. Te sprejmejo, postanejo tvoji prijatelji, ti stojijo ob strani na življenjsko potrebnem družabnem prizorišču. Mislila sva si: »Kakšno je otroško življenje brez noči, prespanih pri prijateljih, rojstnodnevnih zabav in zmenka na maturantskem plesu?«
Takrat me je skrbelo zate. Vse v moji notranjosti je jokalo tistega večera, ko si bila stara 12 let in si prišla po stopnicah, da bi nama povedala: »Nobenih prijateljev nimam.«
Za tkanje medčloveških vezi si naravni talent. V osnovni šoli so te klicali »Županja« zaradi tvoje sposobnosti, da vsakogar vključiš in zaposliš. V srednji šoli si sodelovala v plesni skupini. Štiri leta si hodila na kolidž in na vsakogar, ki si ga srečala, naredila vtis za vse življenje.
Se spomniš vseh stvari, za katere so ti rekli, da jih ne boš nikoli počela? Nikoli ne boš vozila motorja ali se ukvarjala s športom. Ne boš šla na kolidž. Vsekakor se ne boš poročila. Danes pa … Poglej se. Najbolj čudovita oseba si, kar jih poznam. Nekoga, ki živi življenje, polno sočutja in razumevanja, brez spletkarjenja in zvijač, si vsi želimo poznati …
Pred desetimi leti, ko je skozi naša vrata stopil mladenič v obleki, s šopkom orhidej v roki, in rekel: »Gospod, prišel sem, da bi vašo hčer odpeljal na brucovanje,« je izginil vsakršen strah, ki sem ga kdaj imel, da bi tvoje življenje ostalo nepopolno.
In danes se z Ryanom podajata na drugačno skupno pot … Je novi izziv, vendar ne bolj strašljiv za vaju kot za kogarkoli drugega. Glede na to, kdo in kakšna sta, bo morda še manj. Biti srečna je za vaju lahko. Tako kot sposobnost, da srečne naredita tudi druge.
Zdaj te vidim. Vsa priprava je za nami, vrata se odprejo. Moja mala deklica, vsa v belem, prestopa prag še enih osvojenih sanj. Jaz pa stojim brez sape in kot ukopan, popolnoma v trenutku. »Izgledaš čudovito,« je najbolje, kar zmorem reči.
Jillian se mi zahvali. »Vedno bom tvoja mala deklica,« reče potem.
»Da, boš,« dahnem. Čas je, da greva, rečem. Pred nama je sprehod do oltarja.
Paul Daugherty je spomine na vzgojo svoje hčerke opisal v knjigi »An Uncomplicated Life«. Spominom na vzgojo Jillian je posvečena tudi spletna stran: www.uncomplicated.life.
Foto: facebook.com, uncomplicated.life
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!