Nekdanja animatorka o tem, zakaj je carsko biti animator

Vir: Facebook

Biti animator – na oratoriju, pri birmi, pri skavtih, na duhovnih vajah ali kjerkoli drugje je čudovit način za formiranje mlade osebnosti. To vem, ker sem bila od vstopa v srednjo šolo pa vse do konca fakultete večji del poletnih počitnic animatorka na številnih koncih, kjer sem skrbela za tuje otroke. Klišejsko je reči, da sem veliko več dobila, kot sem dala. Ampak je preprosto res.

Izkušnje za materinstvo

Povsem prepričana sem, da sem svojim otrokom mnogo boljša mama, ker sem bila leta in leta animatorka. V praksi sem se namreč naučila, kako pomiriti jokajočega petletnika, pritegniti pozornost hiperaktivnega mulca, motivirati žejne in utrujene punce, ko se jim reeees ne da več hoditi. Naučila sem se, da so si otroci res izjemno različni in da, kar pri enem vžge, bo imelo pri drugem ravno nasprotni učinek. Naučila sem se, da so ti nekateri otroci preprosto bolj simpatični kot drugi, a je treba biti ljubezniv do vseh.

Prepričana sem, da sem svojim otrokom mnogo boljša mama, ker sem bila leta in leta animatorka.

Spoznala sem tudi, da so otroci težki, dobesedno in v prenesenem pomenu. In da moram delati na tem, kako se na njihovo težavnost odzovem, saj si marsikdaj nisem bila niti malo všeč.

Da vseh praktičnih, gospodinjskih in hišnih opravil, ki sem se jih naučila ne le opraviti, ampak to tudi zelo hitro in učinkovito, sploh ne naštevam.

Zaupanje v Božjo previdnost

Takrat se (na srečo) nisem niti zavedala, kakšno odgovornost sprejemam. Kako hitro gre lahko kaj narobe, če si pri petnajstih en teden na morju odgovoren za sedem punčk na prvi stopnji osnovne šole. Ali če imaš pri dvajsetih v odročnem domu duhovnih vaj ves teden na skrbi več kot 40 otrok, starih od pet do deset, pa še ducat pubertetniških animatorjev za povrh.

Pred kratkim sem se o tem pogovarjala z zakoncema, s katerima smo bili v srednješolskih letih skupaj animatorji. Medtem ko je naših, v skupnem seštevku šest otrok lazilo po otroških igralih, smo razglabljali, kako nas takrat sploh ni bilo strah velike odgovornosti, ki nam je bila zaupana. Sploh nismo razmišljali, kaj vse bi šlo lahko narobe. Še manj, kako zelo velik vpliv imamo lahko na mlada srca, ki so nam zaupana. Preprosto smo verjeli, da se bo vse nekako dobro izšlo in bomo na koncu tedna še vedno vsi živi in zdravi. In smo tudi vedno bili!

Zato danes v vsakdanjih preizkušnjah toliko lažje zaupam, da bo vse dobro – če sem lahko Bogu zaupala takrat, ne vem, zakaj mu ne bi tudi zdaj.

Poznanstva …

Da vseh praktičnih, gospodinjskih in hišnih opravil, ki sem se jih naučila ne le opraviti, ampak to tudi zelo hitro in učinkovito, sploh ne naštevam.

Seveda so mi bila v tistem obdobju najpomembnejša prijateljstva s soanimatorji. A zdaj mi je še bolj toplo pri srcu, ko ti otroci, ki sem jih nekoč pazila, niso več otroci, ampak rastejo v čudovite odrasle. Ko jih zasledim v medijih, ker pobirajo odličja ali dosegajo izjemne rezultate na najrazličnejših področjih. Vesela sem vsakič, ko slišim, da se je kdo od njih odpravil v samostan ali se poročil.

Še posebej vesela sem vseh tistih, s katerimi sem skozi čas, ko se je nekaj let starostne razlike vse manj in manj poznalo, spletla tudi pristne prijateljske vezi.

Hvaležnost

Leta in leta animatorstva pa so me naučila še nečesa: neskončne hvaležnosti mladim, ki so animatorji mojim otrokom. Saj vem, da v tem uživajo. Dobro se še spominjam, kako rada sem sama odšla pazit otroke na vsak oratorij, počitnice, tabor ali duhovne vaje. Ampak hkrati se še vedno tudi presneto dobro spominjam, kako izjemno naporno je bilo na trenutke!

Animatorstvo pa tudi iz srca priporočam. In upam, da bodo tudi moji otroci nekoč prevzeli to vlogo in varovali tuje otroke – brenkali na kitaro, peli na vse grlo, brisali solze in smrklje, učili izdelovati to in ono, vodili banse, peljali na pohod, izgubljali glas, živce in ure spanja in nabrali kopico izkušenj, spoznanj in prijateljstev.

In nekoč, potem, upam, ganjeni na vse te aktivnosti pripeljali moje vnuke …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.