»Nehaj to delati!« »Poglej kaj si naredil!« »Poslušaj me.« »Nehaj se premetavati!« »Poglej sestrico!« »Poslušaj, kaj pravi dedi.« In tisoč variacij na te stavke. Zveni znano? A tokrat sliko obrnimo in si stavke recimo sami …
Toliko je fraz, ki jih starši uporabljamo prav vsak dan. Večkrat. Nepretrgoma. Ponavljamo se in upamo, da bo otrok prej ali slej prevzel vedenje, ki ga želimo s temi frazami doseči. Verjetno so najbolj uporabljane besede prav: nehaj, poglej, poslušaj.
Čeprav so te besede namenjene večinoma otrokom, pa tokrat obrnimo sliko. In poglejmo, kako zelo bi koristilo, da jih prenesemo v svoje življenje. Čas počitnic je. In s tem priložnost, da se tudi sami naučimo tistega, kar pridigamo. Zato poskusimo: prenehati z delom, pogledati, kaj smo naredili, in prisluhniti. Prenesimo našo mantro v svojo vsakdanjo prakso.
Nehaj
Vsak dan hitimo. Že zjutraj ko vstanemo, smo v polnem pogonu. Dnevna rutina nas v hipu posrka in začnemo – razvažanje na različne konce, služba, vmes tisoč malih opravkov. Popoldan se zgodba ponovi, hitenje sem in tja, misli begajo in v glavi delamo načrte kaj vse še nismo naredili. Sama vedno poskušam delati več stvari hkrati. Saj veste, da pridobim na času. Medtem ko delam hišna opravila, pomagam otroku, mimogrede preletim Facebook ali pogledam e-pošto. Moja pozornost je v dnevu mnogokrat razdeljena.
Bolj ko skušam ohranjati hitri tempo življenja, da bomo zmogli vse »nujne« stvari, bolj se zavedam, da to ne vodi nikamor. In bolj ko razmišljam o tem, bolj opažam, kako nujno se je ustaviti. Bolj ko skušam ohranjati hitri tempo življenja, da bomo zmogli vse »nujne« stvari, bolj se zavedam, da to ne vodi nikamor. Da se moramo nekako umiriti. In da je to nujno.
Zato se med počitniškimi dnevi večkrat spomnimo na besedo: nehaj. In se zares ustavimo. Ko otrok prosi za pozornost, mu jo dajmo. Stoodstotno. Ko se želi igrati z nami. Se mu posvetimo. Stoodstotno. Ko mož potrebuje nekaj minut samo z nami. Ko večerjamo. Ko pomivamo. Ko soseda razlaga najnovejše novice. Stoodstotno.
Naša zaznavanja bodo popolnoma drugačna.
Poglej
Kolikokrat otrokom naročim, naj me gledajo v oči, ko se pogovarjam z njimi. Jaz pa tolikokrat gledam drugam. Poleg pogovora delam še marsikaj. Mimogrede. Ker se mi res zelo mudi. In ker moram nujno napisati še en e-mail. Ali do konca počistiti omarico. Ali narezati čebulo.
Ampak oči so pomemben del telesa. In očesni stik pomemben del naših pogovorov. Zato jih usmerimo tja, kjer so potrebne; na naše otroke, k možu. K bližnjemu.
In naš pogled bo opazil mnogo stvari, ki jih do zdaj nismo uspeli videti.
Poslušaj
Občutek, da stotič ponoviš isto stvar, gotovo poznate. Kolikokrat otrokom razlagam, naj poslušajo. A kdaj si jaz resnično vzamem čas za poslušanje?
Bodimo dobri poslušalci. Namesto da veliko govorimo, povejmo le enkrat. In več poslušajmo. Namesto da otrokom povemo svoje mnenje, prisluhnimo, kakšno mnenje imajo oni. Sprašujmo. Spodbujajmo, naj povedo. Mi pa brez besed poslušajmo. In opazili bomo, da znajo dobro razmišljati. Da jih zanima mnogo stvari. Da se v njih skriva cel svet.
In naše besede bodo po tem drugačne.
Povzeto po: thebettermom.com
