Nova revolucija v ženskem vprašanju

Thumbnail

V zadnjem času sem se večkrat srečala s samozavestno mlado žensko v krilu, z visokim klobukom na glavi, knjigo v roki in cigareto v ustih. Imela je iskriv pogled, nek poseben nasmešek na obrazu in vedno je strmela vame in me izzivala.

A ne gre za kako znanko iz istega kraja, niti ne iz istega časa. Srečevali sva se le s pomočjo slik v časopisih, na spletu ali na obcestnih plakatih. Najin odnos je bil zelo bežen – zgolj vabila me je na aktualno razstavo v Muzeju novejše zgodovine Slovenke v dobi moderne, na kateri je mogoče spoznavati zgodbe in prizadevanja vidnejših žensk ob koncu 19. in začetku 20. stoletja.

Ne vem, zakaj me je s svojo zanimivo pojavo, ki precej očitno posnema moške, in malce predrznim pogledom vsakokrat pritegnila. Morda bi se mi še pred kakim desetletjem njena uporniška drža in nenavadna ženska identiteta zdeli samo preprosto »kul«. Morda celo navdihujoči. Danes pa mi vzbuja mešane občutke. Tako kot jo del mene malce občuduje, ji del mene malce zameri. V njej namreč vidim nekaj izgubljene ženskosti. Tiste ženskosti, za katero vedno bolj čutim, da jo mora moja generacija na novo iskati in odkrivati.

Mnoge od teh žensk izpred 100 let so se ukvarjale z »ženskim vprašanjem«, želele so biti videne, slišane, upoštevane in aktivne kot moški. Njihov upor in zahteve se mi zdijo v večini stvari zelo razumljive in upravičene. Ne vem, če se jim ne bi v tistem času na neki način tudi sama pridružila. Njihov položaj je bil krivičen – močno neenakopraven in nesvoboden.

Je danes bolje?

 

Zanima me, kaj bi porekle na današnji položaj žensk v Sloveniji: od leta 2002 dalje smo (vedno) bolj izobražene od moških, volilna pravica je tako samoumevna, da je sploh ne jemljemo več resno, 90-odstotkov žensk z otroki je zaposlenih, kar je največ v celotni EU, obvladujemo področje izobraževanja, zdravstva, vedno bolj tudi znanost … Nepošteno je, da smo za enako delo še vedno slabše plačane kot moški, manj smo prisotne v politiki in na vodstvenih položajih. A sprememba v času 100 let je vendarle gromozanska.

Smo ženske danes torej bolj srečne in izpolnjene kot pred 100 leti? Smo bolj svobodne? Da in ne. Če pogledamo na zahteve izpred 100 let, bi rekli, da. A kaj ko so jih zamenjale nove oblike nesvobode!

Kje smo se izgubile?

Medtem, ko so se ženske borile za pravice, ki so tako samoumevno pripadale moškim, jim je med rokami polzelo nekaj drugega. Tako so želele postati enakopravne moškim, da so povsem prezrle, da je enakovrednost možna in celo nujna v različnosti. Vstopile so v moški svet, a svojo ženskost kot plašč obesile na kljuko v predsobi.

Zatajili so tudi moški. Žensko željo po večji svobodi, vplivu in priznanju so namreč zlorabili, ko so dopustili, da je postala predmet za njihov užitek. Ko je ženska želela moč, so ji dali lažen vtis, da si jo lahko »kupi« s svojim telesom, s spolnostjo brez duše, ki je pravi ženskosti povsem tuja.

6 tipov mam

Z vsem tem pa se je nekje zunaj v svetu, daleč od doma, izgubljala tudi sposobnost in možnost biti mama. Ko so se ženskam odpirale nove možnosti v svetu, se je počasi izoblikovalo tudi več različnih načinov, kako biti mama:

a) Mama, ki na prvo mesto postavlja svoje poklicno ali družbeno delovanje, materinstvo (čeprav vsaj na videz svobodno izbrano) pa je bolj ko ne zreducirano na raven prostočasne aktivnosti, je v breme in v okras hkrati, svojo vlogo v veliki meri prepušča drugim.

b) Mama, ki si želi biti predvsem ali zgolj mama, a mora biti (intenzivno) službeno aktivna iz ekonomskih ali družbenih razlogov.

c) Mama, ki je razpeta in skuša krmariti med obema vlogama, včasih za ceno enega ali drugega, včasih na račun lastnega zdravja ali zakona.

d) Mama, ki je sicer doma, a le, ker jo v to silijo zunanje okoliščine (brezposelnost, družba …).

e) Mama, ki ob poudarjeni vlogi mame opravlja tudi poklic v omejeni in prilagojeni obliki.

f) Mama, ki se zavestno in popolnoma posveti poklicu matere.

Prezrta svoboda

Če se je v preteklosti zgodil predvsem upor proti materinstvu tipa d in njegovi nesvobodi, v socializmu smo izkušali b ali c, danes pogosto videvamo a, pa vendarle težko rečemo, da se v teh štirih tipih skriva tako zaželena svoboda. Materinska in službena vloga sta v vseh teh tipih v neki napetosti, nepomirjeni med sabo.

Za zadnja dva tipa, v katerih se odpira veliko večje polje materinske svobode, pa nam pogosto manjkajo spodbuda, zgledi in pogum, žal pogosto tudi zunanje ekonomske okoliščine. Ne trdim, da sta mami e in f edina zveličavna tipa. Želim le, da bi v njiju znali videti svobodo, ki je pogosto prezrta in morda celo večja, kot se zdi.    

Drugačna revolucija

Naslednjič bom dami iz uvoda prijateljsko pomežiknila. Čeprav je bila njena vizija zame kot za žensko verjetno drugačna, pa se ji verjetno lahko zahvalim, da je s somišljenicami odpirale polje svobode, na katerem se lahko jaz danes – morda prvič v zgodovini zares svobodno in z vsem srcem – odločam za večjo predanost vlogi mame.

Odkriti, kako živeti vlogo mame in žene na ustvarjalen, zavesten, polnokrven in svoboden način, pa je naloga, ki je šele pred nami. Morda danes »žensko vprašanje« ravno v tem dobiva novo smer in ponovno revolucionaren pridih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja