[INTERVJU] Pri oratoriju mladi delamo nekaj dobrega, pri tem uživamo, hkrati pa tudi nas oratorij vzgaja v delovne ljudi, ki ostanejo v Cerkvi

Meta Plaznik in Blaž Kovačič sta bila voditelja letošnjega že 23. oratorija v župniji Jarše, ki je potekal prvi teden poletnih počitnic. Meta je študentka razrednega pouka, ki je vedno rada delala z otroki, oratorijska animatorka je že desetletje, od tega oratorij vodi pet let. Blaž študira kemijsko inženirstvo. V prostem času je tudi skavt, gasilec, se ukvarja z odbojko, kolesarstvom, tekom in mešanjem koktajlov. Oratorijski voditelj je dve leti.

Izkušena voditelja oratorija sta povedala, kaj jima je dala ta za otroke in animatorje izjemno prijetna poletna dejavnost, v kateri se prepletajo igre, molitev, delavnice, kateheze, glasba, izlet, maša … Delila sta tudi izkušnje letošnjega oratorijskega tedna, dogodivščine iz oratorija, predstavila sta letošnjega junaka oratorija, blaženega Carla Acutisa, in povedala, kako sta od dekleta, ki je bilo komaj kdaj na oratoriju, in fanta, ki se je oratorija udeleževal tudi pod prisilo, zaradi oratorija spoznala dobre prijatelje, se ogromno naučila in sta danes za to izkušnjo izjemno hvaležna.

Osrednji junak letošnjega oratorija je bil bl. Carlo Acutis. Kako bi ga predstavila in kaj pri njem najbolj nagovarja vaju?

Meta: Carlo je pri 15 letih umrl in vse, kar je v svojem življenju naredil, je naredil v zgodnjem obdobju življenja. Navadno otrok oz. mladostnik do 15 leta niti ne začne razmišljali o pomembnih stvareh, medtem ko je imel on te stvari že zelo zgodaj »pošlihtane«. Je prvi blaženi, ki je živel v času, ko smo že imeli računalnike, zato so se mu lahko mladi zelo približali. Izhajal je iz dokaj bogate družine, a se je vseeno približal tudi najbolj revnim. Veliko je naredil za brezdomce, skrbel je tudi za potepuške živali. Mene je najbolj nagovorila poved, ki jo je izrekel pred smrtjo. Rekel je, da se ne boji smrti, ker je celo svoje življenje delal stvari, za katere ve, da so Bogu všeč.

Blaž: Mene je najbolj nagovoril s svojim življenjem. Nič zelo posebnega ni naredil, je pa ves čas živel preprosto, imel prave vrednote, živel za Boga. Kljub temu, da je bil mlad, ko je umrl, je vseeno naredil veliko. Ljudi spodbuja, da ni treba narediti ne vem kaj, da postaneš svetnik. Da lahko samo preprosto živiš, hodiš k maši …

Oratorij je kraj, kjer se otroci lahko od računalnikov odklopijo, a hkrati vidijo blaženega, ki kaže, da si lahko svetnik tudi ob delu z računalnikom. Kako gledata na to?

Meta: Pri nas smo imeli Veliki bum, ko se oratorij začne, zasnovan tako, da so bili animatorji datoteke, računalniške miške in virus, a to je bilo zaigrano. Edino, kjer smo se približali računalnikom, je bilo na delavnici, kjer se je delalo Stop motion, kjer so snemali in montirali. Sicer smo pa to izkoristili predvsem, da se je otrokom pokazalo, da je bil Carlo zelo podoben njim, delal je podobne stvari. Otroci so se naučili, da je ena ura igranja igric na teden dovolj. Noben otrok pa na oratoriju ni pogrešal računalnika, ker se je veliko dogajalo.

Blaž: Otrokom nismo približali računalnika. Že med korono so bili otroci ves čas pred računalniki in tudi doma so. Na oratoriju pa jih spodbujamo k druženju, da so skupaj, da se pogovarjajo, sodelujejo v aktivnostih … Dokler so skupaj, je to treba izkoristiti.

V Jaršah je teden oratorija že za vami … kako bi ga ocenila kot njegova voditelja – kaj je šlo najbolje, kaj so bili največji izzivi?

Med korono so bili otroci ves čas pred računalniki in tudi doma so. Na oratoriju pa jih spodbujamo k druženju, da so skupaj, da se pogovarjajo, sodelujejo v aktivnostih …

Veselje otrok je vedno prisotno. Tako otroci kot animatorji so na oratoriju uživali, veliko smo plesali banse. Sodelovali smo tudi z gasilci, ki so nas prišli špricat za vodne igre, imeli so tudi delavnice za otroke. Iz ZD Domžale sta prišla tudi skrita gosta – reševalca. Tako da smo otroke letos malo bolj podučili o številki 112, kako nanjo poklicati, kaj narediti …

Blaž: Najtežje je bilo spomladi najti mero, koliko delati z animatorji, da bi obdržala ekipo, a ne preveč, ker je bilo vse preko Zooma.  Potem ko se je vse skupaj odprlo, je bilo potrebno hitreje vse pripraviti. Tudi animatorjem se je poznalo, da se nismo bili navajeni toliko družiti. Pri otrocih pa nisem videl sprememb. Videlo se je, da so take programe pogrešali in da se radi družijo.

Vir: Facebook

Lahko delita kakšno dogodivščino iz letošnjega oratorija?

Blaž: Zaradi korone sva animatorjem rekla, da letos ne bo gasilcev na vodnih igrah, a potem sva se vseeno zmenila, da pridejo. Animatorjem tega nisva povedala in potem so bili nad tem še bolj navdušeni kot otroci.

Meta: Ko so zaslišali sireno, se je kdo ustrašil, da je kje v bližini kaj narobe, ampak potem ko so prišli k nam in sem rekla, da res pridejo gasilci, jih je bilo neprecenljivo gledati. Najprej so bili zmedeni, potem pa nenormalno navdušeni. Dve animatorki sta bili tako veseli, da sva naslednji dan dobila čokolado.

Ko sta prišla skrita gosta, so otroci spraševali tudi vprašanja, ki meni nikoli ne bi padla na misel. En otrok je vprašal, kaj je v uspavalni injekciji. In potem je drug otrok rekel: »Ti bom jaz povedal, jaz vem.« In ko smo mu rekli, naj pove, je rekel: »Ja, notri je uspavalna vodica.« Najbolj prisrčno!

Vsak oratorij je nekoliko drugačen – v čem je bil drugačen, poseben, enkraten vaš letošnji?

Meta: Pri nas imamo navado, da se gremo za izlet kam kopat. Lani izleta nismo imeli, letos smo šli pa v živalski vrt, kar je bila posebna izkušnja.

Blaž: Ukrepi so še ostali, a teh smo že kar navajeni. Lani je bila to veliko večja težava. Tudi otrokom je že prišlo v kri, da si morajo umivati roke, nositi maske v notranjih prostorih. Vsako leto tudi prespimo. A letos tega nismo mogli izvesti, smo pa imeli program kot da bodo prespali, brez da so prespali. Otroci so imeli do devetih zvečer program; pekli so na ognju, imeli delavnice z gasilci, skeč in molitev na koncu.

Imata kakšen nasvet za vse tiste župnije, kjer se letos na oratorij šele pripravljajo?

Blaž: Treba je biti pogumen, prebrati ukrepe in razmisliti, kako jih boš lahko izpolnjeval, hkrati pa čim bolj ohranil oratorijskega duha, bistvo oratorija. Nasvete je težko dajati, ker ima vsaka župnija svoje specifike, prostore …

Del priprav na oratorij je pri vas tudi zbiranje sredstev za izvedbo oratorija – lahko predstavita nekaj projektov oz. prireditev, s katerimi ste zadnja leta v domači župniji oratoriji zbirali denar za izvedbo oratorija?

Blaž: Zadnja leta je prireditev za zbiranje teh sredstev vedno potekala v dvorani Kulturnega doma. Bile so razne točke, skeči, pevske točke … odvisno, kako smo si zamislili in kaj je bila redeča nit.

Meta: Imeli smo na primer prireditev Jarška zlata točka, sicer so pa vse prireditve lepo uspele. Vedno so pripravljene tako, da vsak, ki pride, na njih res uživa. Animatorji se res potrudimo, da so čim bolj zanimive, malo odštekane in izven okvirjev. Zmeraj se na malo bolj zanimiv način zbira denar, ker vstopnine nimamo, čeprav je ob izhodu škatla za prostovoljne prispevke. Udeležence želimo pripraviti, da bi denar dali tako, da bi poleg tega uživali. Pri Jarški zlati točki so morali kupiti glasovnico in tista točka, ki je dobila največ denarja, je zmagala. Tudi letos smo se spraševali, kako bi zbrali denar. Prišli smo na idejo, da bi imeli prireditev na prostem. Pripravili smo pot za udeležence, kot nekakšno veliko igro. Prejeli so zemljevid, s katerim so hodili od točke do točke, kjer so delali različne naloge, igre … Udeležba je bila velika in ugotovili smo, da je to še en način, ki nam je všeč in gotovo se bo prireditev na podoben način še kdaj izvedla.

Mladi se v župniji veliko bolje počutimo, če vidimo, da nas podpirajo.

Mislim, da se ni treba ustrašiti organizacije takšnih prireditev. Ko smo se jih lotili, smo videli, kako zelo ljudje cenijo naše delo. Pridejo, pokažejo podporo in na koncu ni toliko pomemben denar, ampak zagon, ki ga dobimo pred oratorijem.

Blaž: Pri nas imamo zgodovino organizacije teh prireditev in smo jih nekako navajeni. Imamo Društvo mladih Jarše, katerega glavni projekt je oratorij, animatorji smo člani tega društva. Zmeraj imamo še eno dobrodelno prireditev decembra, organiziramo tudi gala plese. Vsako leto imamo nekaj takih prireditev in ta oratorijska ni zelo posebna, morda le bolj kreativna. Delamo zato, ker uživamo v tem.

Meta: Je pa potrebno povedati tudi, da brez podpore župnije, Kulturnega društva Groblje, Turističnega društva Jarše-Rodica in PGD Jarše-Rodica vse to ne bi šlo skozi. Res nas podpirajo, nam odstopijo prostore, nam kaj posodijo …

Kakšna je vloga oratorija v vaši župniji in kraju?

Meta: Oratorij je velika zadeva in v tednu, ko se dogaja, smo zelo glasni. Težko bi kakšen Jeršan spregledal, da se tukaj nekaj dogaja (smeh). Povezuje tudi župnijo, društva, cel kraj. Tudi naše letošnje sodelovanje z gasilci je šlo v to smer. Gasilci trenutno nimajo veliko mladine in smo se povezali, da so se predstavili in se bo kakšen od otrok odločil, da bi se pridružil gasilcem. Mislim, da so jih gasilci uspeli kar precej navdušiti in se bo kaj takega zgodilo.

Mladi se v župniji veliko bolje počutimo, če vidimo, da nas podpirajo. Tudi starši radi pridejo in pogledajo, kaj počnemo. Navadno zjutraj začnemo z »oddajo« Dobro juto in marsikateri starš se še malo zadrži in pogleda, kaj počnemo. In navadno so navdušeni.

Blaž: Veliko vlogo ima oratorij tudi pri mladinski skupini. Veliko mladih tudi zaradi tega ostane povezanih s Cerkvijo. Tudi starši mladih to opazijo in imamo zaradi tega neko dodatno podporo. Vidijo, da uživamo v tem, kar delamo, delamo nekaj dobrega, mlade se vzgaja v delovne ljudi, s krščansko vzgojo.

Kaj vama pomeni oratorij?

Meta: Ko sem bila majhna, sem bila kot udeleženka na oratoriju morda dvakrat. Potem pa me je sestra, ki je bila animatorka, povlekla poleg. Ugotovila sem, da je res zakon. Prijatelje, ki mi največ pomenijo, sem dobila na oratoriju, prišla sem v skupino ljudi, ki mi je podobna, ki hoče početi podobne stvari. Oratorij in društvo sta mi dala res ogromno. Že samo z vidika mojega poklica sem imela že ob vstopu na fakulteto ogromno izkušenj dela z otroki. Ko sem postala voditeljica in predsednica društva, sem se morala naučiti veliko stvari v zvezi z organizacijo, se kaj zmeniti na občini, kaj urediti na banki …

Oratorijske izkušnje veliko dajo za življenje, noro je, poleg tega se imaš pa fajn in mnogim otrokom pričaraš nasmeh, da si lahko samo vesel, kaj delaš.

Blaž: Jaz sem na oratorij hodil že kot otrok, vsako leto. V 8. in 9. razredu me je mati vpisovala že pod prisilo … In potem je prišel čas, ko bi se lahko pridružil animatorjem, pa se jim nisem, ker sva si bila s starejšim bratom malo v laseh in nama je pasalo biti vsakemu v svoji družbi. Potem me je pa mati prisilila, da sem se začel udeleževati mladinskega verouka, kjer smo se preko leta povezali. In ker so bili vsi animatorji, sem še jaz postal animator.

Pred dvema letoma sem pa začel razmišljati, da je na oratoriju še vedno zelo dobro, ni pa mi bil več izziv. In jaz vedno potrebujem malo izziva. Takrat sem potem postal voditelj. Od tedaj sem se moral naučiti malo zadihati preden kaj rečem, kdaj sovoditeljici prepustiti, da kaj pove namesto mene. Mislim, da je bila zelo dobra izkušnja tudi za življenje za naprej.

Oratorij poveže župnijo in marsikdo mlad bi bolj zataval, če takih programov ne bi bilo. Otroci vidijo tudi, kako mladi živimo vero, ki se tako nanje prenaša drugače kot pri verouku. Po drugi strani pa daje otrokom tudi možnost videti župnika v drugi luči; kako jih zaliva z vodo, kje sodeluje in se kaj blamira, da vidijo, da tudi župnik ni nekdo, ki se ga je treba bati in se mu priklanjati, ampak je normalen človek, s katerim se da normalno pogovarjati.

Bi še kaj dodala?

Meta: So tudi stvari, ki so na oratoriju malo težje. Kot voditelj in kot animator se moraš zelo prilagajati. In pomembno je, da se mladi tega naučijo – da se moraš kdaj komu prilagoditi, kdaj popustiti, da ni vse zmeraj enostavno, da moraš kdaj tudi čez sebe. Učijo se tudi pogovora, povedati svoje mnenje, predebatirati težave … Vsakemu, ki razmišlja, ali bi se pridružil kakšni taki skupini, bi svetovala, naj vsaj poskusi. Morda bo ugotovil, da je to stvar, ki bi jo rad počel.

Blaž: Tudi jaz bi svetoval, da se mladi nekam vključijo, ker nam to zelo veliko da. Pa tudi, če to ni oratorij, ampak neka druga skupina v župniji. Pa tudi če greš v sosednjo župnijo, to v Sloveniji ni prav daleč. Te izkušnje ti res prav pridejo, veliko dajo za življenje, noro je, poleg tega se imaš pa fajn in mnogim otrokom pričaraš nasmeh, da si lahko samo vesel, kaj delaš. Meni je všeč tudi, ko pridejo po oratoriju kakšni starši in povedo, kako je otrok še doma navdušen … In vidiš, da delaš res nekaj dobrega in si očitno na pravi poti.

Vir: Facebook